Ker mi je ljubši ali pa nujnejši dvom o enoznačnosti in pravilnosti "edine prave usmeritve", se bom za dalj časa pomudil pri tej možnosti. Vse skupaj je seveda hipotetično, ker je povsem jasno, da "nihče drug v Evropskem parlamentu", kot pravijo, ne bi dobil zadostne podpore za izvolitev na čelo Evropske komisije.

Evropska unija je v obdobju, ko se sooča z nekakšno praznino. Za sabo ima krizni odziv, ki se je pisal tako, kot so terjali trgi, in tako, kot so terjatve trgov razumeli v takrat relativno soglasni koaliciji Merkozy et Co. EU je ta odziv ponotranjil in ga uresničuje z dodatnimi pristojnostmi na področju proračunskih politik ter glede finančnih pristopov. Vzpostavili so urejen način reševanja dolžniških kriz v državi, grožnje z bankroti so se pomirile, trojka je postala in ostala način, kako ovrednotiti potrebe posamičnih držav in kaj je v zameno za njihovo potešitev treba storiti. Ker so se v zadnjem obdobju razmere na finančnih trgih uredile in umirile, potrebe ali pa želje po resnejšem ukrepanju niti ni več. Ne glede na to, da številne težave držav niso rešene in da so pozivi k reformam ostali neuslišani, neuveljavljeni. Brezposelnost je še vedno katastrofalno visoka, kot večkrat poudarijo tisti, ki so o tem povprašani, a to je to. Gre na bolje, a še vedno ni dovolj dobro.

Kaj torej lahko Juncker stori drugače od tistega, kar je že storil, medtem ko je bil skoraj dvajset let premier Luksemburga in enakopravno sodeloval na seansah evropskih voditeljev ter več let kot predsednik usmerjal delo evrske skupine? Odgovor je v dolgem vprašanju. Lahko se sicer ne strinjamo, a spremembe se navadno ne zgodijo z istimi ljudmi z enakimi prepričanji.

Morda ne spremljate dovolj podrobno medinstitucionalne bitke, ki se redno dogaja med evropskimi institucijami? Evropski parlament, Evropski svet, z njim Svet EU-ja, Evropska komisija. To je boj. Za veljavo. Za denar, konec koncev. Evropskemu parlamentu je uspelo z logiko vodilnih kandidatov. Prisvojil si je pristojnosti, ki jih dejansko nima, in s tem okrepil tudi svojo moč, ki izhaja iz demokratične legitimnosti volitev poslancev. Voditeljem držav članic je vsilil idejo, da so evropske volitve pomembnejše od njih, čeprav so bili izvoljeni prek nacionalnih volitev. Kar je še en odgovor, zakaj Cameronova logika ni povsem zgrešena. In obenem nas je EP prepričal, da smo volili Junckerja, čeprav dejansko Juncker ni kandidiral niti v Luksemburgu. Kar pa je le medklic.

Tokratne evropske volitve so bile (medijsko-politični) eksperiment, ki za zdaj uspeva in je včeraj v Bruslju dobil dodatno potrditev. V tem pogledu je verodostojnost Evropskega parlamenta in njegove logike spitzenkandidatov rešena. Prvi korak v boju za volivce na naslednjih volitvah je s tem bolj kot ne narejen.

Priznam, zdelo se mi je zanimivo, da se tudi Evropa loteva televizijskih soočenj z vodilnimi kandidati, ki naj bi predstavljali nekakšne alternative v evropskem smislu. Ta pristop ima potencial, predvsem pa utegne imeti moč približevanja evropske politične scene lokalnim in po drugi strani izpostaviti pomen lokalnega za evropsko. V ZDA to sicer počnejo bolje, z več pompa in dejansko z večjo težo položaja, ki je na voljo, a prvi poskus je bil v tem smislu relativno uspešen, saj je ideja evropske volilne participacije postala bistveno bolj plastična, bolj ilustrativna. Z nekim zaključkom. A poglejmo drugo plat te zgodbe. Pri čemer poudarjam, da se zavedam morebitne naivnosti naslednjih besed. Evropska komisija naj bi bila nadstrankarska, nadnacionalna institucija. "Varuh evropskih pogodb."

To, da naj bi imel Jean-Claude Juncker težave z alkoholom, je stara zgodba, ki so jo v zadnjem obdobju večkrat izpostavili britanski časopisi in nima nikakršne zveze z njegovimi sposobnostmi in znanjem. Del tega eksperimenta, ki se mu reče politika, je tudi to, da postavimo ljudi na nek položaj in potem vidimo, kako se obnesejo.

Morda velja ob koncu izpostaviti, da tako kot Cameron tudi drugi niso izgubili kompasa, temveč jih vodi enaka politična računica, kakšno ravnanje jim najbolj koristi doma in v nadaljnjih pogajanjih na očitno spolzkem evropskem parketu. Tako so najbrž zgolj ugotovili, da v tej bitki nima smisla vztrajati in da je politično najvarneje in najbolj smiselno privoliti v logiko evropskih političnih skupin in EP-ja. Kar bo, pa naj bo. In je Juncker.