Nekateri slovenski starši si tako že nekaj let bolj ali manj brezuspešno prizadevajo za bolj zdravo sorazmerje med učenjem slovenščine in tujih jezikov na šoli. Sklep vlade z dne 16. aprila je očitno prvi znak, da se stvari končno začenjajo premikati na bolje. V Bruslju smo se o problematiki slovenščine na Evropski šoli pogovarjali z Dragico Novak Štokelj, mamo dveh šoloobveznih otrok na Evropski šoli Uccle v Bruslju, sicer pa profesorico slovenščine in italijanščine ter magistro sodobne slovenske literature. V času, ko je bil mož Ciril Štokelj veleposlanik v Španiji, je bila predavateljica slovenskega jezika in literature na madridski univerzi Complutense, v zadnjih letih pa izdaja pesniške zbirke in aforizme.

Kaj sploh so t.i. Evropske šole in komu je izobraževanje na njih namenjeno?
Prva evropska šola je bila odprta leta 1953 v Luksemburgu, ko je Evropska gospodarska skupnost štela šele šest članic (Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Nemčijo, Francijo in Italijo) in je potekala v štirih jezikih.
Danes, ko Evropska unija šteje 27 članic, imamo evropske šole širom Evrope in sicer v Alicanteju (Španija), Bergnu (Nizozemska), v Bruslju kar štiri in eno v Molu (Belgija), Culhamu (Velika Britanija), Frankfurtu, Münchnu, v Karlsruhe (Nemčija), Luksemburgu, v Vareseju (Italija) in od lani v Strasbourgu. Skratka štirinajst evropskih šol v mestih, kjer so evropske institucije. Te šole so namenjene otrokom staršev, ki delajo v teh institucijah, pouk pa poteka v večini uradnih jezikov Evropske unije. Brez svoje jezikovne sekcije je ostalo le nekaj članic (Slovenija, Romunija, Bolgarija, Latvija, Estonija in Slovaška).
Pouk slovenskega jezika je bil vpeljan po vstopu Slovenije v EU, s šolskim letom 2004/2005 zgolj kot predmet na osnovni in srednji šoli.

Kakšen je učni sistem na šolah?
Pouk je razdeljen na primarno in sekundarno stopnjo. Primarna stopnja vključuje osnovno šolo, ta traja 5 let, prične se z otrokovim šestim letom starosti in zaključi z enajstim, ko učenci postanejo srednješolci.
Pred primarno stopnjo imajo te šole še dvoletni vrtec, kjer nekatere države že pričnejo z zgodnjim izobraževanjem otrok, recimo angleška sekcija. Ko naši otroci vstopijo v prvi razred angleške sekcije, znajo njihovi vrstniki že pisati, poznajo do potankosti vse črke in števila. Naši otroci morajo tako v nekaj mesecih nadoknaditi dve leti in se najprej opismenijo v tujem jeziku, saj slovenski učni program ne predvideva izobraževanja otrok pred šestim letom. Izpostavljeni so pravemu šoku: prvi teden dobijo spisek desetih angleških besed, ki jih morajo do konca tedna znati napisati po nareku učiteljice, kot vsi drugi otroci, ko ne znajo zapisati še niti ene črke. In tako teden za tednom, dokler se praktično ne naučijo pisanja z drilom staršev, ki smo prisiljeni prevzeti vlogo učitelja, če želimo, da bo otrok uspešen, preden mine leto in se otrok nauči črk tudi pri slovenščini.
Sekundarna stopnja traja 7 let in se zaključi z maturo. Učni proces je tako za leto krajši kot v Sloveniji, kar spet pomeni, da morajo ob manjšem številu ur materinščine kot v Sloveniji učni načrt slovenskega jezika iz dveh let strniti v enega.
Prestop iz OŠ v srednjo je tako drastično težak, da ga nekateri starši poimenujejo kot prestop iz OŠ na univerzo, saj so srednješolci soočeni z akademskim načinom dela in nikakor klasičnim srednješolskim, katerega smo bili navajeni mi in se veliko drugih članic. To so šole z velikim osipom otrok, ki so se prisiljeni prepisati, če hočejo dokončati osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Francoska sekcija, ki je najštevilčnejša, razpolaga s podatki, da najmanj 60% otrok do mature ponavlja en razred.

Slovenski otroci na šoli nimajo svoje jezikovne sekcije. Kaj to za njih pomeni?
To, da so naši otroci brez slovenske jezikovne sekcije, potegne za sabo celo verigo posledic – za tiste, ki želijo zgolj pouk tujega jezika (četudi na račun maternega) celo navidezno ugodnih, saj se otroci šolajo v Bruslju le krajši čas in se potem vrnejo v Slovenijo kot dobri govorci in poznavalci tujega jezika. Dolgoročne posledice pa so v učnih razmerah, katerim smo priča, za vse škodljive, še najbolj za tiste otroke, ki se v Slovenijo nikoli ne bodo vrnili, ki so se rodili v tujini in slovenski jezik ne bo nikoli njihov učni jezik ali jezik okolja, v katerem živijo.
Zakaj? Najprej moram pojasniti, kako poteka način izobraževanja otrok brez jezikovne sekcije. Na primarni stopnji imajo naši otroci v prvem razredu 5-krat 30 minut tedensko pouka slovenščine, tj. prvega/maternega jezika, in 16-krat 30 minut tedensko jezika sekcije (tj. zanje tujega jezika angleščine/nemščine/francoščine). V jeziku sekcije poteka tudi pouk vseh drugih predmetov. V drugem razredu imajo 4-krat 45 minut pouka slovenščine in 16-krat 30 minut tujega jezika, v tretjem, četrtem in petem pa imajo 5-krat 45 minut slovenščine in 9-krat 45 jezika sekcije na teden. Kot v prvem razredu je tudi v drugih štirih razredih učni jezik sekcije. Torej slovenski učenec na primarni stopnji usvaja predvsem tuji jezik ter se vklaplja v njegovo kulturo in zgodovino!
Na sekundarni stopnji se položaj slovenščine še poslabša, saj imajo slovenski učenci/dijaki v prvih petih letnikih za učenje slovenščine kot prvega/maternega jezika samo po tri ure pouka na teden (namesto šestih ur v prvem, petih ur v drugem in štirih ur v tretjem, četrtem in petem letniku, kot to pripada jeziku sekcije). Slovenski učenci/dijaki imajo vse druge predmete v angleščini/nemščini/francoščini, in sicer na takšni ravni, kot da bi bili naravni govorci, v resnici pa se jezik sekcije učijo na ravni prvega tujega jezika in ne na ravni maternega jezika kot rojeni govorci navedenih jezikov. Slovenski otroci se torej po številu ur pouka neenakovredno izobražujejo tako v slovenščini (v primerjavi z rojenimi govorci jezikov raznih sekcij) kot v prvem tujem oz. učnem jeziku in tako sploh nimajo možnosti, da bi v učnem jeziku suvereno osvojili vse ravni jezika.
Na ta problem so opozarjali tudi drugi starši združenja vseh evropskih sol INTERPARENTS, kjer je bila jasno povedana in zapisana identična ugotovitev, da otrokom, ki jih uvrščajo kot SWALS (tj. vsi otroci narodov brez jezikovnih sekcij), kršijo pravico do materinščine že od leta 2006, kar sem ugotovila šele februarja letos, ko sem na srečanju Interparents zastopala slovenske interese. Estonska in latvijska predstavnica sta se oglasili z enakimi problemi, kot jih imamo Slovenci.

V odprtem pismu ministru Igorju Lukšiču ste zapisali, da Evropske šole nujno potrebujejo reforme. Predlagali ste nov učni model za narode brez jezikovne sekcije. Bi lahko predstavili ta model? Kaj bi bilo po vašem mnenju treba reformirati?
Ministru Igorju Lukšiču sem pisala takoj po njegovem delovnem sestanku marca v Ljubljani z generalno sekretarko Evropskih šol Renee Christmann, na katerem je povedal, da se bo Slovenija pri predsedovanju ustanovi, ki skrbi za pouk otrok staršev, zaposlenih v institucijah EU, zavzela za možnost kakovostnega poučevanja maternega jezika tudi za manjše jezikovne skupine.
Sestanek je bil idealna priložnost, da ga seznanim s problematiko naših otrok v evropskih šolah in ponovno spomnim Ministrstvo za šolstvo in šport, da že leta in leta trkamo z različnimi problemi na njihova vrata brez pravega odziva.
Kaj bi bilo treba reformirati? Študije Sveta guvernerjev in analize inšpektorjev jasno potrjujejo, da so evropske šole pred skorajšnjim kolapsom, če se organizacijsko in vsebinsko ne posodobijo. Reforme gredo v različne smeri, od večje uporabe tujih jezikov do vključitve tudi drugih sol v ta evropski model izobraževanja, ki zeli postati pilotski.
Nihče pa ne govori o spremembah in reformah za narode brez jezikovnih sekcij, kako vzpostaviti drugačen model od obstoječega za otroke, ki se izobražujejo večinoma v tujem jeziku, kjer ni nobenih možnosti za pouk vitalnih predmetov v maternem jeziku in so ure materinščine kaplja v morje v tujem okolju.
Po mojem mnenju bi moralo slovensko predsedstvo Evropskim šolam vnesti spremembe v monopolno poučevanje jezikov številčno večjih narodov, in sicer ne samo v številu učencev (t.i. kvotah), potrebnih za jezikovno sekcijo na primarni stopnji, temveč tudi v ustreznem razmerju med urami pouka prvega/maternega in tujega jezika. Slovenija bi morala v času svojega predsedovanja pouk jezikov, ki na sekundarni stopnji niso učni jezik (mednje spada tudi slovenščina), na primarni stopnji uravnovesiti tako, da bi imeli enakovredno število ur kot jezik sekcije (50 : 50).
To je nov bilingvističen model, kjer bi se lahko otroci, ki prihajajo iz manjših držav EU, v enakovrednih pogojih kosali s težavami in radostmi izobraževanja, saj se na sekundarni stopnji morajo obvezno vključiti v tuj učni proces le z nekaj urami pouka slovenskega jezika.
Prav tako bi morali povečati število ur slovenskega jezika na srednji šoli na najmanj pet ur in lobirati tudi za pouk slovenščine kot izbirnega tujega jezika za vse dijake, ki se želijo naučiti slovenščine. Ta izbirni predmet bi bil tudi idealna pomoč tistim slovenskim otrokom, ki slovenskega jezika nimajo na primarni stopnji iz različnih razlogov. Do izbirnega tujega predmeta so uspeli priti od zadnjih članic že pred dvema letoma Poljaki, zakaj ne bi tudi Slovenci?

Kakšen izziv to pomeni za Slovenijo, ki bo jeseni 2009 prevzela enoletno predsedovanje Evropskim šolam?
Vlada je 16. aprila že sprejela sklep o predsedovanju, ki predvideva predlog novega modela učenja maternega jezika.
Za Slovenijo bi bil izjemen uspeh, če bi ji uspelo pridobiti številčno manjše države za ta model izobraževanja, velike članice pa prepričati, da je potrebno 53 let star model reformirati v temelju, če hočemo jezikovno enakopravnost vseh članic, kot jo zagotavlja pogodba Evropske skupnosti. Slovenija bi morala veliko lobirati, uporabiti ne le stroko za svoj pilotski projekt, ampak izdatno vključiti tudi diplomacijo. Izgubili smo že nekaj dragocenih let, predvsem pa zapravili čas predsedovanja EU-ju, ko bi se lahko Slovenija promovirala prav z reformo evropskih šol in dala svojemu jeziku vlogo in pomen, kot ga (še) nima.
Ircem in Maltežanom je uspelo doseči, da se njihovi otroci učijo obeh uradnih jezikov države poleg angleščine, ki je prvi uradni jezik. Zakaj tudi Slovenci ne poskrbimo, da bi imeli vsaj enakovredno število ur materinščine glede na tuj jezik, če so drugi narodi tako izdatno poskrbeli za svoje vitalne interese?

V pismu ministru Igorju Lukšiču pravite tudi, da je metoda dela na evropskih šolah zastarela. Za kakšen sistem učenja gre?
Osip in pobeg otrok s šol so jasen znak, da je s temi šolami nekaj zelo narobe. Že otroci v tretjem razredu OŠ se pogovarjajo, kam jih bodo starši prepisali, da bodo razred izdelali. Šola prikriva podatke o SEN (Special educational needs), čes da so tajni. Na sekundarni stopnji s težavo pridete do dodatne pomoči, če jo vas otrok potrebuje. Pedagoške metode ocenjevanja znanja so zastrašujoče, od 1 do 6 je ocena negativna in natančno ovrednotena od številke do številke, pozitivna od 6 dalje, kjer od 8 do 10 sploh ni jasnih kriterijev, kdo si jo zasluzi. Dijaki pišejo teste, ko končajo določeno poglavje in če je test negativen, nimajo možnosti, da ga ponavljajo in popravijo. Piše se nov test iz nove snovi. Ustnega spraševanja skoraj ni, govorni nastopi so zreducirani na minimum. Učitelji se izgovarjajo, da je tak sistem in da ni njihova krivda, če otrok testa ne more popraviti.
In se sprašujem, kdo je odgovoren za tak sistem in kdaj ga bodo šole spremenile? Intervencija katere politike bo potrebna, da se ta nevzgojna metoda, ki je vsem otrokom v veliko škodo, umakne? Tekmovalnost je prignana do absurda, to so šole, ki se postavljajo z največjim elitizmom in profesionalnostjo, ki je velikokrat fasadna, saj izločiti otroka iz učnega procesa pomeni zgolj eno: poraz šole in podatek o tem, da elitizem t.i. kvalitete vzdržuje na račun izločanja učencev iz učnega procesa. Seveda obstajajo učitelji, ki se izognejo temu sistemu in ravnajo po etičnem občutku, da je dobro otroka pred vsemi sistemi. Ti učitelji ovrednotijo otrokovo znanje in ne iščejo neznanja, kot nekateri drugi.

Aia Helena Brnič, MMC-jeva poročevalka iz Bruslja