Za mlado državo je bila to pomembna politična zmaga, po osamosvojitvi leta 1991 je bil namreč vstop v Unijo najpomembnejši slovenski politični cilj.

Uniji se je pridružila skupaj z devetimi drugimi državami: Poljsko, Madžarsko, Češko, Slovaško, Litvo, Latvijo, Ciprom, Estonijo in Malto. Število članic Unije se je takrat s 15 povečalo na 25, število prebivalcev pa s 380 na 455 milijonov. Na predvečer vstopa se je slovesnosti na meji med Gorico in Novo Gorico udeležil tudi takratni predsednik Evropske komisije Romano Prodi.

V pogovoru za RTV Slovenija se je spominjal tistega večera in odgovarjal na vprašanja o tem, kje je in kam gre Evropska unija dvanajst let po svoji prelomni širitvi.

Predsednik Prodi, kakšni so vaši osebni spomini na tisto noč pred dvanajstimi leti na meji med Slovenijo in Italijo?
Lahko bi vam rekel, da je bil strašen dež, slabo vreme, ki mu ni hotelo biti konca. Toda v sebi sem čutil globoka čustva, kajti zaradi te meje sem trpel, še ko sem bil otrok. To je bila meja, ki je spominjala na slabe stvari iz preteklosti, in ko je padla, je bil zame krasen dan, čeprav je deževalo in sem imel moker hrbet.

Kaj je danes, po dvanajstih letih, ostalo od tistega evropskega projekta?
Takrat je bila to Evropa upanja. Na tem upanju smo utemeljili širitev, na njem smo utemeljili evro. Potem je prišla Evropa strahu. Posamezne države so si, prav zato, ker nam je šlo dobro, znova prilastile nekatera pooblastila, evropske strukture pa so oslabele. Evropska komisija ima danes majhno moč, ta se je vrnila v roke držav. Nato sta se zgodili dve stvari: finančna kriza, ki je prinesla nove delitve, in priseljenska kriza, ki je še hujša. Medtem ko so vse druge težave, vključno z vprašanjem Grčije, ostale na ravni držav in vlad, na ravni politike, je vprašanje priseljencev prizadelo posameznika, ker je udarilo v vsakdanje življenje. Zato je to težava, ki jo je treba urejevati od zgoraj. Toda nobena država je ni bila sposobna obvladati, ker so vsi nacionalni politiki sledili čustvenemu odzivu svojih volivcev.

Je mogoče obrniti smer, vrniti oblast iz rok vlad posameznih, močnih držav v roke evropskih ustanov?
Poglejte, ko govorim s študenti, ko grem na srečanja v šole, vedno povem: jaz sem Italijan. V renesansi so bile države italijanskega polotoka prve v vsem. To ni retorika, to je resnica. Bile so prve v umetnosti, v umetnosti vojne, v znanosti. Potem se je zgodila prva globalizacija: odkritje Amerike. Nismo se združili, nobena izmed italijanskih državic ni znala zgraditi novih ladij, novih karavel in Italija je izginila s političnega zemljevida sveta. Evropske države so danes v povsem enakem položaju, kajti gospodarici nove globalizacije sta Amerika in Kitajska, kmalu se jima bo pridružila Indija. In veste, katere so nove karavele? Omrežja, ki jih tkejo Google, Apple, Amazon, Ali Baba – in ta so vsa ameriška ali kitajska. Upam, da bomo vsaj tik pred tem, ko nam bo zares grozilo, da nas izbrišejo iz zgodovine, doživeli preporod, prebujeno zavest, da moramo ukrepati zaradi prihodnosti svojih otrok. Toda to je le upanje, in ne gotovost.

Po teorijah zarote so bile sedanje evropske krize, predvsem finančna in priseljenska, izzvane od zunaj, da bi oslabile evropski projekt. Kaj menite o tem?
Ne verjamem v teorije zarote. Toda poglejte dejstva: ko se je zgodila finančna kriza, so se ZDA odzvale v trenutku in na mizo vrgle 800 milijard dolarjev, Kitajska je ravnala enako in v sistem vbrizgnila 585 milijard dolarjev. Evropa ni storila ničesar. Obstaja kalabrijski pregovor, ki pravi: kdor je ovca, ga bo volk požrl. Mi smo bili ovce. In drugi so šli naprej. To je preprosta resnica.

Zakaj se je zgodilo to?
Ker nismo enotni. Nobenega drugega razloga ni. Izbrati moramo med primatom majhne države, ki bo tako ali tako izgubila, in skupno evropsko politiko, ki lahko zmaga. Skupaj nas je 500 milijonov. Smo prvi na svetu po industrijski proizvodnji, prvi po izvozu, mirno bi lahko svojo usodo spet vzeli v svoje roke. Če ne bomo enotni, nam to ne bo uspelo. Mogoče Nemčija misli, da bi lahko zmogla sama, mislim si, da se tako zdi kakšnemu Nemcu, toda prepričan sem, da tudi Nemčija ni dovolj velika, da bi se lahko igrala z novimi karavelami.

Koliko moči ste imeli vi, ko ste bili predsednik Evropske komisije, in koliko jo je imel za vami predsednik Barroso? Predvsem pa, koliko je ima danes predsednik Juncker? Kakšne so razlike med vami?
Kot med avtomobilom, ki gre naprej, in avtomobilom, ki vozi vzvratno. Moram sicer povedati, da sem že v zadnjih dveh letih svojega vodenja komisije čutil pritiske. Toda nanje smo odgovorili s širitvijo, z uvedbo evra, z ustavo, ki pa je nato padla na referendumu …

Kakšen je bil ta pritisk?
Trenutek, ko se je vse obrnilo, je bil po mojem mnenju takrat, ko so Francozi in Nizozemci na referendumu zavrnili evropsko ustavo. To je bilo jasno sporočilo. Evropske države so premagale Evropo. In od takrat je bilo vse en sam velik korak nazaj. Vsaka država je zavzela nove položaje. In sanj je bilo konec. Sanj je bilo konec.

Pred komaj dvanajstimi leti ste bili na meji med Slovenijo in Italijo, da bi simbolično podrli železno zaveso, zid med državama. Danes Italija gleda, kako na njeni severni meji raste zid, ki ga Avstrija želi zgraditi, da bi se ubranila pred priseljevanjem. Kakšne občutke imate ob tem?
Neskončno žalost. Prav pred nekaj dnevi sem šel čez mejni prehod pri Brennerju. Videl sem majhen bager. Ki koplje. Bilo je kot simbol konca nekih sanj. Toda jaz še vedno upam, da se bodo stvari uredile. Avstrijski primer mi je dal močno misliti. Poglejte, zaprtje meje pri Brennerju zahtevajo prav vse avstrijske politične stranke. Občutek strahu je skupen vsem. Ali torej državljanom znova zagotovimo občutek varnosti ali pa bodo vsi šli v tej smeri. Znova zagotoviti občutek varnosti pomeni oblikovati skupno policijo, skupne postopke in si porazdeliti breme priseljencev. Tega drugače ne bomo rešili.

Kljub temu se evropska človečnost včasih zdi precej hinavska. Kakšna človečnost je to, da ljudje peš prečkajo Balkan ali Sredozemlje, ob vseh nevarnostih, ki jih to prinaša? Zakaj je tako nemogoče poimenovati stvari z njihovim pravim imenom in vzpostaviti humanitarne koridorje, da tisti, ki lahko, varno vstopajo v Evropo?
Nemška kanclerka Merklova je naredila velik korak v tej smeri. Potem se je ustavila, ker se je proti njej obrnilo javno mnenje. In je naredila korak nazaj. Dogovor s Turčijo je merkantilni kompromis. Enega ti vzamem, enega ti dam … prosim vas. Zakaj so ga sklenili? Ker je Turčija edina država na svetu, ki zares lahko vrže pravo atomsko bombo. Milijon in pol beguncev. V bran tej nevarnosti je bil sklenjen kompromis in čisto nič več.

Veliko potujete po Afriki in obiskujete afriške države. Kakšen bo trend priseljevanja s te celine v Evropo?
Priseljevanje iz Afrike bo samo naraščalo. Če ne bo kaosa v Libiji, ga bo mogoče uravnavati in obvladovati, toda pritisk se bo samo krepil, kajti prebivalstvo Afrike se bo v eni generaciji podvojilo. Pomislite, da je starostna srednjica, torej toliko starih kolikor mladih, v Italiji 46 let. Polovica Italijanov ima več kot 46 let in polovica Italijanov ima manj kot 46 let. V Čadu, Nigru, Mavretaniji je srednjica 18 let. Gre za dva tako različna svetova, da je takšen razvoj nemogoče ustaviti. In še: v Španiji, Italiji, Nemčiji je tako malo rojstev, da je priseljevanje nujno. Težava je samo v tem, kako ga urejevati. Ko je Libijo še vodil polkovnik Gadafi, mi je nenehno grozil, da bo k nam spustil čolne s priseljenci. Toda tega ni nikoli storil, ker smo se pogajali. Naša največja naloga v tem trenutku je vzpostaviti mir v Libiji in Siriji. Da odpravimo strah. Če odpravimo strah, lahko obvladamo tudi priseljevanje.

Nekdanji italijanski premier in nekdanji evropski komisar Mario Monti je pred kratkim v nekem intervjuju dejal, da se boji razpada Evrope, ki bi ga povzročile prav te države, o katerih sva zdaj govorila. Delite z njim njegov strah? Se vam zdi, da je razpad Evrope mogoč?
Je mogoč. Zdaj se prvič tako zdi tudi meni. Ne sicer v kratkem, ampak je mogoč. Toda kot sem vam prej govoril, upam, da bo, preden se stvari zares poslabšajo, prevladal razum. Da bo čut narodom pokazal, po kateri poti morajo naprej. Vedno ni bilo tako, toda imam upanje v prihodnost.

Vrniva se k enemu najbolj bolečih trenutkov evropske preteklosti, k finančni krizi, k trenutku, ko se je odločilo, da se rešujejo banke, in ne državljani oziroma posamezne države. To je globoko načelo zaupanje Evropejcev v evropske ustanove. Zakaj je bila po vašem mnenju sprejeta ta odločitev?
Ker so bile banke nemške in francoske. Banke močnih držav. Zato se je dala prednost reševanju bank, in ne reševanju državljanov. Živimo v svetu, v katerem je razmerje moči v velikem neravnovesju, in to me skrbi. Kot veste, ko se napetosti zaostrujejo, je pogosto prepozno.

Kakšna bo prihodnost Evrope? Se bo proces širitve nadaljeval ali se bo iz razlogov, o katerih sva govorila, ustavil?
O širitvi imam zelo jasno prepričanje. Evropa se mora širiti naprej in vključiti vse republike nekdanje Jugoslavije in Albanijo. Balkan je integralni del Evrope. Kar pa zadeva Turčijo … Turčija je postala velika regionalna sila in ne vidim je v vlogi nekoga, ki se pogaja z 28 državami s skupnim zunanjim ministrom, ki jim poveljuje. Ne vidim je, preprosto. Vidim Evropo, ki zajema republike nekdanje Jugoslavije, Albanijo …

Ukrajino?
Ne, Ukrajina je "vmesna blazinica". Ukrajina mora biti Ukrajina, ki ima zagotovljeno neodvisnost od Rusije in od Evropske unije.

Koliko spremljate Slovenijo? Kako jo vidite danes?
Majhna država mora imeti enotno politiko, česar pa ta hip v Sloveniji ne vidim. Najti mora niše, v katerih lahko uspeva. Gotovo pa Slovenija nikakor ni v kakšnih večjih težavah, kot so druge, tudi večje države. Toda za Slovenijo še toliko bolj velja, da njena prihodnost ne more biti Slovenija sama, tako kot Italija ne more biti sama, tudi Nemčija ne more biti sama. V tem smislu moj pesimizem postane upanje.