Nemška grožnja z vetom, ki je predstavljala uvod v četrtkovo razpravo o širitvi schengenskega prostora brez notranjih meja na Romunijo in Bolgarijo, je preprečila glasovanje o njunem članstvu. Izjave nemškega ministra za notranje zadeve Hansa Petra Friedricha o migraciji revščine ali britanska besedna zveza o "turizmu socialne podpore" so neprimerne za sredinsko politiko.

A delno tudi držijo, kar je nedvomno znamenje časa in bitk za preživetje. Za Evropsko komisijo je sicer zgodba drugačna, pravijo, da gre za percepcijo, ki nima veliko stika z realnostjo. Vztrajanje pri trditvi, da bodo zgolj revni Romuni in Bolgari (gre predvsem za Rome) množično zapuščali državo zato, da bi se prisesali na nemško socialo, je populistično in poenostavljeno. Že zdaj štiri petine priseljencev iz teh držav v Nemčiji išče zakonito delo, petina teh je tudi visoko izobražena. Vprašanje manjšine je nenadoma postalo veliko, splošno vprašanje, ki ima za posledico kolektivno kaznovanje. Populizem.

Berlin očitno ne želi dodatnih odprtih kanalov priseljevanja v državo, ki zdaj zagotovo že živi v taktih predvolilne kampanje. Romunija in Bolgarija sta primerni tarči. Evropska unija, tudi Berlin, veliko govori o pretoku delovne sile in o iskanju zaposlitve na globalni, evropski ravni. A to očitno velja le za izobraženo delovno silo. Države, ki se ta čas spopadajo s takšnimi ali drugačnimi posledicami gospodarske krize (naj bo to varčevalna politika, rezi v socialno državo, izguba konkurenčnosti ali kaj tretjega), si tudi v boljših obdobjih niso želele težko zaposljivih migrantov, temveč so želele postati ciljna točka za beg možganov od drugod.

Glede na to, da je gospodarska kriza Nemčijo bolj ošvrknila kot prizadela, je razumljivo, da je ta ena izmed ključnih ciljnih držav ekonomske migracije v Evropi. Kar v Nemčiji posebej poudarjajo, je, da ima stališče nemškega ministra podlago v številu prosilcev za azil z Zahodnega Balkana. Kar je sicer povsem druga zgodba, pa vendar. Prednjačijo srbski Romi, ki po liberalizaciji vizumske politike EU-ja v vse večjem številu (število prošenj se je v zadnjih dveh letih podvojilo) izkoriščajo možnost relativno preprostega vstopa v evropsko povezavo in nato "zlorabljajo" nedvomno okorno nemško azilno politiko.

Ta je izrazito dobrohotna, saj prosilcem nudi dolgotrajne postopke in kar spodobno socialno pomoč za lažjo premostitev postopka. Spodobno predvsem glede na razmere, kakršne vladajo v državah, od koder prihajajo priseljenci. Številne druge države denimo držav Zahodnega Balkana ne uvrščajo med tvegana območja, kar pomeni, da so neutemeljene prošnje za azil hitro prepoznane in zavrnjene. Več kot 90 odstotkov prošenj z Zahodnega Balkana je zavrnjenih kot neutemeljenih. Razprava v EU-ju o mogoči zamrznitvi brezvizumskega potovanja, če se pokaže možnost množičnih zlorab, za zdaj še ni dala rezultatov.

A to dejansko nima veliko s schengenskim prostorom brez notranjih meja, da se razumemo. Res je, da državi po ocenah Evropske komisije ne izpolnjujeta zahtev, ki jih glede pravosodja ter boja proti korupciji in gospodarskemu kriminalu oznanjajo v evropski prestolnici. Prav tako, da integracijska politika, usmerjena na romske skupnosti v državah Zahodnega Balkana in Romunije ter Bolgarije, očitno ne deluje. Da so tehnična merila za vstop obeh omenjenih držav v schengen izpolnjena, pa je prav tako dejstvo. Ostalo je politika. Odvisna predvsem od trajanja obdobja, ki še ostaja do volitev.

Iz Bruslja za MMC,