Odgovora na to nimam, niti nimam nobene posebne želje zagovarjati diplomatskih potez, ki so znova pokazale predvsem pomanjkanje strateške usmeritve evropske osemindvajseterice do svojega najbližjega sosedstva. Pred slabima dvema tednoma so ministri za zunanje zadeve razpredali o tem, da če bodo razmere slabše, bodo pa res storili korak naprej in uvedli ukrepe proti odgovornim.

Obenem so Ukrajini dali vedeti, da zgolj podpis pridružitvenega sporazuma ni končni cilj. Na povpraševanja uradnikov pri lady Ashton, kako naj si ta zapis razlagamo, je pač odgovor, da tako, kot je napisan. Diplomatska govorica v angleščini, ki je na Britanskem otočju ne boste slišali, je polna praznih besed, besed, ki so tam zato, da skrijejo resničen pomen. Resnično težavo. Namreč, da Evropska unija večkrat preprosto ne ve, kaj naj stori. Tokrat denimo z Ukrajino. Kar naj z njo stori danes in kaj naj z njo stori pojutrišnjem. Zato prazna fraza, da pridružitveni sporazum ni končni cilj, kar so nekateri interpretirali z besedami, da je mogoče še kaj več. Da je mogoče članstvo v EU-ju.

Evropska integracija kot sinonim za obče dobro je sicer za Balkan denimo dokazano pozitivna spodbuda. A tokrat je EU s svojo 28-glavo zunanjo politiko igral šah, damo, tarok oziroma poker s precej drznejšim in bolj neposrednim moskovskim mojstrom Putinom ter z aparatom, ki prek Janukoviča drži državne ukrajinske vajeti v svojih rokah. Zunanji ministri EU-ja so v četrtek sprejeli odločitev, o kateri nekaj dni pred tem marsikje niso hoteli niti slišati. Sočasno se je močna evropska trojka, Fabius, Sikorski in Steinemeier, trudila tam, kjer sta se v prejšnjih tednih komisar za širitev Füle in lady Ashton. Nedvomno si morda še bolj kot v Kijevu v Bruslju (in drugje po EU-ju seveda) želijo, da bi dogovor, ki so ga pomagali sestaviti trije evropski ministri, zdržal. Si predstavljate, da ne?

Verjetno se večina niti ne spominja več dobro, a sredi leta 2008 je v Ljubljani takratni predsednik Danilo Türk gostil takratnega ukrajinskega predsednika, Viktorja Juščenka. Takrat sta se pogovarjala o slovenski podpori Ukrajini na poti v Evropsko unijo. O članstvu. Vmes se je zgodilo marsikaj. Bila je vojna v Gruziji, plinske krize in Ukrajina je zamenjala barve. Vse ob jasnih sporočilih iz Moskve, da ta želi ohraniti, ali pa, bolje rečeno, kar ohranja, nekakšno pravico veta.

Poljski zunanji minister Sikorski, ki so ga v nekaterih medijih že pred časom omenjali kot enega ključnih kandidatov za naslednika lady Ashton na položaju visokega zunanjepolitičnega predstavnika EU-ja, se je s posredovanjem v Kijevu in hkratnim tvitanjem svojega dela izrazito izpostavil v javnosti. So se mu morda tudi zaradi tega povečale možnosti za ta položaj? V bistvu je ta položaj eden tistih, ki bodo najjasneje kazali na to, kako daleč želi iti EU z iskanjem skupnega stališča in ustanavljanjem enotne telefonske številke za ameriški State Department. Trojka ministrov v Kijevu je dala vedeti, da če je volja, je tudi pot.

Še preden pa kdo dogovoru reče zgodovinski, naj se malo ustavi. Ukrajina še zdaleč ni rešena. Preveč je notranjih nesoglasij, preveč zunanjih interesov, da bi jih lahko rešil en sporazum. Ali pač? Napovedovanje prihodnosti je nesmiselno. Polovične rešitve so včasih res boljše, kot da jih sploh ne bi bilo. Drugič spet pa so lahko zgolj odlašanje reševanja težav in tako recept za katastrofo.

Zakaj smo torej morali prej preštevati žrtve? Enoznačnega odgovora na to nimam. Že prevečkrat se je to zgodilo in vedno znova se ponavlja. Skupek nesrečnih dogodkov, naključij, zamujenih priložnosti in nenadne zaostritve razmer, posledice pomanjkanja pravega nadzora, tako na vladni kot na opozicijski strani. Premalo vpliva EU-ja ali preveč vpliva Moskve? Interesi? Ali lahko globalno razdeljena diplomacija ustavlja vojne? Sirci bodo rekli, da ne. Odločnost EU-ja pri ukrepanju je ujeta med želje in realnost. Vedno znova je treba prešteti 28 različnih interesov, skrbi, političnih volj … In potem napisati nekaj, kar bo veljalo čez nekaj dni ali tednov.

Mimogrede. Bonitetna agencija Standard & Poor's je včeraj nakazala, da zdaj verjame, da je "verjetno, da bo Ukrajina bankrotirala, če se ne bodo zgodile močno ugodne spremembe okoliščin, česar pa ne pričakujejo". Kot navajajo pri S&P-ju, je zaradi politične krize ogrožena zmožnost vračanja dolga, negotovo je tudi, ali bo država dobila nadaljnjo rusko pomoč. Bankrot bi lahko - kot lahko slišimo - pomenil prošnjo za pomoč Rusije ali pa EU-ja in Mednarodnega denarnega sklada. Še naprej na sredi torej, med sankcijami ene ali druge strani. Med kladivom in nakovalom.