V bistvu gre predvsem za filozofsko vprašanje, kakor gre tudi za filozofske kritike sistema, ki je vzpostavljen, odkar smo z reševanjem Grčije razgalili pomemben del bančnega delovanja v Evropi ter postopke, ki so Grčijo vodili k prošnji za pomoč ter 170-odstotnemu dolgu glede na BDP. Tako se tudi evropski poslanci, ki so pretekli teden v Strasbourgu zaslišali šefa reševalnega mehanizma ESM-ja, Klausa Reglinga, nekdanjega šefa ECB-ja Jean-Claudea Tricheta in denarnega komisarja Ollija Rehna, ne osredotočajo toliko na same napake delovanja trojke, kot na to, da je bila preokorna, da bi te napake odpravila ali popravila. Kar je nedvomno res.

A pomislite, Grčija je imela leta 2013 po prvih podatkih skoraj 700 milijonov evrov primarnega proračunskega presežka, torej presežka prihodkov nad odhodki po plačilu stroškov za obresti. Res je, slaba tolažba glede na to, kar lahko preberemo o razmerah v tej državi, kjer mesec za mesecem dosegajo nove rekorde glede brezposelnosti.

"Programi pomoči Grčiji, Irski, Portugalski in Cipru niso pomenili začetka krize, ampak začetek njenega reševanja," je izpostavil Olli Rehn. "Naši kritiki ne vidijo bistva. Grčija, Irska, Portugalska in Ciper so imeli možnost izbire: kupiti čas s programom ali se čez noč zrušiti brez programa," je poudaril šef ESM-ja, Klaus Regling.

Tovrstna zaslišanja so vedno zanimiva. Ni nujno zaradi samih bolj ali manj vsebinskih odgovorov. Predvsem zaradi vprašanj, s katerimi želijo poslanci od predstavnikov, v tem primeru struktur, ki posojajo denar, izvleči čim več. Na žalost jih večina to počne nespretno. Z mešanjem stališč, očitkov in dejanskih okoliščin, govoric in dejstev. Namesto da bi razgalili delovanje trojke, jim včasih uspe tiste, ki jih zaslišujejo, prikazati v izrazito dobri luči, saj so njihovi odgovori jasni, odločni in koherentni, vprašanja pa večkrat njihova nasprotja. Če sem malce ciničen, preiskava o delovanju trojke je bolj kot ne postala preiskava o tem, ali je mogoče, da bi v prihodnjem delovanju tovrstne ali pa nemara sorodne povezave, v kateri bi ključni del igrale Evropska komisija, ECB in ESM, odgovarjale parlamentu.

S tem naj bi se – načelno – povečala preglednost dela trojke ali katere koli oblike predstavnikov posojilodajalcev. Ne glede na to, da v EP-ju v prihodnosti trojke ne pričakujejo, tudi sicer naj bi se iz sistema počasi umaknil IMF, pa bo tudi vnaprej tovrsten princip deloval kot ključen za določanje ukrepov, ki jih bodo države v programih pomoči morale izvajati v zameno za prejeti denar. Tako je bilo in tako bo ostalo, saj je vsaka odobritev pomoči iz sklada ESM predmet obravnave (za zdaj) trojke in memoranduma, na podlagi katerega država skupaj s posojilodajalci določi ustrezne ukrepe. Moč je seveda na strani tistih, ki imajo denar. Ampak ali morda veste, kdo je bil tisti, ki je ob prvem dogovoru za reševanje težav Cipra predlagal kar poseg v sicer zaščitene vloge pod 100.000 evrov? Menda kar sama otoška država z razdeljeno prestolnico.

Trojka je posledica. Vse drugo je pesek v oči. Je pa res, da tisti, ki so vse skupaj zakuhali, večinoma ne bodo nikoli tako transparentno, pred kamerami edine izvoljene evropske institucije pojasnjevali svojih odločitev. Možnosti za izboljšanje delovanja je ogromno. Predvsem v smislu krepitve solidarnosti in čuta za socialno državo. V spoštovanju človekovega dostojanstva in morale. "Trojka ne odgovarja nikomur, čeprav njene odločitve vplivajo na življenje milijonov ljudi," je kritičen eden izmed poročevalcev o delu trojke, evropski poslanec iz Francije iz vrst evropskih socialistov in demokratov Liem Hoang Ngoc.

Po eni strani logično razmišljanje, ki pa ga je komisar Olli Rehn lahkotno že v ponedeljek zavrnil z besedami, češ da nad vsakim predstavnikom institucij bedi nadzornik. Saj se konec koncev sam kot komisar redno pojavlja v Evropskem parlamentu, kjer ga lahko vprašajo, kar želijo. ECB deluje kot sistemsko vozlišče evrosistema, v katerem sedijo predstavniki centralnih bank vseh evrskih članic. Predstavniki IMF-a so podrejeni svojim šefom v Washingtonu.

Poleg tega poročila trojke redno obravnavajo finančni ministri evrskega območja, ki zdaj štejejo 18 kolegov in kolegic. Ti nato odobrijo, ali pač ne, izplačilo pomoči ter ocenjujejo uveljavljene in zahtevajo dodatne ukrepe. Pa še nekaj je logično. Pomislite, kaj potrebujete dandanašnji, če želite na banki dobiti posojilo. Pričakovati, da bodo države denar dobivale čez palec … Na znan, "tajkunski način"?

Razgaljenje trojke razkriva predvsem nespametne poteze vlad in bank, ki so prinesle prošnje za pomoč, in ne prinaša odmika od prijemov trojke. Ustvarjalci evrskih rešitev so na sistemske napake (ista valuta, različni fiskalni sistemi) iskali sistemske rešitve, s katerimi ne bi spremenili delovanja sistema. Pa naj bo dober ali slab. Sem preveč nečimrn, če rečem, da sistem zdaj le išče način, kako vse skupaj stlačiti v lepšo embalažo?