Morda preveč patetičen zaključek, mar ne, če ga napišem na začetku. Sploh ker naslov obeta, če si smem domišljati, kakšno misel več kot zgolj poziv slovenskemu selektorju, naj le popelje reprezentante na naslednja velika tekmovanja. Ne domišljam si, da vse ljudi zanima nogomet. A si po drugi strani domišljam, da je to, da to veste in poveste, eden bistvenih temeljev demokracije. Da ste lahko za ali proti in zato povsem normalni in normalno sprejeti. Svetovno prvenstvo je nič brez navijačev. Konec koncev je politika nič brez volivcev. Boste rekli, da je lahko tak biznis sam sebi namen. Lahko, ampak v tem primeru je to izgubljena priložnost.

V Belgiji ta čas nogometni junaki skačejo iz praktično vseh izdelkov, na katere lahko naslikajo ta ali oni obraz. Z balkonov in oken visijo belgijske zastave. Vzvratna ogledala na avtomobilih so oblečena v tri trenutno najbolj vroče barve v tej državi. V rdečo, rumeno in črno. Kako se je to zgodilo, me vprašate, da imajo Belgijci čustva in jih kažejo. Kdo ve. Nogomet je velik pojem. Stadioni so tu polni tudi takrat, ko ne igra reprezentanca. Ta je obenem ponos in sredstvo za krepitev tega ponosa. Res je, ne vemo še, kaj se zgodi, ko ponosu spodrsne. A doslej se je vse odvijalo tako, kot se mora.

Kdo sploh so ti nogometaši?
V belgijskem primeru je to v bistvu izjemno pomembno vprašanje. Politično. To so mladi športniki, ki so prispevali več za občutek pripadnosti Belgiji kot enotni državi, kot je v zadnjem obdobju storila politika. Spomnimo se, koliko časa je trajala zadnja politična kriza v Belgiji. 541 dni. Vmes smo imeli krepitev idej o razpadu države, revolucijo ocvrtega krompirčka ter številne druge, bolj ali manj kreativne in posrečene načine poskusov spametovanja trdih stališč politikov. Med temi so bili na primer puščanje brade, dokler ne bo vlade, prav tako prepoved spolnih odnosov za pogajalce. Na zadnjih volitvah v Flandriji je premočno zmagala stranka, ki je v svojem bistvu nacionalistična. Res je, da so tisti flamski politiki, ki jim pripisujejo najostrejša stališča, Vlaams Belang izgubili nekaj glasov, a vseeno igrajo pomemben del politične igre, saj večkrat vodijo razpravo v belgijski politiki z izpostavljanjem določenih tem. Ali se je s tisto dolgotrajno politično krizo kaj spremenilo, bo jasno v nekaj dneh ali tednih, ko se bodo, ali pa tudi ne, belgijske stranke po flamsko in po francosko dogovorile o novi vladi.

Rdeči vragi, kot pravijo nogometašem, s tem očitno nimajo težav. Jezikovne meje. Malce francosko, potem flamsko oz. nizozemsko. Brez vprašujočih pogledov. Morda celo po logiki, "to zares niso naši problemi". Priseljenci? Ja, res je. Večina v tej reprezentanci je po koreninah od drugod. Sprejemanje drugačnosti že dolgo ni bilo tako pomembno in tako očitno. Še manj težav bi utegnilo biti, če bo reprezentanca uspela priti še kaj dlje kot zgolj v drugi del tekmovanja. V tej državi je veliko rasizma. Veliko šovinizma. Nič manj kot drugod verjetno. Med Flamci in Valonci, med Belgijci in tujci. Med potomci tujcev in priseljenci. Med revnimi in bogatimi. Nimajo vsi originalne športne opreme belgijske reprezentance. A Rdeči vragi so trenutno vsi.

V zadnjem obdobju je bistveno manj govora o razpadu Belgije. Nogomet najbrž pomaga, nima pa odgovora na vsa politična vprašanja. Kar v bistvu naredi uvrstitev na svetovno prvenstvo v nogometu, je to, da sprošča. Da nekatere stvari v življenju postanejo preprostejše, kot so sicer. Tukaj so ljudje zelo zadržani. Držijo se med štirimi stenami, drugače od Nizozemcev imajo zagrnjene zavese. Skrbijo za videz svojih vrtov in razen vljudnega "Bonjour", ki včasih dejansko pomeni, "pa zakaj sem naletel ravno na vas", ne dobite.

Spomnite se vragolij bratov Dragić z lanskega košarkarskega evropskega prvenstva in energije, ki je prevevala razprave v javnosti. Bila je očitna, preden kdo reče, da me tako ali tako ni bilo tam. Tako je trenutno v Belgiji. Tudi zato, spoštovani selektor, srečno.