Zadnje zasedanje v tem sklicu je bilo drugačno. Vzdušje je bilo posebno, nekakšen preplet pričakovanja, upanja, nekega skupnega utripa, ki daje vtis, da vsi vedo, kaj se dogaja za zidovi velike dvorane, ki vsak mesec za nekaj dni gosti več kot 700 izvoljenih, izbranih. A v bistvu razkorak med - recimo temu - realnostjo in tem parlamentarnim, na splošno mu lahko rečemo bruseljskim balončkom skorajda ne bi mogel biti večji. Sredi ovalnega dvorišča Evropskega parlamenta je k nam pristopil nek mlad Francoz, študent, menda iz Strasbourga, in se zanimal, za katero institucijo gre. Tak vrvež, tolikšen pomen, toliko idej … pa takole. In potem prijazna razlaga nejevernemu pogledu, da Evropski parlament čisto zares nima nič s Svetom Evrope, razen tega, da sta sedeža obeh institucij le nekaj sto metrov narazen.

Tokratno zasedanje je po besedah predstavnikov EP-ja spremljalo rekordno število novinarjev. Tisti, o katerih poročamo, so se lahkotno premikali med novinarskimi kamerami in mikrofoni. Marine Le Pen, Nigel Farage, Hannes Swoboda, Graham Watson, Joseph Daul, Daniel Cohn-Bendit. Takole, korak stran. Odprtost parlamenta še nikoli ni bila tako poudarjena.

Realnost je verjetno drugačna. Za koliko od prej naštetih ste že slišali?

"Tokrat je drugače," pravijo v Evropskem parlamentu, kjer poudarjajo, da je EP bistveno več vreden, kot smo mu volivci pripravljeni priznati. Če pustimo ob strani dejstvo, da gre za edino izvoljeno evropsko institucijo, potem zanemarjamo ključni poudarek logike zmanjševanja demokratičnega deficita.

Seveda se lahko v marsičem strinjamo s kritikami zdajšnjega sistema, zdajšnje ureditve, tudi s samim dejstvom, da ima EP dva sedeža, a evropski poslanci so z Lizbonsko pogodbo dejansko dobili bistveno večjo moč, kot so jo imeli doslej. Zadnjič se je, tudi v luči poudarkov britanske volilne kampanje, razplamtela razprava o tem, kolikšen del nacionalnih zakonodaj dejansko tvori v Bruslju spisane direktive. Pravega odgovora ni. Medtem ko tudi evropska komisarka Viviane Reding govori o več kot 70 odstotkih, nekatere analize kažejo, da je ta delež bistveno manjši. Kampanja evroskeptičnega UKIP-a v Veliki Britaniji namreč sloni na ideji, da je treba Bruslju iz rok vzeti pristojnosti, ki so mu jih sicer v zadnjih letih dale države, ter vrniti evropske zakone v Bruselj. Logika evropskega povezovanja je sicer predvsem povezana z vzpostavitvijo prostora z enakimi pravili igre, z enotnim trgom.

Povsem nasprotno sporočilu UKIP-u je bilo denimo včerajšnje mnenje kandidata liberalcev za vodjo Evropske komisije Guya Verhofstadta, ki je dejal, da se Bruslja ne bi smeli bati in da je treba razmišljati o okrepljenem povezovanju Evrope. Tudi zadnji nastop zgoraj omenjenega gorečega retorika Cohna - Bendita med zadnjim plenarnim zasedanjem je šel v podobno smer. Namreč, da mora Evropa prenehati razmišljati o izpostavljanju nacionalnega, nacionalnih koristi za posamična gospodarstva in začeti razmišljati o širši sliki, kjer da čez nekaj desetletij ne bo več evropske države med državami G8, razen skupaj, kot EU ali Združene države Evrope.

Evropski parlament je v tem, sedmem, sklicu deloval izrazito usmerjeno v komunikacijo z državljani, s potencialnimi volivci. Ko so poslanci nekaj mesecev po pridobitvi novih pristojnosti leta 2010 zavrnili sporazum SWIFT o izmenjavi bančnih podatkov z ZDA, so imeli bolj kot pravico do zasebnosti v mislih pravico do čim večjega izkoristka možnosti vpliva. Merjenje moči s preostalimi institucijami je ves čas prisotno, glavni naslovnik očitkov so države članice, ki navadno nimajo preveč posluha za krepitev nadnacionalne komponente evropskega povezovanja. Med (javno) najodmevnejšimi odločitvami največkrat izpostavljamo zavrnitev trgovinskega sporazuma ACTA, takrat tudi ali pa predvsem zaradi ogorčenja zainteresirane javnosti.

V zadnjem obdobju je veliko prahu dvignilo poročilo organizacije Transparency International, ki ugotavlja, da so institucije EU-ja zaradi vrzeli in nezadostnega uresničevanja etičnih pravil, transparentnosti in finančnega nadzora ranljive za korupcijo. Transparency International ob svoji raziskavi izpostavlja letošnjo raziskavo Eurobarometra, ki je pokazala, da 70 odstotkov javnosti meni, da je v institucijah EU-ja navzoča korupcija. Prav tako odmeva tudi poročilo o delovanju lobistov finančne industrije. Ta naj bi imela več kot 1.700 uslužbencev, ki lobirajo v evropskih institucijah, industrija pa naj bi letno za lobiranje v Bruslju porabila več kot 120 milijonov evrov. Če nič drugega, gre za dokaz, da bi nas moralo zanimati, kaj se tam dogaja.