Evropski parlament bo v prihodnjih letih podoben, a obenem drugačen kot doslej. Skeptikom, populistom, desničarjem in podobnim strankam je uspelo storiti tisto, kar so napovedovale javnomnenjske raziskave in česar so se bali v več državah, kjer je Bruselj namesto evropskega središča postal središče evropskega diktata. Najuspešnejša pri izpeljavi sta bila Nigel Farage v Veliki Britaniji in Marine Le Pen v Franciji. V obeh državah je "Bruselj" oziroma razprava o ukazujočih birokratih pošteno premešala karte, predvsem v domači politiki. V Franciji je Marine Le Pen s svojo stranko dobila štirikrat več glasov kot pred evropskimi volitvami pred petimi leti in prvič zmagala na volitvah. Farage je prvič presegel dvostransko politično razdelitev britanskega političnega prostora in najbrž res postal vsaj tretja, trenutno pa prva, politična sila na Otoku. Uspehi desničarjev še na Danskem, v Avstriji, tudi na Nizozemskem, čeprav je Geert Wilders s svojimi svobodnjaki pristal šele na tretjem mestu. Je kdo v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji ali na Cipru govoril o vzponu skrajnežev?

Ta evropska slika je nedvomno zanimiva, če ne skrb vzbujajoča. Ti strahovi pred bolgarsko in romunsko invazijo, pred sovjetskim blokom, ki ga EU ne bi smel vzeti medse, kot je dejal Farage? Kje je ekonomska logika zapiranja meja za francosko gospodarstvo in vračanja k različnim valutam?

Sredinski politiki v obeh državah so pred volitvami slišali več opozoril, da jih premik k skrajnejšim stališčem, kar so počeli tako v Franciji kot v Veliki Britaniji, ne bo rešil. Na obeh straneh Rokavskega preliva zdaj gledajo izpod čela in se najbrž mršijo, kaj je šlo narobe, čeprav jih je denimo prvi mož Evropske komisije Jose Manuel Barroso večkrat opozoril, naj ne skušajo biti mila kopija skrajnih stališč, temveč naj za težave pripravijo resne, proevropske odgovore in rešitve. Nemški analitik Fabian Zuleeg z bruseljskega inštituta EPC je na Twitterju denimo zapisal, da kljub neuspešnemu posnemanju protiimigrantske logike ali stališč proti Evropski uniji pričakuje nadaljevanje tovrstne smeri med strankami, ki so na ta način skušale zajeziti moč skrajnejših skupin. Druga možnost je seveda, da bodo ugotovile, da taka smer pri preostalih volivcih ne deluje in da bi lahko politične skupine, ki so na teh volitvah v EP izgubile okrog 80 sedežev v parlamentu - se pravi Evropska ljudska stranka, socialisti in liberalci -, prepoznale dejstvo, da se je volitev v povprečju udeležilo 43 odstotkov volivcev in da možnost prepričevanja tistih, ki niso prispevali glasu, še vedno obstaja.

Za Evropski parlament in z njim za EU se zdaj začenja nov krog delitve ključnih položajev. Nedeljski večer sta tako kandidat EPP-ja za predsednika Evropske komisije Jean-Claude Juncker kot kandidat socialistov Martin Schulz preživela v izrekanju stališča, da morajo države članice upoštevati izide volitev in da mesto predsednika komisije pripada enemu oz. drugemu. Od evroskeptičnih strank je prej kot razpravo o položajih mogoče pričakovati razpravo o možnostih in predvsem omejitvah sodelovanja. Samostojno bi bile populistične skupine obsojene na bistveno manjši vpliv, kot bi ga premogle, če bi se združile v eno politično skupino. Nekateri analitiki (morda tudi v želji, da se to ne bi zgodilo) pišejo o tem, da se prej kot ena obetajo do tri različne politične skupine skrajnejših strank. Nekako po oddelku (proti evru, priseljevanju), ki je glede evropskih politik najbolj izpostavljen. Bo pa okrepljena prisotnost populističnih strank v EP-ju prinesla tudi večjo vidnost v javnosti in verjetno tudi bolj poudarjeno sledenje njihovemu delu.

Bistveno pomembnejše vprašanje je, ali ta zasuk, denimo v Franciji ali Veliki Britaniji, napoveduje vzpon drugačne politike doma. Prav ta del je tisti, ki najbolj skrbi recimo temu proevropsko usmerjene stranke v EP-ju in širše v EU-ju.

Volilna udeležba? Nima smisla. Taka je, kot je. Slaba, dobra, visoka ali nizka. Izidi so znani.