Vedno znova se lovimo v iste zanke. Začne se s pritiski po ukrepanju in nato z očitki o vmešavanju. Navadno od istih ljudi. Razmere v Siriji zahtevajo zunanje ukrepanje. V Egiptu pa za zdaj trezne glave in zmernost.

"Preveč ljudi je že predolgo trpelo in izgubilo bistveno preveč. Zdaj moramo ustaviti to spiralo nasilja, terorizma in vse večjega števila beguncev. Mednarodna skupnost mora odgovoriti z občutkom nujnosti in odgovornosti." Tako je včeraj pisala evropska zunanja ministrica Catherine Ashton. Nekaj več kot leto dni je že od besed ameriškega predsednika Baracka Obame, ki je dejal, da bi uporaba kemičnega orožja prinesla spremembo igre. "Rdeča črta." Vprašanje je, kaj natančno je imel v mislih Laurent Fabius, ko je med tednom na televiziji BFM razlagal o mogočih ukrepih ter uporabi vojaške sile. Res je, vsi so zgroženi, ogorčeni zaradi razmer v Siriji, zaradi novic o milijonu otrok, ki so kot begunci zapustili to krvavo državo, a obenem zelo previdni, da ne bi slučajno storili koraka preveč. Nekoč je nekdo že prepričeval Varnostni svet OZN-a glede obstoja nekega orožja za množično uničevanje, ki pa ga ni bilo.

Previdnost ni odveč, a marsikdo bi raje videl, da bi tista (utišana) ideja humanitarne intervencije le znova oživela. Vsaj glede Sirije je občutek, da se je mednarodna politika po posredovanjih v Afganistanu in Iraku, predvsem pa z zadržanim predsednikom Obamo, vrnila v obdobje dvopolne ureditve, kjer je nujnost ukrepanja odvisna zgolj in le od strateških politik ali Washingtona ali Moskve. Namerno izpuščam Peking, ker v tem delu sveta resnejših varnostnih pristopov ne uveljavlja, je pa jasno, da je vsako izpraznjeno mesto takoj tarča kitajskih ekonomskih, predvsem energetskih interesov.

To, kar se dogaja v Siriji, je nedvomno svarilo pred tistim, kar se utegne zgoditi v Egiptu. Čeprav so karte v tem "osrčju arabskega sveta", kot ga je v svojem govoru islamskemu svetu pod naslovom Nov začetek leta 2009 v Kairu imenoval predsednik Obama, bistveno bolj premešane. Sirija je iz upora proti Asadu postala kaotičen obračun, v katerem je težko najti le dve vojskujoči, nasprotujoči si strani. Egipt je na razpotju, zahod pa v tem razpotju stavi na razum vojske in potrpežljivost Muslimanske bratovščine ter predvsem na tretjo stran v sporu. Na tiste, ki jih označujejo za zmerne. Torej za tiste, ki v rokah nimajo ne orožja in v glavah ne destruktivne ideologije.

Evropska unija se med tednom ni odločila za resnejše opozorilo egiptovski vladi, misleč, da si s tem pušča odprta vrata za vplivanje. Pri tem pa se tudi v Bruslju zavedajo, da je vpliv na Kairo izrazito vprašljiv. Tako je bilo z Morsijem in tako je z generali. Egipt tako rekoč ponavlja zgodbo s palestinskih ozemelj, kjer so volitve pripravili ob spodbudi Zahoda, nato pa je na njih zmagal nezaželeni Hamas. Sledila je izolacija, poskus, da bi s sekularnim in mednarodno priznanim Fatahom na silo spremenili politično strukturo, državljanska vojna in zdaj dejansko dve Palestini. Ena za Zahodni breg in druga za Gazo. Zgolj podobnosti. Dveh Egiptov ne bo.