Ne mine dan, da ne bi od tega ali onega vira slišali takšnih in drugačnih kalkulacij o tem, kaj se napoveduje naši državi. A resnici na ljubo, ne poznam veliko ljudi, ki bi menili, da se bo naša država skozi težave, ki jih ima predvsem z bančnim sektorjem, sprehodila brez tuje pomoči. Najpomembnejši poudarek, s katerim se ukvarjamo ali pase ukvarjajo trenutno, je, ali bodo proračunski načrti dovolj za to, da bi se Slovenija lahko izognila celotnemu svežnju pomoči. Torej tudi v tistem delu, ko nekdo tretji (trojka) zapove, kaj mora vlada storiti. Doslej smo namreč zgolj v primežu pristojnosti Evropske komisije, ki nadzira izpolnjevanje majskih priporočil, sestavljanje proračuna in bo verjetno sugerirala, priporočila ali pa morda vztrajala pri nekaterih spremembah. Čeprav za zdaj še ni prave analitske podlage v Bruslju za dokončne sodbe o tem, kje smo in kam gremo, je verjetnost vztrajanja izpostavljena.
V slovenski vladi bi sicer radi videli, da če že, potem naj se morebiten sveženj pomoči zgleduje po španskem bančnem modelu. A zagotovil nimajo in na to bodo le stežka, pa še to le delno vplivali. Saj veste, da posojilodajalci vedno pišejo pravila. Španija je do dejanske prošnje za pomoč sprejela več varčevalnih svežnjev, za seboj pa je imela tudi že pokojninsko reformo in reformo trga dela. Povsem neverjeten je irski model, kjer so stroške reševanja bank prenesli na državo in davkoplačevalce, še danes je kljub gospodarski rasti izvozno usmerjena Irska še daleč od znamenite oznake »keltski tiger«. Bolj verjeten je nemara ciprski model, čeprav sta slovenski in ciprski bančni sistem povsem neprimerljiva. Tam so izgube imeli veliki upniki, a še bolj bistveno za slovenski primer in pa za tiste, ki na bančnih računih nimajo omembe vrednega premoženja, je tako ali tako, da je država v zameno za 10 milijard evrov, s katerimi rešuje predvsem bančne težave, prejela oster varčevalni sveženj.
Tisti, ki verjamejo, da je trojka najboljša pot za spremembe v Sloveniji, bi se morali sprehoditi po kratki, a burni zgodovini reševalnih svežnjev v evrskem območju ter primerjati nacionalne dolgove pred prošnjo za pomoč in po njej ali pa število brezposelnih, pa nemara prešteti mesece recesije, ki so sledili ostrim varčevalnim rezom, ki so prinesli tuja posojila. Sprejemanje odločitev, ko je vrag odnesel šalo in zaradi prepoznega prepoznanja težave in ustreznega leka je prinesel zgolj dodatno škodo. A če ne gre drugače … pravočasnost šteje.
Neposredne dokapitalizacije iz sredstev stalnega mehanizma za pomoč ESM-ja še ni. V vsakem primeru države še naprej rešujejo banke in prosijo za pomoč na račun svojih državljanov. Preloma tega zloveščega kroga ni. Evropska zakonodaja, s katero bi prekinili vez med bankami in davkoplačevalskim denarjem, še ni v veljavi. Prošnja za pomoč, pa čeprav bi bila ta pomoč, denimo, v polovični višini ciprske, se pravi drobiž v primerjavi z reševanjem Grčije (240 milijard), je lahko le dokaz dozdajšnje lahkotnosti neodgovornega vladanja. Med tednom smo lahko v Bruslju slišali, da zdaj ni čas za eksperimentiranje. Še več, tudi mnenje, da je politika pri nas v … no, saj vseeno kje. Bistvo te zgodbe je, da smo se pripeljali v položaj, ko so slabe odločitve med še slabšimi možnostmi z vsakim samovšečnostnim izpadom bolj verjetne. Sloveniji finančni trgi ne zaupajo.
Vse te zgodbe o »reševanju« so slabe. V vsakem primeru so na udaru davkoplačevalci, socialna država, način življenja. V teh zgodbah ni političnih zmagovalcev, so le poraženci.