Avtor zamisli je bil pogajalec in mirovnik Jean Monet, ki se ga je prijel vzdevek oče Evrope. Leto dni kasneje, 18. aprila 1951, so t. i. pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) že podpisali ne le Francija in Nemčija, ampak tudi Belgija, Italija, Luksemburg in Nizozemska ter tako začeli proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki.

Leta 1957 so to sodelovanje nadgradili v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti (EGS), ki je omogočila nastanek skupnega trga in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom). Omenjeni projekti desetletje pozneje začno delovati pod imenom Evropska skupnost. Evropsko gospodarsko sodelovanje pa se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega notranjega evropskega trga, po podpisu Maastrichtske pogodbe leta 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime Evropska unija. Prav s to pogodbo je bil storjen odločilen korak na poti h gospodarski, denarni in politični uniji, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike ter hkrati porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov.

Kronologija dogodkov
1950 Predstavljen načrt za povojno gospodarsko obnovo Nemčije in Francije

1951 Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg ustanovijo Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ).

1957 Ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za jedrsko energijo (EURATOM).

1967 Združitev ESPJ-ja, EGS-ja in EURATOM-a v enotno Evropsko skupnost (ES).

1968 Nastanek carinske unije.

1973 Prva širitev: Velika Britanija, Danska in Irska vstopijo v ES.

1979 Prve neposredne volitve v Evropski parlament

1981 Druga širitev: Grčija.

1986 Tretja širitev: Španija in Portugalska; podpis Enotne evropske listine, ki pomeni korak k enotnemu trgu.

1992 Maastrichtski sporazum: Pogodba o Evropski uniji.

1995 Četrta širitev: Švedska, Finska in Avstrija.

1997 Amsterdamska pogodba.

1998 Začetek pogajanj s perspektivnimi kandidatkami iz Srednje in Vzhodne Evrope (t. i. države prvega kroga širitve Unije na vzhod, med katerimi je tudi Slovenija).

1999 Uvedba enotnega denarja, evra.

2000 Pogodba iz Nice: začrtane reforme ustroja razširjene Unije.

2002 Zaključek pogajanj z desetimi državami prvega kroga širitve na vzhod.

2003 Slovesni podpisi pristopnih pogodb v Atenah

Koncept združevanja Evrope
Na začetku poti Evropske unije sta se pojavila dva koncepta združevanja Evrope. Prvi je bil t. i. federalistični koncept, po katerem bi takoj uvedli Evropsko federacijo oz. nekakšne Združene države Evrope v entiteti s svojo, evropsko ustavo. Načrt je bil za tiste čase preambiciozno zastavljen. Zato se je uveljavil drugi koncept, t. i. realistični načrt Jeana Moneta, ki predvideva počasno, postopno pomikanje proti evropski federaciji. Dokaz tega je, da je Unija potrebovala skoraj pol stoletja, da je uvedla skupno valuto - evro. Skladno z načrtom naj bi prišlo do "spill-over" efekta, prelivanja suverenosti z enega področja na vsa druga. Države EU-ja namreč del svoje suverenosti prenašajo na nadnacionalno raven.