Evropska komisija se je včeraj branila pred očitki, da je izgubila boj za Ukrajino, pri čemer so v Bruslju zavračali logiko tekmovanja med Brusljem in Moskvo, češ da Ukrajina nikoli ni bila mišljena kot trofeja tega tekmovanja oziroma merjenja moči. Očitki so se vrstili, da je Unija mahala z dokumenti, na katerih bi radi videli podpis ukrajinskega predsednika, medtem ko so iz Moskve pošiljali grožnje, ovrednotene s škodo v evrih, dolarjih ali rubljih. A resnici na ljubo. Moč Unije JE v njenem trgu. Prost dostop Ukrajine do tega trga bi Kijevu koristil. Nemara tudi za ceno višje cene energentov iz Rusije. A tokrat gre vsaj toliko kot za ekonomijo za geostrateške usmeritve. In v teh Rusija ne popušča. Pravzaprav bi bilo bolje rečeno, da Putin ne popušča.

Evropska komisija je tako znova poudarjal, da je bila Unija z več kot 3,3 milijarde evrov v podporo reformam največja donatorica tehnične in finančne pomoči, ponudila pa je tudi 610 milijonov evrov makrofinančne pomoči in se zavezala pomoči Ukrajini v prizadevanjih za izboljšanje njene energetske varnosti. Podobno je bilo tudi denimo glede bližnjevzhodnega spora, kjer je EU največji donator na palestinskih ozemljih. Brez prave besede. "Payer, not a player."*

Po petih letih, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin leta 2008 v Bukarešti na vrhu zveze Nato ameriškemu kolegu Georgeu Bushu razložil, kaj dejansko je Ukrajina za Moskvo, se glede ruskih stališč očitno ni spremenilo nič. "Ne razumete, George, Ukrajina ni niti država. Kaj je Ukrajina? Del ozemlja je v Vzhodni Evropi, vendar je večji del Ukrajine rusko darilo." Menda je bilo slišati takole. Takrat se je ukrajinsko približevanje Natu ustavilo in se dejansko ne premika nikamor, čeprav načeloma odločitev Nata, da ohrani odprta vrata za ukrajinsko, pa tudi gruzijsko članstvo, še velja. V realnosti pa se je očitno vse končalo s tistim vrhom Nata in nato s poletno vojno v Gruziji. Za vedno? Kdo ve.

Moskva je podoben veto tokrat vložila pri EU-ju. Potem ko je Putin to "zapovedal", je Kijev predlagal ustanovitev tristranske trgovinske komisije med Ukrajino, EU-jem in Rusijo, ki bi razrešila trgovinske spore med njimi. Kijev je nato ustavil priprave na podpis sporazuma, ki naj bi ga podpisali na posebnem zasedanju Vzhodnega partnerstva v prihodnjem tednu v Vilni. Kot je razumeti, najpomembnejši evropski voditelji svojega obiska Vilne (vsaj za zdaj) niso odpovedali. Tam naj bi tudi Gruzija želela začeti pogajanja o podobnem sporazumu, kot je v "ceveh evrobirokracije" glede Ukrajine. Timošenkova očitno ostaja v Ukrajini. Vprašanje selektivnega pravosodja tudi, čeprav se trudijo ukrajinske oblasti razložiti, da nekdanja predsednica vlade preprosto ni brezmadežna.

Vse skupaj spominja na dogajanje pred zadnjim vrhom Vzhodnega partnerstva, ki je bil pred dobrima dvema letoma v Varšavi, ko je Unija (predvsem takrat predsedujoča Poljska) želela otopliti odnose z Belorusijo, a na koncu je ob mizi zeval prazen stol, prav tako se z mislimi pri arabski pomladi zasedanja nista udeležila takratni francoski predsednik Sarkozy in britanski premier Cameron.

Tudi Litvi zdaj grozi, da se bo eden ključnih projektov njenega polletnega predsedovanja sesedel sam vase. Iz Vilne sporočajo, da je Ukrajina pod pritiskom, da ji Rusija ustavi ves uvoz iz vzhodnega dela države, ki močno sloni na gospodarskem sodelovanju z Rusijo. Litvi, tudi Ukrajini, skuša do konca pomagati tudi Evropska komisija. Včeraj je širitveni komisar Štefan Füle zatrdil, da še niso povsem obupali glede podpisa sporazuma, a obenem je že govoril tudi o možnosti, da bo sporazum podpisan v prihodnjem letu.

Švedski zunanji minister Carl Bildt je v četrtek na Twitterju nekako zagrenjeno zapisal, da politika brutalnega pritiska iz Moskve deluje. Kakšni so realni učinki morebitne ukrajinske košarice, je nejasno. Jasno je le, da je mehka evropska zunanja politika dobila novo krepko zaušnico. Tako kot pred leti Nato, je tudi tokrat na delu Putinova trda moč.
Matjaž Trošt

*Zgolj plačnik brez vplivne vloge.