Čeprav se lahko delno strinjam z logiko Evropske ljudske stranke in socialdemokratov, ki so pred volitvami in nato še po volitvah sklenili in potrdili nekakšen sporazum o sodelovanju proti evroskepticizmu, pa se vseeno strinjam s pomisleki tistih, ki pravijo, da je način, kako se EPP in S&D dogovarjata o prihodnosti EU-ja, izključujoč in v nasprotju z idejo o odprtosti parlamentarnih postopkov. Res je, izredni časi. Morda. A dejansko se je zgodilo ravno tisto, kar je Schulz ves čas kritiziral. Dogovarjanje daleč od oči javnosti, za zaprtimi vrati. Kupčkanje s položaji, kjer ni najpomembneje to, kaj lahko kdo stori ali doseže, temveč to, ali je naš ali vaš. Morda malce pretiravam. Kot rečeno, delno se strinjam s tem, da je treba iskati kompromisne koalicijske rešitve, a te morajo biti predvsem skladne z obljubljenim. Slogan EP-ja pred volitvami je bil: "Tokrat je drugače." Na čelu EP-ja pa je isti politik kot do zdaj. Prav tako bo na čelu Evropske komisije nekdo, ki je skoraj dve desetletji usmerjal evropske politike in naj bi zdaj spreminjal tisto, kar je – verjetno – v dobri veri ustvarjal. Kot sem že zadnjič zapisal, kaj če ima premier Cameron prav?

Dogovor, ki obsega podporo Jean-Claudu Junckerju za položaj predsednika Evropske komisije in Martinu Schulzu za položaj predsednika Evropskega parlamenta, je sicer pogojen tudi s ključnimi prednostnimi nalogami, ki se (uganili ste) začenjajo z besedno zvezo "za službe in rast". Logično, mar ne? A na žalost besede še niso dejanja, in tudi če bomo v prihodnjih tednih in mesecih še neštetokrat slišali omenjeno besedno zvezo, se v bistvu ne bo spremenilo nič, saj v nobenem sprejetem dokumentu ni nikakršnega odstopanja od trenutnih izhodišč varčevalnih politik. Resnici na ljubo so ta pravila, povezana s primanjkljaji in dolgovi, dejansko že ves čas kršena in v zadnjem obdobju kljub okrepljeni moči Evropske komisije na tem področju dejansko omehčana. Tudi Slovenija to dobro ve, saj ji je Bruselj, tako kot več drugim, še pred kratkim podaljševal roke za zmanjšanje primanjkljaja. To, da bo nekdo na koncu predsedovanja Italije ugotovil, da je premierju Matteu Renziju uspelo zmehčati evropska pravila, je bolj kot ugibanje napovedovanje preteklosti. Do zdaj so še vsa predsedovanja uspešno sklenila vodenje EU-ja, pristavila lončke tam, kjer je bilo smiselno, in obžalovala tisto, na kar niso mogla vplivati.

Navdušenje, ki številne v EU-ju preveva ob začetku italijanskega predsedstva EU-ju, spada v okvir že videnega. Francois Hollande. Veliko upanje francoske in evropske politike ima doma rekordno nizko podporo, v Evropi pa se je namesto konfrontacije z gospo Evropo, kanclerko Angelo Merkel, odločil za sodelovanje. Ker preprosto ne gre drugače. Tisti, ki od Renzija pričakujejo čudežne spremembe, so prijazno rečeno malce naivni. Energičen nastop, poln domislic in kratkih (do televizije prijaznih) misli premierja Renzija v Evropskem parlamentu prejšnjo sredo, je bil zgolj dodaten dokaz. Nekateri so sicer zapisali in razmišljali, da evropskim voditeljem manjka njegove energije, zanosa, drugi pa s(m)o pogrešali predvsem jasnost sporočil, ki gredo malce globlje od redundantnih sporočil, da je brez rasti Evropa brez prihodnosti. Tudi če to poveste zelo energično, boste še vedno izgovorili nekaj, kar je jasno vsakomur in ni nič novega. Besede so besede, imajo določeno težo, a uspeh se meri drugače. Sprememba retorike je še vedno zgolj sprememba retorike.

Po kriznem odzivu dozdajšnje komisije bo morala nova poiskati neko novo smer, ki bo pomenila presek idej Berlina, Pariza in Londona. Tudi Rima, vsekakor. Se pravi brez resnejših odstopanj. Juncker je vsekakor zelo izkušen politik. Dejstvo, da je toliko časa vodil vlade v Luksemburgu, tudi ni nepomembno. Morda dokaže, da se Cameron moti. A dokler tega ne stori, velja naslov tega članka.