Razlogi? Nekaj jih je nedvomno povezanih z evropskimi volitvami, ki so v minulih dneh prevzele dobršen del razprave v medijih in javnosti, poleg tega tudi katastrofalne razmere na Balkanu. Mene pa v bistvu najbolj teži tisti tretji razlog, za katerega se mi zdi, da vleče vzporednice med Sirijo in Ukrajino. V obeh primerih se je zanimanje bistveno zmanjšalo, ko slika konflikta ni bila več skladna z lahko obrazloženo bipolarnostjo. V trenutku, ko so dobri postali tudi slabi in "naši" niso več počeli samo tistega, kar bi morali, se je zanimanje ohladilo, pritisk za ukrepanje pa popustil. V Siriji se je to zgodilo že pred časom, ko je postalo jasno, da enotne opozicije Bašarju Al Asadu ni in da je najmočnejši del upora skoncentriran na skrajne skupine, povezane s terorizmom, takšni so vse prevečkrat postali tudi njihovi pristopi. Danes o enotni sirski opoziciji, ki so jo evropske države priznale za zastopnico države, ni več veliko slišati, veliko več je slišati o tem, da se hodijo mladi fantje iz zahodnih evropskih držav v Sirijo igrat džihad. O Siriji slišimo, ko se zgodijo ekscesi, pokoli ali ko Francija na primer našteje napade s kemičnim orožjem. Mimogrede še povemo, da je bilo od začetka spopadov ubitih xy ljudi. Vojna gre naprej in mi gledamo.
Nekaj podobnega je tudi v Ukrajini. Odkar se je zgodil tisti pokol "naših" v Odesi, se vse pogosteje pojavljajo dvomi o tem, ali je vse tisto, o čemer so nas prepričevali, res. O dobrih in slabih mislim. Da je kaos resničen, vemo, prav tako se zavedamo, da je Ukrajina izrazito razdeljena in nemirna, prav tako, da so take razmere zelo plodne za skrajne pristope te ali pa one strani. So to res prave okoliščine za volitve? Včasih Zahod poudarja, da so volitve znamenje napredka v demokratizaciji neke države. A to so bolj prazne besede, saj se demokracija ne potrjuje le z volitvami, temveč predvsem z ravnanjem izvoljenih ali neizvoljenih, sprejemanjem ali vsaj razumevanjem drugačnosti, zaščito manjšin. Med drugim. A volitve večkrat izvedejo namesto napredka, z namenom ustvarjanja vtisa neke normalnosti, ki pa je dejansko ni.

Ruski predsednik Vladimir Putin je včeraj v Sankt Peterburgu dejal, da se je kriza v Ukrajini prelevila v državljansko vojno polnih razsežnosti. Obstaja kakšen dober razlog, da mu ne bi verjeli? Vsaj tokrat, čeprav je treba vse vseobsegajoče izjave in mnenja, izrečena s strani zainteresiranih sodelujočih, tako na tej ali oni strani, vzeti z rezervo. Predsedniške volitve v Ukrajini so bile za 25. maj sklicane sredi februarja. Od takrat so se razmere bistveno spremenile. Konec koncev se je tudi ukrajinsko ozemlje zmanjšalo. Čeprav aneksije Krima nihče ne priznava, je dejstvo.

Za Evropsko unijo so volitve v Ukrajini potencialna prelomnica glede nadaljnjih ukrepov proti Rusiji. Oviranje volilnega procesa v Ukrajini naj bi pomenilo takojšnjo zaostritev sankcij tako ZDA kot EU. Resno, kot se nemara sliši, apetita za krepitev sankcij ni bilo in ga ni. Si predstavljate, da bi se Slovenija zaradi volitev, ki morda ne bodo izpolnjevale ustreznih standardov, odrekla poldrugemu odstotku BDP-ja? Za resne sankcije proti Moskvi je tako ali tako prepozno. Omejevalni ukrepi so bržčas učinkovitejši, če skušajo preprečiti neko dejanje, kot nekakšna grožnja, ne pa kot kaznovalni ukrep, potem ko je neko dejanje že izvršeno. Res kdo misli, da bo Putin vrnil Krim?

Volitve so rešitev, pravijo. Potem bo vse drugače.

Spomnimo se tistih na palestinskih ozemljih leta 2006, ko je zmagalo napačno gibanje. Od takrat napredka v bližnjevzhodnem sporu praktično ni. Volitve so bile nuja, izid napačen. Od takrat je vse skupaj mirno lahko označeno za stopicanje na mestu. Hamas in Fatah sta šele nedavno – po skoraj sedmih letih - spet našla skupen jezik glede potrebe po uskladitvi stališč in oblikovanju vlade narodne enotnosti. Sledile pa naj bi nove volitve.

Putin je včeraj govoril, da je svetovne enopolarnosti konec. Svetovni red je glede Sirije, širšega Bližnjega vzhoda (Irana, Sirije, manj glede Izraela in Palestine), Ukrajine znova tam, kjer je bil v obdobju hladne vojne. Z Varnostnim svetom, ki ni sposoben odločanja, na robu konflikta, s posrednimi obračuni v tretjih državah ter z retoriko, ki išče poenostavljene slike realnosti. S to razliko, da je zaradi razmaha trgovine svet bistveno bolj soodvisen in nemara tudi zaradi preživete ene hladne vojne bistveno bolj dojemljiv za potrebo omejitev razgretih misli.