Sloveniji se zaradi kršitve človekovih pravic napoveduje še ena odmevna zgodba, podobna tisti z izbrisanimi. Predsednika državnega zbora Milan Brgleza so danes obiskali predstavniki Civilne iniciative nasilno izbrisanih podjetij (Cinip).

Gre za predstavnike nekaj več kot 18.000 Slovencev, ki so jim oz. jim še zaradi spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij, sprejetega leta 1999, rubijo zasebno premoženje in marsikateri so zaradi tega prišli na rob preživetja. Čeprav so bili le manjšinski družbeniki ali delničarji sodno izbrisanih podjetij, ki so imeli zaradi dolgov blokirane transakcijske račune.

Za povrnitev svojega premoženja že vrsto let pričakujejo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ivana Vodeba proti Sloveniji, ki naj bi bila kot pilotska razsodba za vlaganje tožb za odškodnine.

Predstavnik iniciative Bojan Šušterič je za MMC povedal, da naj bi bila razsodba znana do marca prihodnje leto. Če bo ESČP presodil v korist tožnikov, bodo ti lahko vložili odškodninske tožbe proti državi. Kot pravi Šušteršič, bo skupni odškodninski znesek znašal najmanj milijardo evrov brez pripadajočih obresti.

Vzrok je zakon, ki naj bi rešil plačilno nedisciplino
V času četrte slovenske vlade, ki jo je vodil Janez Drnovšek, je bil leta 1999 zaradi prevelike finančne nediscipline in insolventnosti podjetij sprejet zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki je omogočil izbris okoli 40.000 podjetij, delniških družb, tudi klubov, ki so imela zaradi dolgov blokirane račune. Kot opozarjajo v Cinipu, je bila velika večina izbrisanih podjetij v dolgovih, ker niso mogla izterjati svojih terjatev, večkrat tudi zaradi počasnega neučinkovitega pravosodja. Med njihovimi dolžniki so bili tedaj tudi paradni konji slovenskega gospodarstva, kot denimo velika slovenska gradbena podjetja ali veliki trgovci.

Kaj je spremenil nov zakon?
V primeru prenehanja gospodarske družbe po skrajšanem postopku, kot navaja zakon, družbeniki podajo izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe in da prevzemajo morebitne preostale obveznosti. Upniki pa lahko v enem letu od objave izbrisa svoje terjatve uveljavljajo neposredno do družbenikov, ki na podlagi dane izjave odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem.

Sporni zakon pa je predvidel izbris družb, ki ne poslujejo oz. nimajo premoženja. V primeru izbrisa je predvidel osebno in neomejeno odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, in sicer na predlog upnika, ki je imel možnost, da v enem letu od objave izbrisa predlagati izterjavo dolgovanega neposredno od družbenikov.

Sodišča so po hitrem postopku začela izbrisati "nedelujoča" podjetja, med katere so uvrščala podjetja z blokiranimi računi. Izbrisala so jih iz sodnega registra, njihove dolgove pa brez pravdnih postopkov prenesla na njihove ustanovitelje. Pri tem pa se ni upoštevalo tega, da so bile družbe kapitalske (d. o. o. ali d. d.) in da so te družbe imele premoženje, tudi v obliki terjatev, ki ga niso mogle unovčiti.

Dolžniki postali tudi nekdanji delničarji
Med t. i. aktivnimi družbeniki, ki so jih sodišča razglasila za dolžnike, so se znašli tudi lastniki manj kot odstotnega deleža v podjetjih in celo delničarji, ki so svoje delnice prodali tudi nekaj let pred izbrisom podjetja.

Glavni razlog, da je pri zakonu prišlo do kršitve človekovih pravic, pa je, navajajo dejstvo, da je celo retroaktivno posegel v pridobljene pravice družbenikov in delničarjev kapitalskih družb.

Kmalu zatem so se v javnosti pojavile zgodbe, kako so upniki za več 10 tisoč evrov tožili solastnike podjetij ali nekdanje delničarje družb.

Hipoteke in rubeži
Šušteršič pravi, da ga je dolg doletel, potem ko je bil manjši delničar podjetja, ki je imelo blokiran transakcijski račun, toda nepremičnine, terjatve in zaloge so bile nekajkrat večje od dolgov. Kljub temu da je že pred tem prodal delnice, je po spornem zakonu postal eden od dolžnikov. Zaradi tožb upnikov sta ga doletela rubež v obliki hipotek na nepremičnine in rubež na plačo ter pozneje na pokojnino. Zato Slovenijo na ESPČ-ju toži za šest milijonov.

Poskusov, kako spremeniti sporno zakonodajo in popraviti krivice, je bilo v zadnjem desetletju kar nekaj, vendar jih je zavračalo tudi ustavno sodišče. Med takšnimi je bil zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb iz leta 2011, ki ga je slovensko ustavno sodišče razveljavilo skoraj v celoti. Prenos dolga z izbrisane pravne osebe na ustanovitelje sicer zdaj več ni mogoč. Toda vsi dolgovi in zamudne obresti nekdanjih dolžnikov ostajajo, razen če je bila družba izbrisana po sprejetju zakona iz leta 2011.

"Slovenija ni pravna država, če tudi ustavno sodišče krši ustavo in človekove pravice," pravi Šušteršič in dodaja, da je prav zaradi spornega zakona Slovenija imela in še ima težave s tujimi naložbami. Kot pravi, je po sprejetju spornega zakona 14.000 tujih naložbenikov pobegnilo iz Slovenije in tu ne želi nihče več investirati.

Strasbourško sodišče je že razsodilo v korist Slovenije
Šušteršič še dodaja, da tudi sodišče za človekove pravice na neki način krši človekove pravice, saj ne razsoja v nekem doglednem roku. Tožba Ivana Vodeba proti Sloveniji je bila namreč vložena že pred desetletjem. Zdaj jo pred ESČP-jem vodi italijanski odvetnik Andrea Sacucci, ki je v Strasbourgu uspešno zastopal tudi izbrisane.

ESČP je v primeru nasilno izbrisanih podjetij že izdal sodbo, in sicer v primeru Lekič, d. o. o., ki pa je ni vodila civilna iniciativa. ESČP je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in pri tem navedel, da do kršitve ni prišlo, saj je država upravičeno posegla v tranzicijsko zakonodajo glede poslovanja podjetij. Sprejeta zakonodaja pa je bila v močnem javnem interesu, in ne z namenom škodovanja podjetjem.

Šušteršič ob tem pravi, da je ESČP na prvi stopnji v zadevi Lekič ugotavljal, da ni bilo kršenja človekovih pravic, ker je bil izbris pač podjetij v skladu z zakonom. Poleg tega je bila v tem primeru tudi prostovoljno izplačan manjši znesek dolga in s tem na neki način simbolično priznano dolžniško razmerje.

Nočemo, da bi primer Lekič postal sodna praksa, pravi Šušteršič, zato zdaj zbirajo tudi pravna mnenja tujih pravnih strokovnjakov. Če bodo uspešni na ESČP-ju, pa bi lahko, kot menijo v civilni iniciativi, prišlo do številnih tožb proti državi, tudi za več kot milijardni znesek. In kako naj bi ga država odplačala? Šušteršič meni, da bi lahko v tem primeru lahko z državo dosegli dogovor, da bi odškodnino dobili plačano v državnih obveznicah.