Sodišče s sedežem v Luksemburgu je ponovilo, da imajo članice EU-ja pravico sprejeti odločitev o vračanju oziroma izgonu posameznika že, ko se mu prvič zavrne prošnja za mednarodno zaščito, a uveljavitev te odločitve morajo odložiti do konca prizivnega postopka pred najmanj še enim sodiščem.

Sodišče EU-ja je odločalo o primeru iz Belgije. Tam je neki državljan Toga leta 2011 zaprosil za mednarodno zaščito, pristojne oblasti pa so njegovo prošnjo leta 2014 zavrnile in od moškega zahtevale, da zapusti državo. Togovec se je pritožil na odločitev, da mora državo zapustiti, medtem ko pravosodje še ni sprejelo odločitve glede njegove pritožbe na zavrnitev njegove prošnje za azil. Belgijske oblasti je zanimalo, ali je odločitev o izgonu zakonita, še preden so izčrpana pravna sredstva.

Sodišče je bilo jasno
Sodniki sodišča v Luksemburgu so temu danes pritrdili in pojasnili, da je mogoče bivanje zavrnjenega prosilca za azil v neki državi razglasiti za nezakonito že samo pred enim sodiščem. A hkrati je treba zagotoviti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zato mora biti vsaka odločitev o izgonu odložena za čas prizivnega postopka, pri čemer gre tudi za čas, ko se zavrnjeni prosilec za azil samo odloča o tem, ali bo sploh posegel po tem pravnem sredstvu.

V tem času zavrnjenega prosilca za azil članice EU-ja ne smejo izgnati, prav tako ne sme začeti teči rok za njegov prostovoljen odhod, zanj se tudi ne sme odrediti pripor pred izgonom.