Da bi evrsko območje moralo reševati enega največjih svetovnih gospodarstev, je še danes povsem nepredstavljivo, čeprav mehanizmi za reševanje (ESM) že delujejo, drugi (neposredna dokapitalizacija bank) pa še bodo. V zadnjem letu se je marsikaj spremenilo. Takrat je Italija pozvala Mednarodni denarni sklad, naj spremlja izvajanje njenih ukrepov za ureditev javnih financ in uresničevanje reform.

Da je bila odločitev Italije povsem samostojna, je nedvomno povsem logično. Še posebej, če pogledamo, kaj vse se je nato zgodilo v tej državi. Tehnična vlada je pod vodstvom premierja Maria Montija, ki je v petek odstopil, Italijo vrnila med zaupanja vredne države z evrom, italijanske vladne obveznice menda veljajo za eno boljših naložb v tem letu.

Eden izmed nemških borznikov je pred dnevi morebitno vrnitev Silvia Berlusconija na premierski stolček komentiral z besedami, da bi bilo bolje, če bi ta užival življenje upokojenca, pri čemer pa da je vendarle jasno, da se morajo reforme nadaljevati. Dovolj zgovorna so stališča tudi med evropskimi voditelji, ki po vrsti priznavajo italijanskemu premierju, da je prinesel v državo, s tem pa tudi v evrsko območje, svež veter.

Evropski voditelji, med njimi nemška kanclerka Angela Merkel in vodja Evropske komisije Jose Manuel Barroso, so Italijo tudi pozvali, naj nadaljuje Montijevo reformno agendo. Sporočilo, da je neizvoljeni premier uspešnejši od tistega, ki je vrsto let dobival volitve, v tem primeru morda ni povsem jasno. Berlusconi je le … Berlusconi. A tudi sicer se postavlja vprašanje, ali se lahko ljudstvo, večina volivcev preprosto zmoti. In kolikokrat? Ali se je res zmotilo?

Z novim letom bo začel veljati marsikje osovraženi fiskalni pakt. Plod dela dvojca "Merkozy". Varčevalna smer za države z evrom je začrtana. Evrsko območje se je zelo spremenilo. Z resnimi načrti poglobitve sodelovanja v prihodnje. Grčija je še kar zraven. Monti je pred letom dni užival 60-odstotno podporo v javnosti. Zdaj je ta le še pri tridesetih odstotkih. Varčevalne politike, recesija. Stroški zadolževanja za Italijo pa so bistveno nižji. To šteje?

Še en primer pomanjkljivega zaupanja v izvoljene voditelje držav prinaša zaupanje v vodjo Evropske centralne banke. Mario Draghi je v drugi polovici leta "lastnobesedno" (malce sem si privoščil besedo lastnoročno) premagal strahove na finančnih trgih in popeljal evro na varno. Njegove julijske besede, da je ECB pripravljen storiti vse za zaščito evra, so odmevale bistveno bolj kot prej, ko so jih izrekala usta izvoljenih voditeljev držav z evrom.

Draghi je nato na začetku septembra predstavil načrt odkupovanja obveznic ranljivih držav. Ki je sicer izrazito močno pogojevan in odvisen od prošnje za pomoč. A finančni trgi so se pomirili. Draghiju ni bilo treba storiti nič drugega kot držati besedo. Čeprav se dejansko ni zgodilo nič. Skoraj basenska ilustracija, da moč ni v njeni manifestaciji. Draghi si je v časopisu Financial Times prislužil celo oznako osebnost leta. Čeprav je le ponovil tisto, kar so govorili številni pred njim. Le, da so njemu verjeli …