Čeprav se kriza v evrskih državah še krepko čuti v denarnicah in pomanjkanju delovnih mest, optimizma ni mogoče prezreti.

Včasih imam občutek, da se s kolegi novinarji kar nekako nostalgično spominjamo neprespanih noči zaradi reševanja evrskega območja, Grčije, evropskih bank, Cipra … Kot da nekaj manjka. Pomislite, zadnjič se je zasedanje evrskih finančnih ministrov končalo po približno treh urah. Za prihodnji ponedeljek so si vzeli približno štiri ure. Kar je nedvomno očiten dokaz, kako resna je kriza dandanašnji in nedvomno oris dejstva, da so težave majhnih očem evropskega odločevalskega aparata tako rekoč nevidne.

Včeraj je prej omenjeni neimenovani evropski vir sicer izpostavil tudi en velik ampak. Češ, razmere so v redu, ampak marsikaj še ni tako, kot bi si želeli. Rast je glede na podatke Eurostata šibka, lansko leto je evrsko območje preživelo v recesiji. Letos bo menda drugače, čeprav bodo finančni ministri prihodnji teden znova ugotovili, da težave realne ekonomije še naprej otežujejo prizadevanja za rast; visoka brezposelnost, težave podjetij pri iskanju vlagateljev, posojilodajalcev in še kaj bi se našlo.

Najbrž trenutno ni voditelja, ki v govoru o krizi v evrskem območju ne bi govoril o tem, da so se napovedovalci uničenja motili, da je Grčija še vedno članica evra, da so države sestavile sistemski okvir, ki ga prej ni bilo in so resno poglobile sodelovanje in odgovornost za skupno valuto. Pa se je to res zgodilo?

Če bi sodili po razpravi, ki se v tem času pojavlja v evrskem območju in širše v Evropski uniji, potem ne. Resda smo pred evropskimi volitvami, ko je treba Bruselj slikati kot nekaj slabega, tujega, kot da velik del evropskih politik ni rojen v posamičnih prestolnicah. A pustimo to. V trenutku, ko se pogovarjamo o pomenu povezovanja, poglabljanja, recimo na področju bančne unije, se na drugi strani krepi predvsem razprava o tem, kako čim več pristojnosti ohraniti doma, v domačih parlamentih. Medtem, ko nam, denimo, evropski poslanci in Evropska komisija (seveda tudi v skrbi za lastno relevantnost) razlagajo, da je rešitev več Evrope. Po vsakem vrhu voditeljev v Bruslju slišimo, da morajo države same poskrbeti za večjo konkurenčnost domače delovne sile, za reforme, za službe, za omejevanje imigracij …

Malce cinična ugotovitev bi lahko bila, da skušata Evropska komisija pa tudi Evropski parlament na neki način ohraniti videz dobrega akterja v Evropi. Saj veste, »za vse dobro smo zaslužni, krivi pa so drugi …«.

Nizozemski premier Mark Rutte se je, denimo, pred dnevi zavzel za ustanovitev resne bančne unije, a dal jasno vedeti, da politične moči ne želi dodatno prenašati v Bruselj. Stališče britanske vlade je že ves čas jasno. David Cameron podobno kot Rutte v senci strahu pred vzponom evroskeptikov, denimo Nigela Faragea ali Geerta Wildersa, že ves čas napoveduje, da je čas, da Bruslju odvzamejo nekaj pristojnosti. Vodja bruseljskega možganskega trusta Bruegel Guntram Wolff pravi, da kaj več poglabljanja od do zdaj doseženih globin (skupni sklad za reševanje ESM, nastajajoči stebri bančne unije) še nekaj časa ne bo, saj naj bi bil odtis krize že nekako zabrisan. Tako Wolff v tem in naslednjem letu ne vidi več veliko možnosti za premike v tej smeri, za kar naj bi potrebovali nov zagon, recimo novo krizo. Pri tem prav nasprotno kot premier Rutte menda rastočo podporo evroskeptikom vidi kot spodbudo za dodatno integracijo.

*Z nedvomno ciničnim naslovom bi rad ponazoril le to, da so voditelji Unije v obdobju, ko so priznavali, da kriza je in da jo je treba rešiti, počeli »vse, kar je v njihovi moči«, da bi jo rešili. Zdaj, ko krize za banke bolj kot ne ni, prav tako so države z evrom likvidne in je kriza predvsem za tiste, ki je niso zakuhali (brezposelne, mlade brez perspektive, s prekernimi zaposlitvami, delavce), pa prave vneme ni čutiti.