Gre za četverico: Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška, ki je veliko enotnost pokazala ob migrantski krizi, ko je nasprotovala Bruslju oziroma t. i. politiki odprtih mej in obveznim kvotam za premestitev beguncev, torej rešitvam, ki jih je najbolj zagovarjala Nemčija.

In čeprav sta Madžarska in Slovaška nedavno izgubili tožbo na sodišču Evropske unije glede obveznih kvot, uradni Bruselj - ironično - potihoma prevzema predloge reševanja migrantskega vprašanja, ki jih vseskozi zagovarja madžarski premier Viktor Orban. To pa so predvsem boljši nadzor in po potrebi tudi zaprtje zunanjih meja Evropske unije, vzpostavitev sprejemnih centrov za migrante v Afriki in trše obravnavanje nevladnih organizacij, ki beguncem očitno pomagajo na poti v Evropo, piše Jacopo Barigazzi na portalu Politico.

Orbanovi argumenti zmagujejo
"V Bruslju tega nihče ne bo na glas priznal, a da, Orbanovi argumenti glede migrantskega vprašanja zmagujejo," navaja Barigazzi enega od visokih bruseljskih uradnikov, ki ne želi biti imenovan. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je tako v svojem nedavnem govoru o stanju v Uniji med drugim poudaril, da EU zdaj bolj učinkovito varuje svoje zunanje meje, da se mora migrante ustaviti že v Afriki in da se mora tiste migrante, ki nimajo pravice biti v Evropi, vrniti v države izvora. Barigazzi ugotavlja, da je bilo to izrečeno tako, kot da bi skozi Junckerja govoril Orban.

Ko se je konec lanskega leta med evropskimi voditelji pojavila ideja o vzpostavitvi migrantskih centrov v Afriki, ki jo je pozneje prevzel tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, je Orban dejal: "Ta predlog je bil sprva sprejet, kot da bi prišel od samega hudiča. Zdaj pa naša stališča postajajo prevladujoča."

Cunningham: Višegrajska "iluzorna unija"
Višegrajska četverica se je torej pri migrantskem vprašanju profilirala kot akter, ki se je sposoben (učinkovito) postaviti po robu Bruslju. Gre torej za trdno koalicijo, ki bi lahko "nemško-francoski hegemoniji" nasprotovala tudi pri drugih pomembnih vprašanjih, s katerimi se EU spoprijema, ali pa vendarle ne? Benjamin Cunningham v svojem članku "Višegrajska iluzorna unija" (Politico) meni, da ne. "Države so enotne le pri vprašanju migrantov, sicer pa je med državami več razlik kot podobnosti," pravi Cunningham.

Cunningham nadalje pojasnjuje, da ima Poljska zelo strogo zakonodajo glede splava, medtem ko imajo druge tri države bistveno manj. Češka je dekriminalizirala posedovanje manjših količin marihuane, medtem ko je poljski minister za zdravje izjavil, da je marihuana smrtonosno mamilo in jo namerava popolnoma prepovedati. Poljaki spadajo med najbolj verne narode na svetu, na drugi strani Čehi med najmanj. Slovaki in Madžari so pri vprašanju "pobožnosti" nekje vmes, pa čeprav je Orban pri migrantskem vprašanju ukrepe opravičeval tudi s tem, da brani krščansko civilizacijo. Države se razlikujejo tudi pri vprašanju odnosa do Rusije. Medtem ko je Poljska do Rusije zelo nezaupljiva in se zavzema za stalno navzočnost Natovih sil v srednji oziroma vzhodni Evropi, je Orban pozval k odpravi sankcij proti Rusiji, ki bo očitno na Madžarskem gradila tudi nov blok jedrske elektrarne. Čehi in Slovaki so pri Rusiji nekje med obema.

Čehi in Slovaki želijo na "nemško-francoski vlak"
Kot piše Lili Bayer (Politico), so se v zadnjem času razhajanja med Češko in Slovaško na eni strani ter Madžarsko in Poljsko na drugi poglobila. Čehi in Slovaki so namreč presodili, da je za njihov razvoj najbolje, če so bliže stališčem Nemčije in Francije, torej bliže jedru povezave, ki naj bi po nemških volitvah dobila nov pospešek. Slovaški premier Robert Fico je tako nedavno dejal, da njegova politika temelji na tesnih odnosih s Francijo in Nemčijo. Slovaška je tudi edina od četverice članica evrskega območja, zato si težje privošči konflikte z "motorjem" povezave. Petr Ježek, češki poslanec v Evropskem parlamentu iz sredinskega gibanja ANO, ki vodi v javnomnenjskih raziskavah pred oktobrskimi volitvami, pa meni, da je "Višegrajska skupina koristen format za sodelovanje na regionalni ravni, kljub temu pa trenutna vlada na Poljskem, delno pa tudi na Madžarskem ni takšna, da bi z njo gojili pretirano tesen odnos".

Budimpešta: Pragmatično iskanje konsenza
A Madžarska, ki trenutno predseduje Višegrajski četverici, zanika, da bi znotraj Višegrajske četverice prišlo do razkola. "Še vedno smo tukaj," pravi madžarski zunanji minister Peter Szijjarto. "Temelji našega dolgoročnega sodelovanja so bili vedno vzajemno zaupanje, podobna zgodovina in kultura ter pragmatično iskanje konsenza pri temah, kjer se vsaj delno strinjamo. Gojimo medsebojno spoštovanje in enakopravnost pri vseh vprašanjih, ki se nas tičejo znotraj EU-ja, vključno z migracijami in prihodnostjo Unije," je zapisala Krisztina Varju, sekretarka madžarske vlade za Višegrajsko skupino.

Madžari in Poljaki nasprotujejo zahodnemu modelu družbe
"Višegrajska četverica postaja vse bolj višegrajska dvojica. Čehi in Slovaki so v odnosu z EU-jem bolj odprti partnerji, pripravljeni na kompromise, medtem ko Madžari in Poljaki bistveno manj. Kar druži Madžarsko in Poljsko, je ideologija, to je t. i. neliberalen model demokracije. Gre za nasprotovanje zahodnoevropskemu modelu družbe, kulture in politike," ugotavlja Piotr Buras, vodja poljske pisarne možganskega trusta European Council on Foreign Relations. Podobno je stališče Petra Kreka, direktorja možganskega trusta Political Capital Institute s sedežem v Budimpešti: "Orban in Jaroslaw Kaczynski (vodja vladajoče poljske stranke Zakon in pravičnost) bi rada uporabila Višegrajsko skupino kot platformo za kulturno protirevolucijo v EU, s katero bi uravnotežila liberalno, federalistično Evropo, za katero se zavzemata Nemčija in Francija. A glede na to, da je Slovaška v evrskem območju, Češka pa bo v njem kmalu opazovalka, je jasno, da sta se državi že odločili, da bosta pripadli jedru EU-ja." Kreko je dodal, da Avstrija, Nemčija in Francija intenzivno delajo na tem, da spodkopljejo kohezivnost Višegrajske skupine. V tem kontekstu gre razumeti tudi avgustovsko turnejo francoskega predsednika Emmanuela Macrona po srednji in vzhodni Evropi, ko se je v Salzburgu srečal s premierjema Češke in Slovaške, ne pa tudi Madžarske in Poljske.

Orban: Želimo drugačne rešitve. Spoštujte to.
"Ne želimo mešanega prebivalstva, tako kot se ustvarja v državah zahodno od nas. Sprejemamo, da so nekatere države EU-ja postale priseljenske države, a mi ne želimo po tej poti. Želimo druge rešitve, ne želimo vsiljevanja migrantov (prosilcev za azil). Ne želimo, da se krščanski element v Evropi stalno zmanjšuje. Prosim, da to spoštujete," je pred dnevi dejal Orban v Varšavi, kjer se je srečal s poljsko premierko Beato Szydlo, predsednikom Poljske Andrzejem Dudo in predsednikom vladajoče stranke Zakon in pravičnost Kaczynskim.

Orban: Gre za širšo bitko ravnotežja moči znotraj EU-ja
Orban je v Varšavi zatrdil, da bo Madžarska z vetom preprečila vsakršno "kaznovanje" Poljske, proti kateri je Evropska komisija sprožila postopek zaradi sporne pravosodne reforme, ki po njenem mnenju ogroža vladavino prava na Poljskem. V skrajnem primeru lahko postopek privede do odvzema glasovalnih pravic Poljski znotraj EU-ja, a za to je potrebno soglasje vseh članic. "Zveni kot nekakšna inkvizicija. Madžarska tega ne bo nikoli podprla. Postopek proti Poljski je politična napaka, ki kaže na pomanjkanje spoštovanja do Poljske. Obvezne migrantske kvote in spor glede pravosodne reforme na Poljskem so del večje bitke za ravnotežje moči znotraj EU-ja. Mi pravimo: Manj Bruslja, več nacionalnih držav. Tako vidimo Evropo v prihodnjih desetletjih in zaradi tega smo tarča napadov," je prepričan Orban. Pri kritiki Bruslja ga je Szydlova jasno podprla: "EK pogosto zaradi političnih motivov preseže svoje pristojnosti. Ustrahovanje nas ne bo pripeljalo nikamor."

Kdo bo popustil?
Bojevito razpoložena Orban in Szydlova torej napovedujeta trdo bitko z Brusljem tako glede obveznih migrantskih kvot, za katere je Orban izjavil, da se je boj proti njim po odločitvi sodišča EU-ja šele začel, kot tudi glede sporne poljske pravosodne reforme, kjer ima Szydlova podporo Orbana, ne pa tudi čeških in slovaških kolegov. Kam bo zaostrovanje na obeh straneh pripeljalo v prihodnjih mesecih oziroma letu, je težko napovedati, gotovo pa konflikt ne prispeva k bolj demokratični in enotni Uniji, ki naj bi po Junckerjevo "dihala z obema kriloma pljuč, zahodnim in vzhodnim". Kdo bo torej popustil?