Pojasnilo. Tokrat malce drugače, ker je vseeno vsake toliko časa smiselno drugače pogledati na stvari, ki se nam zdijo samoumevne.

Zdravljica je na Schumanu napisana na spomeniku, ki stoji ob premični prodajalni rož, poleg Sveta oziroma palače Justus Lipsius, kjer se sestajajo ministri in pa voditelji držav članic. Za lažjo orientacijo predlagam pogled na zemljevid, ki ga na spletu brezplačno ponuja ameriški Google. Cvetličar, mislim, da je iz Flandrije, bojda (sicer tudi preverjeno, a ne morem z gotovostjo zatrditi, da imajo vsi enake izkušnje) prodaja šopke rezanega cvetja, ki zdržijo izrazito dolgo. Se pravi, da so - recimo temu žargonsko – dobra naložba. Ko se vzpenjam s postaje podzemne železnice, vedno znova razmišljam o tistih, ki gradbiščne logike Schumana niso vzeli v zadosten precep. Ne, nisem štel stopnic, a vzpon k Zdravljici ali k Svetu je … no, zalogaj tudi za malce bolje natrenirane. Nič ne pomaga, če v kotu pred tekočimi stopnicami, ki omilijo zadnjih nekaj višinskih metrov vzpona, igrajo živahno glasbo. Mamice z vozički so morale že pred tem spoznati pomanjkanje solidarnosti ali pa poznati zakonitosti gradbišča.

Precej bolj human je sprehod k drugemu izhodu, tam pri Evropski komisiji, kjer vas čakajo tekoče stopnice, nekaj beračev sicer, za katere lahko rečem, da jih vsaj na videz že dobro poznam. Oni mene ne. Bi rekel. Se mi zdi, da so bolj osredotočeni na tiste, ki tudi brez vklopljene kamere hodijo naokrog v oblekah in kravatah. Tudi prosjačenje je biznis. Vsak dan na desettisoče mimoidočih. Vsak dan na stotine prosečih dlani, prepevajočih muzikantov na metroju, brezposelnih, ki so nad iskanjem službe obupali …

Evropska komisija ima več vhodnih vrat. Sliko komisarjev. Daje vtis odprtosti. Številni turisti se slikajo pred napisom Evropska komisija. Je verjetno najbolj prepoznaven del evropske četrti. Bistveno več ljudi se slika pred njo kot pred drugimi institucijami. Čeprav je verjetno malce oddaljeni Evropski parlament prav tako zelo blizu. Redno odgovarjam na vprašanja, ali lahko pokažem na zemljevidu pot do stavbe EP. Zelo preprosta je. Malce navzdol in nato spet navzgor. Lahko čez park, lahko ob nedvomno preveč prometni cesti. Lahko kar povprek, vmes po ozkih ulicah.

Mimogrede si lahko ogledate še nov sedež Evropskega sveta. Nove zgradbe, ki vse bolj zaznamuje evropsko četrt. Zlobni jeziki pravijo, da si jo je dal zgraditi sam Herman van Rompuy. A nekaj manjka v tej teoriji. Van Rompuy namreč pisarn v tej zgradbi najbrž ne bo nikoli vodil, saj bo verjetno prej njegov položaj zasedel nekdo drug. Zlobni jeziki, ne nujno isti kot zgoraj, pravijo, da je moral nekdo, ki dela lesene okvire za okna zelo dobro zaslužiti. Zgradba bo očitno kar hud zalogaj za čistilce teh oken, saj so stekla med lesenimi okviri tudi zelo majhna in tako veliko teže dostopna. V Bruslju rado dežuje.

Nasproti, takole vis-a-vis Zdravljice je Lady Ashton. Njen aparat je postal prevelik za Evropsko komisijo. Evropska zunanja služba zaseda novo zgradbo med Schumanom in robom parka. Cinquantenairre oziroma Jubelpark. Fascinantna mešanica. Na eni strani temeljni simboli belgijske državnosti, njen spomenik, vojaški in avtomobilistični muzej (dobro, ta nima kaj dosti zveze z državnostjo, pač pa s tem, da je tudi v Bruslju zelo pomembno, kaj in ne toliko, kako voziš), na drugi mošeja, na tretji nogomet, ležanje na travi, vmes otroško igrišče in kriki razposajenih malčkov. Ter trume tekačev, ki se pogumno soočajo z onesnaženim mestnim zrakom. In še, kar je bržčas javna skrivnost, namreč eden redkih krajev v Bruslju, kjer je parkiranje zastonj. Seveda za tiste najbolj zgodnje. Vse slike ter nasprotja evropske resničnosti in težav na nekaj kvadratnih kilometrih. Lahko bi bilo kjer koli, pa ni nujno kjer koli tako zelo samoumevno, da mošeja stoji zraven prepolnega otroškega igrišča. Ali obratno.

Schuman je kraj protestov. Pred nekaj tedni je v potokih tekel solzivec in po zraku so letele granitne kocke. Mirnih protestov, ki navadno spremljajo zasedanja ministrov ali voditeljev držav, verjetno nihče ne šteje. Danes o mlečnih kvotah, jutri o azilni politiki, vmes o Tibetu ali Kongu.

Leta 1950 je 9. maja Robert Schuman predstavil deklaracijo, v kateri je orisal svoje zamisli o organizaciji nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi. Iz tistega se je razvilo to, kar imamo. Ne vem, ali bi bil Schuman ponosen na bruseljskega Schumana in ali bi se strinjal s tem, kar imamo.

Schuman. Večno gradbišče, ves čas v fazi gradnje. Evropa v malem.