V pogovoru za BBC je Ashtonova zatrdila, da je "najboljša oseba za to mesto", in dodala, da so evropski voditelji "zelo zadovoljni z njenim imenovanjem".

Imenovanje Hermana Van Rompuyja in Ashtonove na visoka položaja v Evropski uniji je bilo sprejeto presenetljivo hitro, a je naletelo na mešane odzive. Belgijski premier Van Rompuy je bil imenovan za predsednika Evropskega sveta in britanska evropska komisarka za trgovino Ashtonova za visoko predstavnico za zunanje zadeve. Oba na novo ustanovljena položaja naj bi pomagala utrditi Evropsko unijo na mednarodnem prizorišču, a nekateri dvomijo, da sta izbrana človeka prava za to zahtevno nalogo.

Predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je pohvalil izbiro pri imenovanju za najvišja položaja in dejal, da bi bilo nemogoče najti boljših osebnosti za vodenje EU-ja. "Imamo kandidata, ki prinaša konsenz in čigar politične kompetence so že dolgo čsa preizkušene med njegovo politično kariero," je nad izbiro Van Rompuyja zadovoljna nemška kanclerka Angela Merkel.

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy meni, da gre za zelo pametno odločitev, da se izbere kandidata iz pomembne države, vendar ne iz ene izmed najpomembnejših, saj se tako nihče ne počuti izključenega iz razprave v Evropski uniji.

Britanski premier Gordon Brown se je dotaknil predvsem imenovanja baronice Ashtonove in zavrnil očitke, da je premalo izkušena za to mesto. Po njegovem prepričanju je njeno imenovanje znak spoštovanja, ki ga imajo ljudje do Velike Britanije.

V ZDA so pozdravili izbiro in ameriški predsednik Barack Obama je sporočil, da se bo s tem okrepila Evropska unija in postala še močnejši ameriški partner. Po njegovih besedah ZDA pri zagotavljanju varnosti in blaginje po svetu nimajo močnejšega partnerja, kot je Evropa. Za ameriško državno sekretarko Hillary Clinton je to "mejnik za Evropo in njeno vlogo v svetu".

Malo manj so navdušeni komentatroji v evropskih medijih, kjer ugotavljajo, da gre za izbiro mednarodno neprepoznavnih kandidatov, s čimer se je zmanjšala vloga predsednika, kot je bila sprva predvidena v Lizbonski pogodbi. Ugotavljajo še, da gre za zmago francosko-nemške naveze, za neznanca, ki ne bosta okrepila vloge EU-ja v svetu in seveda tudi ne zasenčila državnih voditeljev.

"Žalitev za ženske"
Po ugotovitvah španskega El Munda je Evropa brez pravega voznika in smeri vožnje. Z imenovanjem Van Rompuyja in Ashtonove so se uresničile največje bojazni. V EU-ju ni več politične volje za močno Evropo. Zunanja ministrica bo Britanka brez izkušenj, samo zato, ker je ženska. To je žalitev, še zlasti za ženske. Van Rompuyju pa manjka karizme. Očitno je, da Francija in Nemčija na čelu EU-ja nista želeli nekoga, ki bi lahko zasenčil njune politike.

Vizija ni bila pomembna
Poljski dnevnik Dziennik Gazeta Prawna ugotavlja, da so bile pri izboru najvišjih predstavnikov odločilne strankarska pripadnost, domovina kandidata in spol, medtem ko za predstavitev kandidatove vizije o prihodnosti Evrope, za kar so se zavzemali v Varšavi, ni bilo prostora. Vrh je pokazal, da EU sicer govori z enim glasom, a ne potrebuje močnega predsednika, temveč nekoga, ki ne bo ovira pri uveljavljanju interesov posameznih članic.

Gospod in gospa Niče
Italijanski Corriere della Sera je nova evropska predstavnika poimenoval kar gospod in gospa Nihče. Ugotavlja tudi, da je četrtkovo dogajanje v Bruslju poraz za Italijo, saj Massimo D'Alema ni bil imenovan na položaj zunanjega ministra. Še bolj kot poraz za Italijo pa je dogajanje kapitulacija Evrope, ki je naredila dva koraka v smeri izgubljanja pomena.

Britanski Independent ugotavlja, da je celo delovanje Vatikana bolj transparentno od delovanja Unije. Znova je šlo za francosko-nemško igro v prid neprepričljivi Belgiji, kot da Švedov, Poljakov in drugih ne bi bilo.

Belgijski časnik La Libre Belgique pa trdi, da Van Rompuy ne bo nikakršen pudelj članic Unije. Brez strahu, da bi bili razočarani, lahko od njega pričakujemo, da se bo držal metode skupnosti, ki je temeljni vzorec evropskega procesa.

Zamujena priložnost
Nizozemski Trouw ugotavlja, da Belgijec ni pravi človek za mesto prvega predsednika. Ob vsem spoštovanju do njega je treba reči, da je Evropa zamudila priložnost. Jasno je, da bo predsednik gradil mostove med članicami, jasno pa je tudi, da odločitev voditeljev pomeni, da želijo kar najbolj omejiti predsedniško funkcijo na tehnično-organizacijske zadeve, kar je škoda. Evropa bi potrebovala voditelja, ki bi evropski integraciji dal nov zagon, da bi bila politična moč Evrope v svetu primerljiva s številom njenih prebivalcev in gospodarsko močjo.

Nemški Frankfurter Rundschau piše, da bosta EU predstavljala voditelja brez žara, brez vizije in celo brez izkušenj na področjih, na katerih bosta delovala.