In oba sta uspešno popeljala svoji politični gibanji iz obskurnosti v nacionalno politiko.
45-letna Marine Le Pen, vodja francoske Nacionalne fronte, in 50-letni Geert Wilders iz nizozemske Stranke svobode (PVV) bosta novembra skušala uradno lansirati vseevropsko gibanje evroskeptikov. Skrajno desne in desnopopulistične stranke iz vse Evrope si obetajo, da lahko maja na evropskih volitvah povzročijo kar nekaj presenečenj, zato Wilders in Le Penova menita, da je zdaj pravi čas za ustanovitev protievropskega zavezništva, poroča Independent.

Le Penova bo prihodnji mesec odpotovala na Nizozemsko na pogovore o skupni kampanji z Wildersovim PVV-jem na evropskih volitvah. Wilders je po drugi strani evropsko turnejo opravil poleti, na kateri je skušal prepričati istomisleče stranke v drugih državah, da maja podprejo enotno evroskeptično in protipriseljensko platformo. Pri tem je dosegel mešan uspeh. Italijanska Severna liga, belgijska Vlaams Belang in švedska Demokratska stranka so se na idejo odzvale hladno.

Britanska Neodvisna stranka (UKIP) pa je morebitno zavezništvo takoj zavrnila, češ da oni niso desničarska stranka, ampak neodvisna, ki verjame v malo vlado, nizke davke, osebno svobodo in odgovornost pod demokratično državno vlado, ne pa tudi pod vladavino Bruslja.

Oprezne pred povezovanjem
Kot navaja Independent, je težava delno v tem, da različne populistične in skrajnodesničarske stranke v Evropi nočejo, da se jih povezuje drugo z drugo. Švedski demokrati denimo niso najbolj zagreti za vključevanje v kateri koli klub, v katerem so tudi Nacionalna fronta Le Penove ali avstrijski Svobodnjaki pokojnega Jörga Haiderja.
In nihče, niti Wilders, noče imeti nobenega opravka z odkrito rasističnimi strankami, kot sta madžarski Jobbik ali Britanska nacionalna stranka (BNP). Vprašanje je tudi, koliko dodatnih glasov bi protievropskim strankam sploh prinesla vseevropska platforma, saj jim že zdaj napovedujejo velik uspeh v Veliki Britaniji, Franciji, na Nizozemskem, v Avstriji in morda tudi Nemčiji.

Bi pa združeno evropsko gibanje proti EU-ju lahko ogrozilo primat obstoječe evropskeptične skupine v Strasbourgu, Evropa svobode in demokracije (EFD), ki jo pestijo notranji razkoli in razhajanja. Na čelu te skupine je britanski UKIP. In ne francoska Nacionalna fronta ne PVV nista člana EFD-ja. Če se bosta Le Penova in Wilders maja res tako dobro odrezala, kot jima napovedujejo ankete, bi lahko kar močno okrepila število svojih stolčkov v Evropskem parlamentu.

Marine Le Pen "čisti" podobo stranke
V ponedeljek je Wilders na nizozemski televiziji povedal, da bi "Nacionalna fronta in PVV lahko prisilila evrofilsko elito k petju malce drugačne pesmi". Septembra je Le Penova za nizozemski časnik NRC Handelsblad povedala, da bi bilo zavezništvo s PVV-jem koristno, saj je pomembno "pokazati volivcem, da niso izolirani in da obstajajo podobna, domoljubna gibanja v vsaki evropski državi".

Wilders se sicer še pred kratkim ni želel povezovati z Nacionalno fronto, saj ni odobraval antisemitističnih opazk očeta Le Penove, Jean-Marieja Le Pena. Odkar ga je leta 2011 nasledila hčerka, sicer diplomirana pravnica, si ta prizadeva očistiti podobo stranke, jo "dedemonizirati" ter jo pomakniti v levo na področju socialne in ekonomske politike.
V nedavnem intervjuju je celo dejala, da je Wilders v nekaterih pogledih bolj desen kot ona. Wilders je znan po svojih napadih na islam, pri čemer je Koran primerjal s knjigo Adolfa Hitlerja Mein kampf, sodišče pa ga je leta 2011 oprostilo obtožbe podžiganja sovraštva proti Islamu.

Le Penova pravi, da "nima proti islamu samemu nič", da pa nasprotuje "poplavi muslimanskih priseljencev in vdoru islama v družbo". Je pa res, da ji je Evropski parlament prav julija odvzel poslansko imuniteto zaradi podžiganja rasnega sovraštva, ko je v neki svoji izjavi primerjala muslimanske molitve na ulici z nemško okupacijo Pariza med drugo svetovno vojno.

Revija The Time je Le Penovo leta 2011 postavil na 71. mesto najvplivnejših ljudi na svetu, lani pa se je na predsedniških volitvah v Franciji z 18 odstotki glasov uvrstila na tretje mesto, za Francoisom Hollandom in Nicolasom Sarkozyjem.