Naj nadaljujem resneje. So namreč še resnejše stvari, o katerih bomo morali razmišljati. Zanimivo je, da Evropski parlament od svojega nastanka nekako izgublja volilno privlačnost. Ne glede na to, da se uspeva znotraj evrobirokratske zanke vzpenjati in pravzaprav z vsako spremembo evropskih pogodb pridobiva vpliv in moč. Zato je dokaj težko razumeti, da z vsakim novim mandatom in vsako širitvijo pomen v očeh volivcev upada. Zgolj v razmislek.

EU je Nobelovo nagrado za mir zdaj tako rekoč predal v roke Organizaciji za prepoved kemičnega orožja. Iz samoumevnega trajnega miru in blagostanja v kruto realnost.

Nemara najbolj pereče vprašanje za osrednje politične stranke v Evropi v tem obdobju je poiskati odgovore na vprašanja, ki se postavljajo glede brezposelnosti, slabih gospodarskih razmer. Teh odgovorov pa ni. So pa zato številne eksplozivne podlage, ki ponujajo kopico izgovorov za protievropsko, protiimigrantsko retoriko. Že zdaj smo v Evropskem parlamentu priča ljudem, ki se dejansko zavzemajo za njegovo razpustitev. Še več, plačujemo jih za to, da rušijo sistem, ki jih redi. Morda se nam to lahko zdi moralno sporno, a se nedvomno tudi politično izplača, saj se proevropske stranke, kot se rade poimenujejo, glede pristopov le malo razlikujejo. Alternativa pa, vsaj glede na odgovornost, ki jo nase prevzema, lahko veliko in na glas govori, stori pa … vsekakor zaradi sistema samega bolj malo. Vsaj tak bi bil hkrati razlog in izgovor. A glede na trenutno javnomnenjsko sliko, se - pogojno rečeno - skrajnim strankam obeta še kakšen sedež več.

Kriza dejansko terja svoj dolg, in tega se moramo zavedati. Naj bo to pri razlagi nedavnih volitev v Avstriji, vodstvu svobodnjaka Geerta Wildersa v javnomnenjskih raziskavah na Nizozemskem, prav tako vodstvu Nacionalne fronte Marine Le Pen v Franciji v anketah javnega mnenja. Ni nujno, da gre tistim, ki dvigujejo glas za alternativne stranke, slabo. Gre za vzdušje, ki preveva evropske javnosti. Gre za prepoznanje, da so ključni dosežki protikriznega upravljanja razumljeni samo najbolj posvečenim ekonomistom. Ali pa tistim, ki gospodarski uspeh merijo v statističnih kategorijah, ki kot nepomembno izključijo človeštvo. Brezposelne, kupno moč, standard.

Marine Le Pen je med tednom medijem zagrozila s tožbami, če bi njeno stranko poimenovali kot skrajno desno. Temu je dodala, da Nacionalna fronta ni ne leva ne desna stranka, temveč da ima stranka radikalno drugačne ideje od osrednjih strank v Franciji.

Drugačne ideje so nedvomno dobrodošle. Vprašanje je le, ali so tudi te ideje tvorne. Apriorno zavračanje evropske ideje, Evropske unije ali evra bolj meji na skrajnost, ki z realnimi računicami nima veliko zveze. A po drugi strani nezadržno povzdigovanje praznih poudarkov evropske ideje kot dogmatsko dobrih tudi ne zdrži kritične presoje. V EU-ju je veliko govorov, nastopov, na koncu so kompromisi, ki niso nujno najboljši in ne odražajo nujno začetne vneme … Če smo si zagotovili sedem let fiskalne vzdržnosti z novim finančnim okvirom in fiskalnim paktom ter vse več moči za Evropsko komisijo, bi lahko kazali tudi malce več vneme pri socialnem paktu ali paktu za rast. Saj veste, kaj pravijo, z revnimi se ne da trgovati.

Evropa je po vzdušju trenutno nekje med Lampeduso in več kot 26 milijoni brezposelnih. "To ni vredno Evrope," je na Twitterju po obisku Lampeduse zapisala evropska komisarka Cecilia Malmström. Malce manipuliram. Z razlogom.