Ključno vprašanje je, ali ima prav? Poglejmo dejstva. Trenutne razmere v Ukrajini so povezane z EU-jem. Niso povezane z ZDA, čeprav si v Washingtonu tudi tokrat predstavljajo stvari po svoje. "Temu bi dali to, tega bi uporabili za kaj drugega." Že videno. Žalostna plat te zgodbe o nastavljanju in postavljanju vlad, opozicij in igranja simulacije režimskih menjav je, da se vse skupaj navadno izkaže za uvod v še kaj slabšega, še bolj nestabilnega. Po eni strani vsekakor razumemo ameriško intervencionistično logiko. Konec koncev jo sama zgradba mednarodne politike predvideva. A tudi tokratna, recimo ji napaka, s katero so nas seznanile poslušne ruske obveščevalne službe, nakazuje nekakšno logiko delovanja. Še več, napaka Victorie Nuland je pravzaprav dejanski način dela. Napaka je standarden postopek. Wikileaks. NSA. Nuland. In številni pred njo.

Najbolj zanimivo je, da se predstavniki države, ki prisluškuje vsem, tako lahkotno, brezbrižno pogovarjajo o resnih temah, ki imajo lahko resne posledice.

Bojevit pristop, ki ne izbira sovražnikov … in zanje naredi tudi tiste, ki bi radi bili prej kaj drugega. Ameriška diplomacija se očitno uči samo tisto, kar se želi naučiti. In razmišlja le o tem, kaj je dobro zanjo. Je kdo kdaj res mislil, da je nacionalni interes kaj drugega. Čeprav nisem povsem prepričan, ali je Nulandova kaj resnega mislila s tem, ko je EU od…pikala. Slišati je bolj kot metafora.

Recimo torej, da se Nulandova moti. Catherine Ashton počne vse, kar lahko, ne da bi Kijevu narekovala rešitev, temveč strani usmerila do nje. Šefa Evropske komisije in Evropskega sveta, Barroso in van Rompuy, nedavno ruskemu predsedniku nista želela postreči niti večerje niti kosila. A opazno dejstvo je, da EU nima enotne zunanje politike. A Evropa je ena taka preudarna, nemara razmišljujoča celina, EU pa taka dialoška politična tvorba, da ji že sam ustroj pretirane uniformnosti ne dopušča. Če se strinjate, ali tudi ne, v bistvu marsikdo od nas po svoje rad vidi, da je tako. Ko trojka denimo govori le z enim jezikom in zgolj v eno zveličavno smer, postanemo/postanejo malce nemirni.

Ujete besede ameriške diplomatke so morda lahko nevarne za ukrajinsko opozicijo, ki zdaj dejansko živi s težo obtožb o marioneti zahoda. Se pravi igranje po scenariju iz Moskve. Za EU dejansko ne bodo imele pretiranih posledic, čeprav je slišati tudi stališča, da bi se moral EU zdaj pa le zganiti. Saj veste, storiti kaj, da bi svoje slabosti izboljšal. Ne mislim, da bi moral zdaj EU zagnati vik in krik, kako nešportno se vedejo tam čez. Najprej prisluhi voditeljem Unije, zdaj omalovaževanje dela evropske diplomacije. A dejansko nič takega, česar nam ne bi povedala že Assange in Snowden.

Ostane le še humor. Mislim, če je komu dejansko do smeha. Diplomati so le ljudje, ki se obnašajo kot ljudje. Še nekaj mi pride na pamet ob tej prigodi, ki pove veliko o zaupanju v ameriško-evropskih odnosih. Saj je res kdo že davno ugotovil, da smo ljudje včasih nedolžne žrtve lastnih ambicij. Tako se ameriški demokrati, kadar gredo resno zagreti v politični boj, v katerem bi morali po vseh zakonih fizike premočno zmagati, navadno odločijo postaviti strelski vod (v prenesenem pomenu seveda) v krog. Friendly-fire, kot temu rečejo.

Vloga ameriške diplomacije v sodobnem svetu je bistveno večja, kot je vloga evropske. Njena moč je daleč pred evropsko, edina, ki se ji v globalnem svetu lahko približa, je kitajska, v regionalnem smislu, torej na vzhodu Evrope, pa ruska. Evropska moč je v tem, da je za ukrajinske protestnike in opozicijo dejansko lahko najbolj oprijemljiva. Tam si, kot razumem, ne želijo ameriške, ampak evropsko pot. Bližina konflikta prinaša tudi zato nemara bolj previdne korake. Res je, včasih dva nazaj in le enega naprej. A moramo se resno vprašati, kaj prinaša ostrejši pristop, kot ga želi Washington. Zamenjava oblasti je zgolj en korak. Ukrajina potrebuje reforme, denar, moderno ustavo, vzdržno gospodarstvo, pregleden političen sistem. Kar ni nekaj, kar bi lahko državi vsilili od zunaj. Sankcije? So že kdaj delovale?

Nič šokantnega. Še najmanj kletvice. Nulandova ima nedvomno prav, ko si želi odločnejšo evropsko diplomacijo. Jasen pristop in jasne posledice. Prvi dokaz, ali si tako evropsko diplomacijo želijo tudi države članice, bo že izbira osebe, ki bo po odhodu Ashtonove ta resor vodila od konca tega leta. V tem pogledu bi bila tista beseda na f lahko dobrodošla.