Prizorišče pogovorov o ukrajinskem vprašanju. Foto: EPA
Prizorišče pogovorov o ukrajinskem vprašanju. Foto: EPA
Matjaž Trošt
Matjaž Trošt je dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja. Foto: MMC RTV SLO

Včeraj je predstavnik Rusije pri EU-ju Vladimir Čižov povedal, da si ukrajinska stran napačno razlaga dogovor, ki ga je sklenila. Zmotilo ga je, da Kijev meni, da se prepoved zasedb javnih prostorov in vladnih poslopij nanaša le na vzhod Ukrajine, namesto da bi se nanašala na zasedbo javnih prostorov in zgradb po vsej državi, torej tudi na Trgu neodvisnosti oz. Majdanu. Boj za pravilno razumevanje dogovora se začenja. Dvome, ki jih je že med nagovorom javnosti izrekal ameriški državni sekretar John Kerry, je ponavljal tudi ukrajinski premier Arsenij Jacenjuk. Ta sicer poudarja, da bodo uresničili vsa določila sporazuma.

"Ne bomo odšli, dokler tega ne stori tudi vlada v Kijevu," je dejal samooklicani vodja protestnikov v vzhodni Ukrajini Denis Pušilin in dodal, da njegovim možem ni treba spoštovati v četrtek doseženega dogovora v Ženevi. "Ruski zunanji minister Sergej Lavrov ni ničesar podpisal v našem imenu, podpisal je v imenu Ruske federacije."

Zgornji navedek gre v smer sprenevedanja. Pravzaprav, odvisno od tega, koga vprašate. Če ste nemara na strani vlade v Moskvi, potem boste rekli: "Saj smo vam rekli." A za Zahod, za ZDA, večino EU-ja in Nato je delovanje ruskih enot na vzhodu Ukrajine očitno. Tudi zato je rešitev vedno bila mišljena v dialogu z Moskvo. V nasprotnem primeru Sergej Lavrov v ženevskem hotelu Intercontinental ne bi imel česa početi. Če razumete, kaj mislim. To ni bil vljudnostni obisk. Zahod od Rusije pričakuje, da bo s svojim vplivom, če ne že neposredno, z vojaško roko, ustavila napetosti na vzhodu Ukrajine.

Res je, tam je kaos – vsaj glede na medijska poročila in različne informacije, ki jih dobivamo prek različnih spletnih orodij. Pravzaprav me vedno znova presenečata zrelost in zadržanost tistih, ki na terenu odločajo o tem, ali bo tekla kri ali bo prevladala … mirna glava. Kar je glede na količino orožja, ki so ga nagrmadili na jugu in vzhodu Ukrajine, vsaj za zdaj zelo dobro.

V sredo je Evropska komisija veleposlanikom članic EU-ja v Bruslju pokazala izračune, koga in kako bi prizadele gospodarske sankcije proti Rusiji. Te še vedno ostajajo kot možnost. Nihče v četrtek ni rekel, da je zadeva rešena. Da so našli rešitev. Lady Ashton je govorila o korakih, ki bi lahko pokazali pot k rešitvi razmer. Pot. Lahko. Morda sem izpustil morda?

Ukrajina je razdeljena med EU in Rusijo. Vladimir Putin je med tednom govoril o tem, da tudi njega (ali kogar koli drugega v Rusiji) niso nič vprašali, ko se je Severnoatlantsko zavezništvo širilo na ozemlje nekdanjega Varšavskega pakta. Zdaj ko se Rusija širi na ukrajinsko ozemlje, tudi Putin ne misli pojasnjevati. Vse več je analiz in analitikov, ki razpredajo o realnosti na terenu in o tem, ali bo Ukrajina izgubila še katerega izmed svojih delov. Ameriški sekretar Kerry je v četrtek dejal, da o Krimu niso govorili. Krim je za Ukrajino izgubljen. Le da tega nihče noče povedati na glas.

Če Rusija ne bo uporabila svojega vpliva, kar pomeni, da bo tistim, ki pravijo, da se jih sporazum ne dotika, povedala, da se jih mora, potem se napetosti ne bodo umirile. Rusija se ni zavezala, da bo z ukrajinske meje odstranila večdesettisočglavo vojsko. Putin, ki prek Lavrova očitno vodi in usmerja zunanjo in varnostno politiko, pravi, da ga zanimajo pravice rusko govorečega prebivalstva. Britanski Financial Times ugotavlja, da če se ruski predsednik odloči iti še korak dlje v zaščiti rusko govorečega prebivalstva, ga presenetljivo vsebinski, a za zdaj še neuresničeni porazum iz Ženeve ne bi oviral.