Zadnji teden je bil za vnovično vstajenje Nata od pospravljenih na obrobje mednarodne politike ter za samo idejo zahodne, čezatlantske politično-obrambne skupnosti držav izjemen. Ne le da so države članice včeraj ekspresno potrdile novega generalnega sekretarja zavezništva, dejanja Putinove Rusije in odziv Zahoda so Nato postavili v ospredje mednarodnopolitičnih razprav. Tja, kjer je bil nazadnje z operacijo uveljavljanja prepovedi letenja nad Libijo. A z bistveno drugačnim poudarkom.

Če smo v zadnjih letih o Natu pisali in govorili predvsem v smislu definiranja njegove prihodnje vloge po padcu železne zavese (in to smo počeli kar nekaj časa) ter ob tem dobili tudi nabor žarišč in okvirnih idej, kjer bi Nato lahko posredoval zunaj svojega siceršnjega delovanja, smo zdaj spet nazaj v preteklosti. Nato je očitno znova našel svoje poslanstvo v svojem bistvu. V bruseljskem predmestju Evere so nemara lahko celo hvaležni ruskemu rožljanju z referendumom na puškinih ceveh, saj so znova postali relevantni in bistven del razprave. Ameriški predsednik Barack Obama, ki je v zadnjem tednu obiskal Evropo, je pomemben del sporočila namenil državam, ki se spopadajo s slabimi gospodarskimi razmerami in te rešujejo z zatiskanjem pasov. Obama ni prvi ameriški predstavnik, ki zaveznice opozarja na pretirana znižanja obrambnih izdatkov, je pa dejstvo, da razmere, v katerih je ameriški predsednik izrekel svarila, ponujajo realno podlago za razmislek o resnosti opozoril. "Skupna obramba pomeni, da mora vsakdo prispevati. /.../ Razmere v Ukrajini so opomin, da svoboda ni zastonj," je dejal Obama. Tudi prihodnji generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg je izjavil, da so nedavni dogodki v Ukrajini pokazali, kako pomembno je severnoatlantsko zavezništvo.

Slišnost teh pozivov je v bistvu še najbolj povezana z geografsko širino in dolžino. Zelo dobro te pozive, pa tudi zagotovila o varnosti in pripravljenost zaveznic za ukrepanje po 5. členu Severnoatlantske pogodbe, slišijo na severovzhodu in vzhodu Evrope. Litva se je denimo odločila, da bo delež svojih obrambnih izdatkov z zdajšnjih 0,8 odstotka BDP-ja do leta 2020 zvišala na dva odstotka, kar je sicer zaveza držav članic. Podpis skupne deklaracije vlade in opozicije naj bi bil danes, ko bodo tudi v Vilni zaznamovali 10 let članstva v Natu. Ena izmed javnomnenjskih raziskav, objavljena med tednom v Litvi, je denimo pokazala, da 90 odstotkov vprašanih verjame, da obstaja resna nevarnost ruskega napada na državo.

V Natu sta trenutno dve izraziti struji. Poljsko-baltska in tista druga, kamor sodijo preostale članice. "Nervozna in pomirjujoča," bi lahko povzel oceno diplomatov. Slovenija spada v to drugo. Najbrž tudi zaradi relativno dobrih gospodarskih odnosov z ruskimi partnerji. Slovenija dejansko prej opisanega varnostnega šuma glede Rusije ne čuti. Prav tako že ob vstopu v Nato nismo imeli resnih skrbi pred vojaškim posegom katere izmed sosednjih držav. Danes ni nič drugače. To navsezadnje ilustrira tudi vse nižji proračun za obrambo, predvsem njegova struktura, pravijo diplomati, ki izpostavljajo, da je večina obrambnega proračuna v Sloveniji namenjena za plače. Investicij skorajda ni, razmere v vojski so, sodeč po neuradnih ocenah enega izmed visokih predstavnikov SV, očitno slabe; izpostavlja izrazito pomanjkanje dolgoročne vizije, sporna kadrovanja in finančno podhranjenost, ki narekuje prednostne naloge, saj za ambicije preprosto ni denarja. Bolje je (tudi na sedežu Nata) ocenjeno sodelovanje države v operacijah, izpostavljeno je predvsem Kosovo. A kruta resničnost je, da odhod na relativno tvegane misije ali pa v vojaške oz. civilne strukture Nata denimo predstavlja skorajda edino karierno priložnost za - ne bom napisal boljši, temveč - spodoben zaslužek.

Nato je v teh desetih letih iskanja smisla znova odkril svojo vlogo na lastnem pragu. V samem sebi. Ali vemo, kaj pričakuje Slovenija od članstva in kaj je zanj pripravljena storiti?