Strokovnjaki, ki so se odpravili na pot preučevanja nastanka ideje o združevanju Evrope, so si enotni, da so sheme evropske integracije, gledano s stališča njene politične in kulturne neodvisnosti, stare skoraj toliko kot Evropa sama, vsekakor pa so starejše od koncepta nacionalnih držav v Evropi. Že sama ideja Evrope, ki presega zgolj njeno geografsko definicijo, namreč vsebuje elemente njene integracije.

Kljub temu ne moremo prezreti dejstva, da je bila Evropa v političnih, ekonomskih in kulturnih aspektih skozi zgodovino večinoma razdeljena. Prav Evropa je namreč prva uvedla koncepte nacionalizma, nacionalnih držav in samoodločbe narodov, ki so še nedolgo nazaj raztrgali države, kakršne so bile Jugoslavija (samoodločba Slovenije in drugih), Češko-Slovaška (samoodločba obeh narodov) ali Sovjetska zveza (npr. samoodločba baltskih držav). Ne le to, koncept samoodločbe narodov grozi tudi obstoječim državam petnajsterice s fragmentacijo na vedno manjše politične enote (na tem mestu lahko omenjamo Belgijo, Španijo in morda celo Italijo). Strokovnjak Robert Bideleux je v svoji knjigi European integration and disintegration zapisal:

"Evropa je bila globoko razdeljena med severom in jugom, vzhodom in zahodom ter protestantizmom, katolištvom in ortodoksijo. Zgodovinsko gledano, so Evropo bolj karakterizirale ločitve in konflikti, kot pa enotnost in soglasnost."

Veliki osvajalci

Že od srednjega veka je bila Evropa veliko bolj razdeljena kot kateri koli drug kontinent. Medtem ko so na drugih celinah prevladovali veliki imperiji oz. močne hegemonistične sile, je v Evropi živelo veliko število majhnih ali srednje velikih držav. Le Frankovska država, Habsburžani, Napoleon in Hitler so začasno uspeli vzpostaviti hegemonistično velesilo, vendar nove tvorbe niso bile trajne.

Ko omenjamo velike osvajalce, se lahko vrnemo daleč v preteklost in se vprašamo: je bil Rimski imperij prva združena evropska velika sila? Vprašanje je le hipotetično, saj v času rimskih osvajanj še ne moremo govoriti o Evropi kot ideološkem konceptu. Rimski imperij je bil namreč osnovan na postavki središča sveta, ne pa združene Evrope, ugotavlja finski akademik Heikki Mikkeli. Evropa je bila v rimskih časih torej le geografski pojem.

Zaradi podobnih vzrokov med ideologe združevanja Evrope tudi ne bomo uvrščali Karla Velikega, Aleksandra Makedonskega, Habsburžanov, Napoleona in Hitlerja. Vsi so sicer želeli združiti Evropo, vendar izključno pod svoje okrilje, večinoma z uporabo sile, na hegemonski način. To pa jih dela za osvajalce, ne pa ideologe homogeniziranja Evrope. Proces oz. ideja poenotenja Evrope mora s seboj namreč nujno nositi demokratično komponento, ki preprečuje nadvlado močnejšega nad šibkejšim. Prava združena Evropa je Evropa enakopravnih in sodelujočih držav, ki določene komponente lastne suverenosti prostovoljno prenesejo na nadnacionalno raven.

Idejam o homogeniziranju Evrope naproti

Ideja naroda in evropskega reda, ki temelji na konceptu suverenosti nacionalnih držav, je relativno mlada in bo po vsej verjetnosti kratkotrajne narave tako kot vsi pretekli koncepti evropskih držav. Kljub temu pa v zgodovini lahko najdemo nekaj mislecev, ki so osnovali idejo o združeni Evropi. Njihove ideje seveda niso primerljive z današnjim pojmom Evropske unije; gre za ideje, ki jih je treba brati skladno z duhom časa, v katerem so nastale in z mislijo, ki jo je glede delitve Evrope zapisal Bideleux.

V preteklosti je bila velika večina idej o homogeniziranju Evrope povezana s potrebo po združitvi zaradi skupne nevarnosti, ki prihaja od zunaj in predstavlja nevarnosti za krščanstvo, evropske vrednote (če o njih sploh že lahko govorimo) in civilizacijo. Takšni so bili na primer srednjeveški poskusi združevanja Evrope v boji proti grožnji, ki je prihajala od turških vpadov in z njim povezanega širjenja islama. V 19. stoletju smo bili tudi priča pozivom k združitvi Evrope proti grožnji, ki je prihajala iz Rusije. Ta grožnja se je v 20. stoletju povečala in postala prisotna na manifestni ravni z nastankom komunistične Sovjetske zveze.

Tendence k združevanju najdemo tudi v sociološki analizi Avstroogrskega imperija v 19. stoletju, vendar je homogenizacija tu potekala drugače: potrdilo se je družbeno pravilo, kjer pripadniki istega naroda, ki živijo v različnih državah, razvijejo močno nagnjenost k unifikaciji v skupno narodnostno telo oz. v enotno politično in ekonomsko organizacijo. To naj bi bilo tudi krivo za razpad avstroogrske države.

Zanimiva je statistika o številu političnih enot v Evropi. Leta 1300 je v Evropi obstajalo več kot tisoč različnih političnih enot, dvesto let kasneje jih je bilo petsto, leta 1900 pa samo še 25. Iz pričujočih podatkov je razvidno, da se je število političnih enot (oz. držav) v teku stoletij korenito zmanjšalo. Evropa se je homogenizirala. Kljub temu pa se do dvajsetega stoletja resnično združila ni nikoli. Eden od razlogov je lahko tudi geografski, saj so velike naravne ovire ščitile posamezna območja velikosti današnjih nacionalnih držav.

Vidnejši misleci in njihove ideje

Prve predloge za sodelovanje preko političnih in kulturnih meja v Evropi najdemo v srednjem veku v študijskih delih teologov. Pojem Evrope so razširjali preko geografskega opredeljevanja – njen koncept so videli v luči zgodovinsko povezane entitete in kulture. Kasneje, v 17. stoletju, je bila ideja združevanja posledica prizadevanj nekaterih mislecev za trajen mir. Takrat so se namreč evropske dinastične države utapljale v diplomatskih krizah in vojnah. Poglejmo si te ideje pobližje.

Pierre Dubois Normandijski

Že okoli leta 1300 je Pierre Dubois Normandijski, svetovalec francoskega kralja Philipa IV, v knjigi O oživljanju svete dežele predstavil načrt evropske verzije današnjih Združenih narodov. Predlagal je namreč federacijo krščanskih suverenih držav. Institucionalno je predlagal ustanovitev Sveta narodov, ki bi znotraj omenjene federacije reševal vse spore na miren način.

Maximilien de Bethune Sully

Evolucijo načrta Sveta narodov najdemo dve stoletji kasneje. Francoski diplomat Maximilien de Bethune Sully, sicer svetovalec francoskega kralja Henrija Navarrskega, je v svojem delu iz 16. stoletja "Veličasten načrt" predlagal omehčanje togih delitev kontinenta na kraljestva kot gotovo pot k trajnemu miru. Predvideval je ponovno delitev kontinenta na 15 velikih sil, ki pa bi vse imele enako moč. Zaradi ekvilibrija, v katerem bi se Evropa znašla, se nepravične rušitve ravnotežja ne bi več dogajale, zato bi takšna združena Evropa živela v miru.

Vseh 15 držav naj bi imelo predstavnike v Velikem svetu s triletnim mandatom. Stroške, ki bi z delovanjem takšnega sveta nastali, naj bi pravično krile vse sodelujoče države. Vendar pa je šel načrt tu še dlje: Henri Navarrski je predlagal celo ustanovitev t. i. mednarodne (evropske) vojske z mornarico, ki bi bila sposobna udejanjati odločitve Velikega sveta. Je podobnost z nastajajočo skupno evropsko obrambno politiko, ki je še danes ni, zgolj naključna?

Abbe Saint Pierre

Tudi v 18. stoletju najdemo primer takšnega razmišljanja v sekretarju francoske delegacije, ki je podpisala mir pri Utrechtu (1713-1714). Abbe Saint Pierre je predlagal ustanovitev trajne zveze razsvetljenih evropskih monarhov, ki bi preprečevala vojne. V svojem delu "Načrt za dosego večnega miru v Evropi" iz leta 1713, je iskal inspiracije iz misli Henrija Navarrskega in njegovega svetovalca Sullyja. Omenjena zveza naj bi bila po njegovem mnenju društvo suverenih držav s stalnim predstavniškim kongresom. Poleg zagotavljanja miru v njegovih idejah najdemo zametke sankcij (kaznuje naj se uporniško državo) in skupnih evropskih standardov (poenotijo naj se mere za težo, obseg in denar).

William Penn

William Penn je v eseju "Proti sedanjemu in prihodnjemu miru v Evropi" (1693) predstavil ideje o blagostanju, ki bi ga Evropi prinesla odsotnost vojn. Poleg preprečitve pokolov, bi z mirom privarčevali ogromne vsote denarja, utrdili krščanstvo in povečali menjavo. Penn torej prednosti miru na kontinentu vidi v sociološkem, ekonomskem in kulturnem smislu – to pa so tri področja, ki najbolj zaznamujejo današnjo Evropsko unijo. Evropski suvereni bi po njegovem mnenju morali ustanoviti stalni predstavniški Mednarodni tribunal, ki bi pomagal reševati spore, pri katerih bi klasična diplomacija odpovedala. Tribunal bi svoje odločitve sprejemal s tričetrtinsko večino, predvideval pa bi tudi sankcije.

Te ideje pa nikoli niso postale del uradnih politik evropskih držav v tem času. Ideal ločitve narodov in princip narodove samoodločitve sta bila še vedno prva pri oblikovanju politik velikih evropskih držav. Popolnoma suverena nacionalna država se je v tistih časih namreč zdela bolj primerna za spopadanje s politično modernizacijo in gospodarskim razvojem.

Immanuel Kant

Filozof Immanuel Kant je v eseju "O večnem miru" (1795) položil svoje zaupanje v pravni sistem in ne v kraljestvo. Pri vprašanju javnega dobrega se je bolj opiral na čistost federalističnega sistema kot pa na nacionalno državo, torej lahko sklepamo, da je zagovarjal federativno združevanje Evrope. Tudi pri Pierre-Josephu Proudhonu najdemo zagovarjanje federalne rešitve za "nevarno umetno delitev Evrope na avtoritarne in militantne nacionalne države".

Pojem Evrope je v letu 1781 lepo opredelil Gibbon, ko je trdil, da je Evropa veličastna republika, ki se razlikuje od vsega ostalega na svetu - zaradi sistema umetnosti, prava in olikanosti. Zanj pojem Evropa predstavlja splošno stanje sreče, ki vzdržuje ravnotežje moči in vljudnosti oz. kultiviranosti njenih prebivalcev.

Nietzsche

Ko govorimo o oblasti v Evropi, ne moremo tudi mimo nemškega filozofa Friedricha Wilhelma Nietzscheja. Evropa je predstavljena kot starodaven kontinent, na katerem so vzbrstele različne filozofije, gibanja, psiho-socialni procesi in nepretrgane menjave oblasti. Nietzsche je na evropsko civilizacijo gledal kot na veliko bolj razvito od ostalih, zato je po njegovem mnenju lahko zgled svetu. Zato je tudi zagovarjal idejo, po kateri bi bila Evropa bolj uspešna in še močnejša, če bi se združila. V tem pogledu pa se morajo majhne nacionalne države umakniti velikemu evropskemu konceptu.

Družba bo v prihodnosti Nietzschejevem njegovem mnenju oblikovana po vzoru mogočnega, inteligentnega človeka, obdarjenega z instinkti, ki ga bodo vodili na njegovi poti. Ta mogočni človek bo človeško raso rešil pred zatonom, ki ga je sprožilo krščanstvo. Imenoval se bo nadčlovek. Rešil bo torej tudi neizbežen propad nacionalnih držav v Evropi, ker so po Nietzschejevem mnenju podedovale krščansko tradicijo.

V evoluciji Evrope pa Nietzsche tudi predvideva, da bodo šibki pridobili vedno več moči. Njihova filozofija se bo imenovala demokracija. Nietzsche pa pušča več vprašanj odprtih kot odgovorjenih: nikoli ne zapiše jasno, kako se bo Evropa združevala, ampak se bolj osredotoči na problem, kaj bo nastalo, ko bodo propadle nacionalne države. Kot rečeno, ga pusti odprtega.