Kako konkretne? Če gre soditi po neuradnih stališčih, potem zelo konkretne. Z vzdržnimi številkami. To, da smo se znašli v istem ribiškem čolnu s Ciprom, ni posebej dobro. Brez rasti tudi v prihodnjem letu, kot pravi spomladanska napoved Evropske komisije. Čeprav primerjalno gledano makroekonomska slika Slovenije ne deluje tako slabo. Ključni del iskanja prave poti je najdba zaupanja. Verodostojnosti. Pri čemer slovenska politika ni nujno najboljši primer.

Evropska komisija jo denimo že vrsto let opozarja na ureditev razmer v bančnem sektorju. Preden je sprejela pokojninsko reformo, so jo k temu več let pozivali v Bruslju, pa tudi denimo pri pariškem OECD-ju. Leta zanikanja realnosti. Izgubljena.

Zgolj misel. Študije dogajanja v evrskem območju v zadnjih treh letih in pol kažejo, da so evropski svežnji za pomoč stali že 400 milijard evrov, a presenetljivo, severne, torej bogate evrske države niso izgubile niti centa davkoplačevalskega denarja. Še več, zaradi nizkih cen zadolževanja so vlade v Berlinu, na Dunaju in denimo v Helsinkih celo privarčevale, dokazuje Reuters.

Zdaj smo še obvladljivi. Nič več in nič manj. Vsaj glede na to, kar pravi evropski denarni komisar Olli Rehn. "Nadaljnje odlašanje z zahtevanimi strukturnimi reformami bi dodatno poslabšalo obete za rast," opozarjajo v Bruslju. Med tednom je bil Moody's že kar nesramen. Z nižanjem bonitetne ocene je ena izmed treh največjih ameriških bonitetnih agencij dokazala, da je posel lahko izrazito surov.

Ne delajmo si utvar. Moody's med razlogi za svoje dejanje namreč navaja razmere v bančnem sektorju, "občutno poslabšane" razmere v javnih financah in pa negotove obete glede dostopa do finančnih sredstev. Dobro, za zadnje je morda hotela poskrbeti kar sama bonitetna agencija, a prva dva vidika ustrezata sporočilom, ki jih slišimo ali iz Bruslja ali iz Ljubljane.

Spomnim se, da smo pred časom v primeru nekaterih drugih držav poudarjali, da so obrestne mere nad šestimi odstotki nevzdržne. Ugibanja o morebitni slovenski prošnji za pomoč ter celotna medijska gonja oz. zanimanje za Slovenijo ter zanikanja pristojnih institucij mi delujejo zelo podobna kot v primerih Portugalske, Irske, Grčije. Najprej ugibanja, nižanja bonitetnih ocen, visoki stroški zadolževanja in nato … trojka.

Glede na dostopne podatke je bil ravno Moody's tista agencija, ki je bila najbolj dejavna. Poleti 2011 je tako denimo znižal oceno Portugalski, kar je sprožilo gnev evropske politike, češ da je ta država na dobri poti. Se bonitetne agencije lahko tudi motijo? To je dokazano, a so po zlomu finančnega sistema v ZDA v letu 2008 bistveno previdnejše. In z evolucijo evrske dolžniške oziroma finančne krize izrazito vplivne. Na misel mi pride besedna zveza "samouresničujoča prerokba".

Isti čoln s Ciprom ni posebej dobra popotnica, seveda zgolj zaradi dejstva, da je ta otoška država v Sredozemlju prepuščena volji posojilodajalcev. Stroški mednarodne pomoči so nemara na prvi pogled resda nižji od tistih, ki si jih države v težavah lahko poiščejo na trgih, a bi morala biti potencialna (in v številnih primerih že vidna) škoda v socialnem in političnem smislu nedvomno dovolj velika spodbuda za to, da se evrske države otepajo diktata trojke posojilodajalcev. Kot pravi komisar Rehn, je Slovenija še obvladljiva.