Natanko pol leta nas loči od začetka evropskih volitev (6.–9. junij 2024), ki bodo prinesle novo sestavo Evropskega parlamenta. Edina neposredno voljena evropska ustanova bo po novem imela 15 poslanskih sedežev več, kot jih ima zdaj, skupno torej 720. Sloveniji pripada eno mesto več, volili bomo torej devet poslank oziroma poslancev iz Slovenije. Kakšno kampanjo načrtuje Evropski parlament, o dosedanjih dosežkih in izzivih, ki čakajo Evropsko unijo v prihodnjem mandatu, o poznavanju delovanja Unije med ljudmi, nam je med obiskom v Sloveniji pojasnil glavni govorec in generalni direktor za komuniciranje Evropskega parlamenta Jaume Duch Guillot.

Približujemo se volitvam v Evropski parlament. Kakšne načrte imate za prihodnjega pol leta, na kaj se bo osredinjala vaša kampanja?
Naša kampanja se bo osredinjala predvsem na ozaveščanje o pomembnosti teh volitev. S tega vidika bi rekel, da bo takrat nekoliko lažje, kot je bilo v preteklosti, saj vedno bolj postaja jasno, da so evropske volitve prav tako pomembne, kot so posamezne nacionalne volitve. Namreč, veliko odločitev je sprejetih že v Evropskem parlamentu ali v drugih evropskih institucijah v Bruslju oziroma Strasbourgu; to pa so odločitve, ki imajo vpliv na vsakdanje življenje ljudi. V kampanji je pomembno, da se zavedamo tega. Hkrati pa bomo poskusili spodbuditi ljudi, da gredo na volišča, saj menimo, da je najboljši način za obrambo demokracije ta, da volimo.

Mediji redno poročamo o vsebinah in procesih o odločanjih v evropskih institucijah, o zakonodajnih aktih … Se vam zdi, da je ozaveščenost o pomenu in delovanju Evropskega parlamenta dobra?
No, tega ozaveščanja ni nikoli dovolj, podobno kot na nacionalnih ali regionalnih volitvah. Kljub temu mislim, da je v zadnjih petih letih Evropska unija postala nekoliko opaznejša, in sicer z odzivanjem na pandemijo, dobrimi pogajanji v času brexita, pa z enotnostjo v odzivanju na rusko agresijo v Ukrajini. Vidnejša je tudi, ker so mediji iz Bruslja oziroma Strasbourga poročali o vse pomembnejših temah. A pomembno je tudi pomagati ljudem razumeti, da sprejete odločitve dejansko vplivajo na njihova življenja. Kar se tega tiče, sem optimističen. Nova raziskava javnega mnenja Eurobarometer kaže, da se več kot 70 odstotkov vprašanih zaveda, da na njihovo življenje vplivajo odločitve, ki jih sprejema Evropski parlament.

Razumejo torej, da politika Evropske unije ni zunanja politika?
Nikakor ni več zunanja politika, saj če gre za transport, potrošniške pravice, dostop do energentov, migracije, če gre denimo za trgovanje s tretjimi državami – vse te teme, politike, ki so pomembne za naše življenje, so obenem evropske in so nacionalne. Seveda, kar se na nekakšen način dogaja v Evropskem parlamentu je nacionalna politika, ne pa mednarodna.

Omenili ste, da bi volivce radi spodbudili, da gredo na volišča. Kaj pa menite o volilni udeležbi na evropskih volitvah, ki je sicer v Sloveniji pregovorno nizka?
Leta 2019 smo prvič opazili višjo volilno udeležbo na ravni celotne Evropske unije, tudi v Sloveniji. Na evropski ravni je bil dvig skoraj 9 odstotnih točk, skupaj je volilo 51 odstotkov upravičencev, to je približno 200 milijonov državljanov, kar je fantastičen demokratičen uspeh. Drži, da je v Sloveniji udeležba nižja od povprečne, mislim, da je nazadnje znašala približno 28 odstotkov, a opazil sem, kaj se je zgodilo na zadnjih državnozborskih volitvah, ko je bila 70-odstotna volilna udeležba. Ali pa na referendumu o pitni vodi, kjer je bila visoka udeležba zlasti zaradi mladih. Nekatere ankete nakazujejo, da bi znova lahko videli višjo udeležbo na volitvah, in prepričan sem, da bo to spet odvisno od mladih.

Dotakniva se vprašanja preglednosti. Volivci bodo odšli na volišča in najverjetneje bi radi vedeli, kaj izvolitev določene politične skupine pomeni za oblikovanje Evropske komisije. Govorim o načelu vodilnih kandidatov, ''špicenkandidatov'', torej kandidatov, ki jih politične skupine v primeru zmage ponujajo za predsednika Evropske komisije.
Da, ta sistem vodilnih kandidatov se je dobro obnesel leta 2014, po zadnjih volitvah pa ga je spremljalo veliko zapletov. V Evropskem parlamentu je precejšnja pripravljenost, naklonjenost med političnimi skupinami, da se javnosti kandidat za predsednika Evropske komisije predstavi pred volitvami, in ne šele po njih. Da bodo volivci tako vedeli, kaj podpora določeni politični opciji v parlamentu pomeni za poznejšo sestavo komisije.

To je pomembno z vidika preglednosti. Tako kot na nacionalnih parlamentarnih volitvah, ko se z odločitvijo za določeno stranko odločaš tudi o tem, kdo bo pozneje v vladi in kdo bo predsednik te vlade. Evropski parlament želi, da se to prenese tudi na raven Evropske unije.

Govorila sva o tem, da evropska politika ne nosi več pečata zunanje politike, da nista medsebojno ločeni, kar govori v korist ideji o nadnacionalnih listah. O listah kandidatov, ki niso sestavljene v nacionalnem okviru, ampak da lahko kandidate neke politične opcije volimo na podlagi njihove politične usmeritve in se ne omejujemo na to, katere narodnosti so.
Veste, da je parlament naklonjen nadnacionalnim listam. Čeprav je bilo v preteklih letih o tem precej razprav, ne verjamem, da bodo te nadnacionalne liste zaživele že na naslednjih evropskih volitvah, saj je za spremembo volilne zakonodaje v državah članicah na voljo zelo malo časa, in mimogrede, morda v vseh državah članicah še ne vedo točno, kaj so prednosti in kaj slabosti takega pristopa. Ampak če razumete Evropski parlament kot to, kar je, kot vseevropsko zbornico, ki predstavlja več kot 440 milijonov državljanov, je res, da bo na neki točki razum narekoval, da moramo državljanom ponuditi tudi možnost, da volijo poslance ne glede na njihovo narodnost, da raje upoštevajo njihovo ideologijo kot pa tisto, kar imajo zapisano v osebni izkaznici.

Pred zadnjimi evropskimi volitvami je bil kot največji strah izpostavljen naraščajoči populizem, po volitvah smo poslušali o zmagi nad populizmom. Pa je bilo upravičeno govoriti o zmagi ali prezgodaj glede na to, kar vidimo v vladnih palačah ponekod po Evropi?
Razmere se razlikujejo od države do države, saj vidite, v nekaterih državah rezultate nacionalnih volitev vidimo kot pozitiven premik za napredek Evropske unije. V drugih primerih pa se državljani odločajo za stranke, ki jim je napredek Evropske unije v prihodnjih letih manj pomemben. Toda to je demokracija in to je hkrati tudi tisto, kar je na kocki na naslednjih evropskih volitvah. Prepričan sem, da bodo naslednje evropske volitve zelo politične. Obstaja več receptov in eden od njih je populizem, ali recimo, poskus vrnitve v čase, ko je vsaka država poskušala rešiti svoje proti drugim državam. Toda to je bilo črno obdobje evropske zgodovine. Prepričan sem, da bodo državljani razumeli, da je edini način za preživetje v zelo zapleteni prihodnosti ta, da poskušamo stvari delati skupaj.

Česa iz tega iztekajočega se mandata se bomo najbolj spominjali? Kaj menite, da je največji uspeh, kaj največja napaka, zamujena priložnost? In kaj bo najpomembnejše v prihodnjih petih letih?
Mislim, da je za največji uspeh obveljala kampanja cepljenja, da se je to omogočilo 400 milijonom ljudem, ne glede na nacionalnost, da je bilo edino merilo razlikovanja starostno merilo, kar je bila odločitev zdravstva, in ne politike. Ljudje so videli, kaj pomeni dodana vrednost Evropske unije. Ko je udaril covid, ni bilo tako očitno, da se bo institucijam uspelo organizirati, financirati laboratorije in zagotoviti cepivo, nato pa organizirati cepilno kampanjo na evropski ravni. Vsi so imeli enako možnost, ni se gledalo na to, koliko bi bile posamezne članice zmožne plačati farmacevtski industriji za ta projekt. To je bil dober način prikaza solidarnosti.

Seveda se vedno zgodijo tudi napake, ki se lahko pripišejo temu, da je proces odločanja v Bruslju včasih prepočasen. Tako je na ravni Evropskega sveta odločanje s soglasjem tisto, ki lahko upočasni odločanje. V prihodnjih tednih nas čaka veliko stvari, upam, da bo v nekaj tednih dosežen dogovor o paktu o migracijah. To je lahko zelo pomembno pred evropskimi volitvami. Seveda gre tudi za dokončanje zelenega dogovora, dokončanje digitalne posodobitve evropskega gospodarstva in za širitev, da bi začeli sprejemati odločitve o tem, kako organizirati širitev na Zahodni Balkan, morda – tudi to bo verjetno odločeno v nekaj tednih – v Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo. In potem je tu vprašanje, kako naj se Evropska unija prilagodi na njihov morebitni pristop.