Revija Manager je pripravila lestvico najbogatejših Slovencev, na vrhu katere je Češko prehitel dosedaj najbogatejšega Mirka Tuša (ta je zdrsnil na 4. mesto). Z lastnikom podjetja Studio Moderna se je v oddaji Studio City na TV Slovenija pogovarjal Marcel Štefančič jr.

Slovenski gospodarstveniki stalno govorijo, da je poslovno okolje v Sloveniji zelo slabo, nespodbudno, celo sovražno za gospodarstvo, čista katastrofa. Če je poslovno okolje res tako slabo, kako to, da ste potem vi tako uspeli, pa Boscarol, Akrapovič in še bi jih lahko našteval?
Tako kot jaz gledam na te zadeve, bom rekel; uspešni slovenski gospodarstveniki in menedžerji so tisti, ki delujejo zunaj slovenskega okolja, in tisti danes ne govorijo o krizah.

Mislite tisti, ki so izvozno usmerjeni?
Točno tako. Izvozno gospodarstvo, ki je pripravljeno igrati na drugih trgih, ne samo na slovenskem, tisto, ki se ne zanaša niti na slovensko poslovno okolje.

Vsi menedžerji od prvega do drugega, ne glede na to, ali je izvozno usmerjen, uvozno usmerjen ali pa slovensko usmerjen, na domači trg, vsi govorijo eno in isto – poslovno okolje je zanič, katastrofa. Očitno, če nekateri uspejo, nekateri pa ne, je očitno razlika med menedžerji. Nekateri nimajo dodane vrednosti, nekateri niso konkurenčni. To običajno govorijo za delavce, ti menedžerji: 'Glejte, imamo nekonkurenčne delavce, z nizko dodano vrednostjo.' Ne, očitno so sami z nizko dodano vrednostjo.
Seveda. Slovenski industriji se ni dovoljv zadnjih dveh desetletjih uspelo prestrukturirati tako kot nekaterim drugim izvoznim ekonomijam, kot je to nemška, ki je dobila drugačno podporo države, kot je, recimo, slovensko gospodarstvo, ki te podpore ali pa pozitivnega okolja, če govorimo predvsem o finančnem delu gospodarstva ali državne politike, ni bilo deležno. Pri nas podjetja, ki so uspešna, ki so izvozno usmerjena, ki lahko osvajajo tuje trge, ne bodo dobila ustreznih kreditov, ne bodo dobila ustrezne podpore ali pa akumulacije iz nacionalnega gospodarstva v tisti meri, kot bi jo lahko. Če bi tisti denar, da tako rečem, ki smo ga pretopili, kot govori Gaspari, v ta parazitski del gospodarstva …

… Parazitski del gospodarstva – ta del gospodarstva, ki se 'lepi' na državo?
Če bi ta denar, to akumulacijo, o kateri govori že minister Gaspari, teh 800 milijonov, ki je poniknilo samo v gradbenih aferah, imel na razpolago Merkator, potem ne bi govorili o Konzumatorju, ampak morda o Merkatozumatorju.

Ko je protikorupcijska komisija lansirala supervizorja, je bilo dobro vsaj to, da smo se še enkrat lahko prepričali, kako velik del zasebnega sektorja pravzaprav živi od države, od 'skupnega dobrega'. Tam notri so različna zasebna podjetja – izvozna, uvozna in drugačna. Skratka, ko pride do možnosti zgrabiti državni denar, se vsi menedžerji poravnajo.
Jaz ne bi rekel vsi menedžerji. Tisti menedžerji, ki so predvsem usmerjeni v izvozno gospodarstvo, dobijo bistveno manj, sem prepričan, od države kot tisti, ki so samo v državnih jaslih. Tu ne bi delil samo enoznačno, ampak na tiste, ki so sposobni igrati na svetovnih trgih, in tiste, ki tega niso. In ta bitka danes v Sloveniji poteka; kdo bo dobil še ta preostanek, preostali del akumulacije – ali tisti, da bodo lahko pokrili svoje luknje, ki so jih ustvarili, ali tisti del gospodarstva, ki je še sposoben ustvarjati novo vrednost.

Menedžerji vedno nastopajo 'vsi za enega, eden za vse'. Gospodarska zbornica pravzaprav tudi brani interese vseh menedžerjev, vsi menedžerji so neke sorte angeli, medtem ko so delavci tisti, ki so brez dodane vrednosti. Država in delavci so problem. Ampak švicarska raziskava je pokazala, da so slovenski menedžerji drugi najnižje ocenjeni, slovenska podjetja so med najbolj zadolženimi v Evropi. Zlom slovenskega gradbeništva je bil najhujši zlom gradbeništva v Evropi. Kot je Milena Zupanič v Delu te dni opozorila, za brezposelnost ni kriva država, ampak so krivi menedžerji, ki so 'zafurali' svoja podjetja in za sabo pustili na tisoče brezposelnih. Sindikat bi moral iti stavkati pred domove teh menedžerjev, ne pa pred državo.
Veliko tega drži, ampak se še vedno ne strinjam, da mečemo menedžment, vse gospodarstvo v neko posplošeno formulo. Še vedno delim med dobrimi menedžerji. In vsi tisti, ki še vedno uspevajo igrati igro na svetovnih trgih, so uspešni menedžerji in zelo uspešni menedžerji.

Tu se strinjava.
Ti ne jamrajo danes, ti ne jokajo, ne stokajo, imajo še vedno dvomestne rasti. Je pa res, da so podjetja zadolžena. Zakaj pa so tako zadolžena? Ker edino, kar so imela na razpolago, je bilo, da se zakreditirajo, ker država nima na razpolago nobenega fonda, ki bi dokapitaliziral kakšno podjetje. Samo Furlanija - Julijska krajina, ki je polovico slovenskega gospodarstva, ima fond za 350 milijonov evrov, ki investira v podjetja, ki so sposobna rasti, ki so sposobna iti ven. Kaj ima Slovenija? Nič, in podjetja so odvisna samo od kreditov. In imate uspešne zgodbe, kot je Boscarol, ampak v Sloveniji ni kapitala, ki bi Boscarolu omogočil to, kar bi mu v Ameriki – 'scale up', da bi lahko on naredil neko množično proizvodnjo, da bi bil lahko resen 'player' (igralec). Za to pa potrebuje, da bi ga neki slovenski sklad, ki bi ga država oblikovala, ki ga je oblikovala za parazitski del gospodarstva s tem, ko dokapitalizira samo banke, ko banke prelivajo denar samo v sektorje, ki privatizirajo in odlivajo denar v Lihtenštajn, Ciper in tako naprej. Podjetja, ki so uspešna, te akumulacije ne dobijo in se ne morejo prebijati na svetovni trg toliko, kolikor bi se lahko. In potem, ko si odvisen samo od naših domačih bank, ki zmanjšujejo svoje plasmane kreditov v domače gospodarstvo – kako boš potem rastel? Zelo težko.

Začel se je predvolilni boj. Vsi napovedujejo debirokratizacijo Slovenije, zmanjšanje javnega sektorja, zmanjšanje števila javnih uslužbencev, toda, ali se je kriza začela v javnem sektorju? Kriza se je začela v finančnem sektorju. O finančnem sektorju nihče ne govori, kot da ga ni, kot da finančni sektor – največji problem, največji razlog, da je bilo gospodarstvo, realni sektor najbolj zadušeno.
Tu se popolnoma strinjam z vami. Gledali smo neke številke v lanskem letu, kjer želimo z zmanjševanjem odliva v pokojninske sklade, za socialne prispevke itd. prihraniti letno 300 milijonov evrov. Teh 300 milijonov evrov prvič ni samo poraba, 300 milijonov se pretopi. Vsi upokojenci, vsi socialno ogroženi bodo 90 odstotkov teh ali pa 100 odstotkov tega denarja pretopili nazaj v porabo, v potrošnjo doma ali pa bodo naložili v prihranke na NLB-ju. Ne na Ciper ali kam drugam. Celo 300 milijonov smo hoteli na ta način prihraniti pri ljudeh. Na drugi strani se je pa lani 300 milijonov, kot pišejo časopisi, če je to res, odlilo na Ciper. Finančni sistem je tu v funkciji političnih projektov in je edini usmerjen v te 'networke'. V Italiji temu malce drugače rečejo, pri nas pa smo to opisali sofisticirano kot 'networke'. Kot bi opisali bančnega roparja, da je to oseba, ki je preskočila vrsto, ki je preskočila pult in vzela neki denar, ki ga ni pravilno vknjižila na svoji bančni knjižici. To je ta problem. Ni enak, kot je v ZDA, je pa malček bolj primitiven.

Kaj je biti bolje v Sloveniji – član lobija ali član stranke?
Najbolje je biti ne član lobija ne član stranke.

Kaj se bolj splača?
Sem sicer član stranke, Pahorjeve stranke, ampak …

Moje sožalje. Koga rešujejo banke – lobije ali podjetja?
Banke rešujejo danes 100-odstotno vsa podjetja, ki so predmet kriminalnih preiskav.

Skratka lobije. Kaj je lažje voditi – lobije ali podjetja?
Meni je lažje voditi podjetje. Lobija ne znam 'peljati'.

Kaj pa državo ali podjetje, kaj je težje voditi?
Politika je bistveno bolj kompleksna, kot je podjetje.

... kaj šele država.
Tako je. To so kompleksne zadeve, za katere rabiš več izkušenj in znanj, kot pa za peljati podjetje.

Pa saj ste trgovec?
Samo to je bistveno lažje kot pa peljati državno trgovino.