In očitno bomo še čakali, saj ni povsem jasno, kako daleč je ameriški predsednik pripravljen iti. Rekel je, da do konca, in se nato odločil za posvet v ameriškem senatu in kongresu. Za francoskega predsednika Francoisa Hollanda vemo, da je pripravljen iti tako daleč, kot bo šel Barack Obama. S tem ko si Obama s posvetom v kongresu skuša zavarovati hrbet, deluje izrazito previdno, celo nelogično glede na jasno izrečene grožnje.

Včeraj na zasedanju skupine G20 ni želel napovedati, kaj bo storil, če se kongres z njegovim pristopom ne bo strinjal. V torek bo nagovoril državljane. Zdi se, da se posvetovalna faza počasi preveša v obdobje odločitev in ta bo očitno še zelo težka, saj je med dvajseterico najmočnejših držav med članicami G20 ameriška vlada našla le približno polovično podporo. Nikomur se ne mudi v vojno, čeprav je ta na neki način lahko tudi pravična. Ali pa nemara nujna.

Če razmere na Bližnjem vzhodu pogledamo z vidika potrebe po zunanji alfi in omegi, nekakšnem vrhovnem dežurnem posredniku pri urejanju odnosov med državami in frakcijami, potem ima Obama zdaj priložnost to tudi postati. Si sploh lahko predstavljamo mirovni dogovor med Izraelom in Palestinci brez Bele hiše?

A kako daleč smo od enotnih pogledov, je vedno znova jasno, ko se sestanejo vodje evropskih diplomacij. Prvi dan zasedanja zunanjih ministrov v Litvi je francoski minister Laurent Fabius iskal vsaj podporo stališču, da je Bašar Al Asad odgovoren za kemični napad svoje vojske 21. avgusta v enem izmed predmestij Damaska. Ne bo šlo. Treba bo počakati na poročilo inšpektorjev OZN-a, ki bodo povedali le tisto, kar načeloma vemo. Da je bilo kemično orožje uporabljeno.

In kaj potem? Dobro, morda utegne razprava dobiti realno podlago, ki ne bo razpredala o tem, da je treba čakati na dokaze, ki ne bodo podlaga za nobeno spremembo stališč. Se bodo pač pogovarjali o tem, da dokazi ne dokazujejo, kdo je uporabil prepovedana orožja. Razprava je lahko večna - sploh ob postroju moči v Varnostnem svetu OZN-a.

Včeraj je nizozemsko vrhovno sodišče del odgovornosti za genocid v Srebrenici pripisalo tudi državi Nizozemski, ker njeni vojaki niso želeli zaščititi Bošnjakov leta 1995, temveč so jih preprosto nagnali iz svojega oporišča pred strelske vode generala Ratka Mladića. Na novo priznana odgovornost za človeška življenja, ki presega štabne poslovnike.

Morda res ne izpade tako, a nisem zagovornik vojaške rešitve. Predsednika Obamo je pri premisleku o napadu na cilje v Siriji podprl še John McCain, ki je na spletu zaslovel tudi s svojo morbidno priredbo klasike Beach Boysov, Barbara Ann, ki je postala Bomb Iran (zbombardirajte Iran). Dober razlog za dvom, če ne še kaj več.

Vem, vem. Naj se v ZDA raje ukvarjajo sami s sabo in podobni očitki. Res? Če bi se ZDA ukvarjale le same s sabo, potem … Potem morda danes Evropa ne bi bila tisto, kar je. Če želijo ZDA, ali pa vsaj Obama, še igrati kakšno resno vlogo na Bližnjem vzhodu, morajo storiti tisto, kar govorijo. In predsednik Obama je lani poleti povedal, kaj je rdeča črta, ki je sirski režim ne sme prestopiti. Tudi za odgovornost in verodostojnost gre.