Kriza evra, ideja federalizirane Evrope, vloga Evropske centralne banke (ECB), izrinjanje Nemčije na rob ... To je le nekaj izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z ekonomistom Bernardom Brščičem.

Kakšno je vaše mnenje o evrski krizi oz. trenutni krizi v nekaterih evropskih državah – kje so vzroki in kakšna je rešitev?

Način reševanja evrske krize v zadnjih treh letih se vedno bolj izkazuje za zgrešenega. V ozadju je želja evrofanatikov za vsako ceno ohraniti tako evro kot idejo federalizirane Evropske unije (EU). Pri tem so pripravljeni poseči po vseh sredstvih, nič jim ni sveto.

Za idejo evropskega projekta so pripravljeni žrtvovati celotna gospodarstva, kot je na primer grško, in s trmoglavim vztrajanjem pri ohranjanju evra tvegati helenizacijo celotnega evrskega območja. Trdim, da je grška kriza je zgolj simptom evropske bolezni, pri čemer je uporabljena terapija zdravljenja napačna.

Grčiji bi morali že leta 2010 omogočiti razglasitev plačilne nesposobnosti, ko je postalo jasno, da ne bo mogla odplačati javnega dolga v višini 160 odstotkov BDP-ja. Ujela se je v klasično dolžniško past, v nevzdržne razmere, ko znašajo obresti na javni dolg 10 odstotkov BDP-ja. Nobena demokratična država takšnega dolžniškega bremena ne more prenesti, ne da bi se znašla na poti popolnega družbenega razkroja.

Je bil odziv na grško krizo pravočasen?

Začetni pristop je temeljil na zanikanju realnosti, ko so odrekali potrebo po kreditnem prestrukturiranju, razglasitev plačilne nesposobnosti Grčije pa še leta 2010 razglašali za anatemo. V teh dveh letih se je marsikaj spremenilo.

Postalo je jasno, da je grška zgodba nevzdržna. Da je potrebno ne samo prestrukturiranje - torej podaljševanje odplačilne dobe posojil in znižanje obresti, ampak da je eden ključnih imperativov odpis in s tem de facto razglasitev plačilne nesposobnosti.

Dejstvo, da sta Standard & Poor's in Moody's izvedla razvrednotenje deželnega tveganja na C, torej tako rekoč na plačilno nesposobnost, kaže na dejstvo, da je helenska republika de facto bankrotirana. Vsi ti poskusi sprejemanja reševalnih svežnjev in "opotekanja" od evropskega vrha do vrha, so samo primer nesposobnosti soočanja z resničnostjo.

Kaj bi bilo treba storiti, da bi se Grčija izvlekla iz krize?

Za Grčijo in celoten EU bi bilo najbolje, da Grki izstopijo iz evrskega območja in znova uvedejo drahmo. Zakaj? Zaradi tega, ker je evrska valuta prisilen jopič za grško gospodarstvo in onemogoča ustrezno ukrepanje. Kakšno je ustrezno ukrepanje v grškem primeru? Ključen problem je spirala ekonomske stagnacije, ko Grčija praktično ne more iziti iz kontinuirane recesije, ki zdaj traja že štiri leta.

Če imate stagnantno gospodarstvo, postane breme servisiranja javnega dolga še toliko težje. Za presekanje tega bi bilo potrebno resetiranje Grčije na bistveno nižji ravni dohodkov. Mislim na raven plač in socialnih transferjev, ki bi jih morali znižati za približno 50 odstotkov.

Jasno je, da v parlamentarni demokraciji 50-odstotnih rezov brez revolucije ne morete izvesti. In tudi ti mili rezi v proračunsko porabo, ki so v Grčiji opazni v zadnjem letu, in sicer v velikosti 15 odstotkov znižanja pokojnin in plač, kažejo na nevzdržnost.

Ponovna uvedba nacionalne valute je politično-ekonomski pripomoček, ki omogoča nujno prilagajanje, ne da bi povzročilo politično-ekonomski kolaps države. Dokler bo Grčija članica evrskega območja, ta prilagajanja brez resnih družbenih pretresov preprosto niso mogoča.

Seveda je jasno, da izločitve Grčije iz evroobmočja glavni evropski igralci - Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in velike države, zlasti Nemčija in Francija - ne bodo dovolili. Zavedajo se, da je izstop Grčije nočna mora evrocentralistične utopije, pri čemer jih žrtve v Grčiji prav malo skrbijo.

Povedno o nepopustljivosti evrokratskih krogov je bilo nasprotovanje grškemu referendumu o varčevalnih ukrepih in evropski pomoči, ki je pripeljala do padca vlade in umestitve neizvoljenega, tehničnega premierja Lukasa Papadimosa, ki je bil, prvič, guverner grške centralne banke ravno v času, ko so ponarejali bilance za vstop v evro, in drugič, viceguverner ECB-ja.

Sta bila torej padec grške vlade in t. i. tehnična vlada napaka?

Mislim, da je bilo zrušenje izvoljenega premierja iz stranke Pasok Jorgosa Papandreua primer usmrtitve demokracije. To, da niso dovolili predčasnih volitev s prehodno Papadimosovo vlado, je znak, da na ravni EU-ja demokracijo puščajo vnemar. Še več, EU je v svojem bistvu izrazito protidemokratična tvorba.

Evrokrati se bojijo gneva ljudstva, ki dnevno narašča, nezadovoljstva ljudi z vodenjem, z neprestanimi poskusi reševanja nasedlih držav z javnim denarjem, kot v primeru Irske, Portugalske, Grčije. Bojim se, da se je, namesto da se bi vrnili na izhodiščno stanje ideje EU-ja kot zveze suverenih držav, kjer je bil glavni motiv povezovanja, ohlapnega seveda, ekonomsko sodelovanje, vse izrodilo v politični projekt, ki nima demokratične legitimnosti.

Spomnite se samo procesa sprejemanja evropske ustave, ki so ga volivci na Irskem, v Franciji, na Nizozemskem, enoglasno zavrnili. Zame sta temeljni vprašanji, kako vrniti demokratično legitimnost evropskemu projektu v celoti. In drugo, kako rešiti ekonomske težave.

Kako?

Na način, kot so se tega lotile evrokratske strukture, ne bo šlo. Ni samo problem Grčije, poglejte, kaj se dogaja v Italiji. Prisoten je podoben vzorec. Se pravi, da se postavi na čelo vlade neizvoljen evrokrat, človek, ki je del problema.

Mislim na Maria Montija, ki ga predstavljajo kot odrešenika, a dejansko je Monti omleden evrokrat, hkrati povezan s finančnimi lobiji, med drugim član upravnega odbora Goldman Sachsa, član Trilateralne komisije. Skratka, Monti je del tiste politične in finančne oligarhije, ki je to krizo povzročila.

Seveda ne morem zagovarjati Silvia Berlusconija, je vreden svojega denarja, a vendar je imel za sabo demokratično legitimnost. Nekajkrat so ga izvolili za premierja, medtem ko je Monti postavljen, neizvoljen evrokrat. Povedno je, da je predsednik Evropskega sveta Herman van Rompuy v Rimu pred meseci dejal, da zdaj ni čas za volitve, ampak čas za delovanje.

Čisti primer suspenza demokracije. To, da veliki demokratični državi, kot je Italija, ukazuje neizvoljeni evrokrat, kot je van Rompuy, kaj je za njih dobro, se mi zdi škandal brez primere, ki bi moral italijanske državljane spraviti na ulice. A očitno je stopnja družbene anomije po Berlusconijeveh ekscesih v Italiji večja kot v Grčiji.

Torej Združene države Evrope niso rešitev?

Združene države Evrope kot odgovor na krizo so po mojem mnenju pot v napačno smer. Treba je izhajati iz premise, da je naša primarna identiteta slovenska, evropska pa sekundarna, primer metaidentitete. Geneza Združenih držav Amerike, ki je zgled Združenim državam Evrope, je po političnem nastanku, po zgodovini, popolnoma drugačna.

Treba se je vrniti k izhodiščem in se vprašati, kaj je dobro za Evropo. Gotovo je dobro gospodarsko sodelovanje, odprte meje, enoten trg, vendar se je ta ideja v zadnjih desetletjih izrodila v vzpostavitev hiperreguliranega poslovnega okolja, ki otežuje konkurenco med posameznimi članicami povezave.

Glavni problem, ki ga v evropskem projektu vidim sam, je, da je ideja ekonomskega sodelovanja, natančneje udejanjanje stare Montesquieujeve zamisli o doux commerce - da trgovina blaži navade in običaje, da prinaša omiko in mir – pahnjena v ozadje, primarna postaja politična dimenzija projekta.

Značilnost tega političnega projekta pa je protidemokratičnost. Sprega evrokratov, finančnikov in nacionalnih politikov, ki vidijo svojo prihodnost v obilno plačanih evropskih službah, želi proti volji ljudstva vzpostaviti evrofederacijo oziroma Združene države Evrope.

Kaj menite o fiskalnem paktu? Je koristen ali škodljiv?

Prvi korak k ukinitvi nacionalne suverenosti je bil storjen z ustanovitvijo skupne valute. Drugi korak je odvzem fiskalne suverenosti z vzpostavitvijo fiskalnega pakta. Fiskalni pakt je lahko sam po sebi dobročudna stvar, v kolikor natakne uzde razbrzdanim nacionalnim fiskalnim politikam, kot je na primer slovenska.

V tem smislu bi fiskalno pravilo uravnoteženih javnih financ morali posvojiti zaradi svojih interesov in je podpisovanje pakta na evropski ravni irelevantno. Če pa fiskalni pakt tolmačite kot krnitev nacionalne suverenosti, ki je primarno motiviran z imperativom ohranitve evra, pa se mi zdi nesprejemljiv.

Zavrnitvi podpisa Češke republike in Velike Britanije si razlagam v tej luči. Mislim, da se Čehi in Britanci ne motijo v tem, da vodi fiskalni pakt v preoblikovanje EU-ja v transferno unijo, evrofederacijo, ki bo na koncu dneva zožila polje svobode in demokracije v Evropi. Še enkrat bi poudaril antidemokratičnost evropskega projekta.

Zakaj?

Poglejte, Evropski parlament na primer sploh ne opravlja klasične zakonodajne funkcije. Nima predlagateljske možnosti zakonodaje. Vsa zakonodaja nastaja v labirintih evrobirokracije - Evropska komisija je predlagatelj, evropski parlament zgolj potrjuje predloge. Bruseljska birokracija onesnažuje institucionalni ustroj s kopico nepotrebnih regulacij.

Tisto, kar evropsko gospodarstvo potrebuje v tem zagatnem položaju, je deregulacija, osvobajanje, in ne vzpostavitev centralnoplanskega sistema. Bojim se, da po načinu delovanja EU postaja podoben nekdanji federativni Jugoslaviji.

In predsednik Evropskega sveta in komisije so v Evropskem parlamentu zgolj potrjeni - na nekih neformalnih gremijih si te funkcije razdelijo oz. se o njih dogovorijo glavni igralci. Običajno sta to Francija in Nemčija. Vsi drugi so statisti.

Številni menijo, da se zaradi krize v zadnjem času krepi vloga Nemčije?

Sam se ne strinjam z mnenjem, da je Nemčija zmagovalka teh evropskih procesov. Nasprotno ugotavljam, da je Nemčija poraženka in da se v Nemčiji krepi nezadovoljstvo nad delovanjem kanclerke Anglele Merkel.

Merklova na koncu dneva vedno popusti Francozom in bruseljskim evrokratom - glede pomoči Grčiji, glede širitve evropskega mehanizma stabilnosti (ESM), glede širitve začasnega evropskega instrumenta za finančno stabilnost (EFSF). K temu dodajte še izjemno, kar 500 miliard evrov težke t. i. TARGET kreditne terjateve Bundesbanke do ECB-ja, ki bi ob propadu evra bremenili nemški proračun.

Podpis fiskalnega pakta sicer nekateri tolmačijo kot nemško zmago, a sam sem glede udejanjanja pakta velik skeptik in novica iz Pariza o napovedanem suspenzu pakta s strani verjetnega naslednjega predsednika Francije socialista Francoisa Hollanda me samo utrjujeje v tem prepričanju.

Skratka, nemški interesi niso udejanjeni, zato me ne preseneča veliko nezadovoljstvo stranke FDP in sestrske stranke CDU, bavarske CSU. V obeh je veliko nezadovoljstva nad nemškim defetizmom in podleganju francoski bolezni pri reševanju evrske krize. Kot zdaj kaže, bo glavnina bremena reševanja evrske krize padla na ramena nemških davkoplačevalcev.

Težava evropskih razsežnosti je, da Nemčija v tem trenutku ne izkazuje sposobnosti vodenja in da bo posledično odrinjena na rob. To se že dogaja, denimo znotraj Evropske centralne banke, kjer je nemška vloga izrazito marginalizirana.

V mislih imam lanski odstop glavnega ekonomista ECB-ja Jürgena Starcka, povzročen z nestrinjanjem ekspanzivne denarne politike, in osamitev guvernerja Bundesbanke Jensa Weidmanna znotraj sveta ECB-ja. Nemci s svojim uvidom, da potrebujemo konservativno vodeno denarno politiko ne morejo prodreti. Žal se je zgodilo, da je Francoza Tricheta zamenjal Italijan Mario Draghi in ne Nemec Axel Weber.

Francija in Italija pa sta med tistimi državami, ki ne slovijo ravno po tem, da bi zagovarjale urejeno denarno politiko, denarno politiko, ki je primarno usmerjena v zagotavljanje cilja stabilnosti cen, ampak zagovarjajo denarno spodbujanje gospodarske rasti in zasledovanje polne zaposlenosti. Nemci zaradi svoje hiperinflacijske izkušnje v letih 1922-23 izrazito nasprotujejo razbrzdani denarni politiki in v stabilnosti valute po mojem upravičeno vidijo jamstvo politične stabilnsti.

Omenili ste že vlogo ECB-ja. Je bilo njegovo delovanje v času krize ustrezno?

Zlasti v zadnjih šestih mesecih je delovanje ECB-ja skrajno problematično in po mojem tudi protizakonito. Zaznamovano je s čezmernimi kratkoročnimi reakcijami in zanemarjanjem dolgoročnih posledic. Če pustiva ob strani problematičnost nekajletnega vzdrževanja diskontne stopnje na 1 odstotek, sta skrb zbujajoči zadnji dve ponudbi kreditov iz primarne emisije v skupnem znesku 1.000 milijard evrov.

S ciljem lajšanja kreditnega krča je ECB zalil poslovne banke z likvidnostjo, pri čemer je neobičajna kar 3-letna ročnost teh kreditov. ECB očitno ne igra več vloge posojilodajalca v skrajni sili, ampak postaja vse bolj podobna vlogi Narodne Banke Jugoslavije. No, ta presežna likvidnost se je prelila v nakupe javnega dolga, za poslovne banke izjemno donosno operacijo.

Zgolj z operacijami z italijanskimi 10-letnimi obveznicami banke brez tveganja na letni ravni zaslužijo 5-odstotni dobiček. S temi operacijami ECB po eni strani prikrito dokapitalizira banke, zlasti tiste iz perifernih držav, po drugi strani pa se dogaja monetizacija javnega dolga. Gre za nesprejemljivo mešanje denarne in fiskalne politike, ki bi morali po Maastrchtski pogodi biti ločeni in je tudi v nasprotju s statutom ECB-ja.

Vloga centralne banke pač ne more biti vodenje fiskalne politike. Če se gospodje v Frankfurtu že samovoljno odločajo za redefinicijo vloge ECB-ja, ki naj blaži javnofinančno krizo perifernih evropskih držav, ne razumem, zakaj tega ne počnejo neposredno in se izognejo obvodu prek poslovnih bank.

Zakaj se to dogaja?

Vse to se počne samo zato, da se zakrije nrav denarne politike in da se omogoči zasebnim poslovnim bankam obilne zaslužke brez tveganja. Ta politika kvantitativnega sproščanja bo po moje na dolgi rok usodna. Kot sem že rekel, je delovanje ECB-ja izrazito kratkoročno motivirano, osnovano na keynesianski podmeni, da smo na dolgi rok vsi mrtvi.

To je sicer res, vendar, ko bomo mrtvi mi, upajmo ne bodo mrtvi naši otroci, ne bodo mrtvi naši vnuki, in ti bodo morali sanirati posledice - poravnavati naše dolgove. Tisto, kar je znotraj monetarnega sistema zaskrbljujoče, je, da se ravno v teh mesecih oblikujejo izhodišča za potencialne inflacijske pritiske.

Kakšne so vaše napovedi za prihodnost?

Mislim, da nas bo v naslednjih dveh letih zaradi zlorab denarne politike vse hudo bolela glava. Če k temu dodamo globalno nestabilnost, še zlasti v luči mogočega napada Izraela oz. ZDA na Iran, imate pogoje za nastanek ne samo novega naftnega šoka, ampak zdrs globalne ekonomije v stagflacijo - hkratne pojavnosti recesije in inflacije.

In to vse zaradi neodgovorne denarne politike, ki jo vodi ameriška centralna banka FED in jo v zadnje pol leta posnema ECB. Trdim, da je ključni problem sedanje gospodarske krize v denarni ureditvi in da to ni kriza tržnega sistema kot takega. Gre za zlorabo ključne institucije tržne ekonomije, to je denarja, za katero so krivi politične kaste ter poslovni in centralni bankirji.

V nasprotju z angleškim ekonomistom Johnom Maynardom Keynesom, ki je v zlatem standardu videl barbarsko ureditev, bi sam ta pridevnik uporabil za sistem denarja FIAT, kot ga poznamo danes. Denar je preprosto preveč pomembna stvar, da bi ga zaupali politikom in bankirjem in zdajšnji sistem denarja FIAT, dopolnjen s centralno banko in poslovnimi bankami, delujočimi na sistemu delnih rezerv, je sistem, ki kar kliče po korupciji, neodgovornem povečevanju količine denarja v obtoku.

In ravno razbrzdana denarna politika je tista, ki je povzročila tako veliko depresijo 1929-1933 kot zdajšnjo gospodarsko krizo. Zato me ne preseneča, da so zlasti v ZDA vse glasnejše zahteve po vrnitvi k zlatemu standardu, sistemu, ki onemogoča opisane zlorabe.

A sam sem glede njegove ponovne uvedbe pesimist, politične elite in bankirji so mu izrazito nenaklonjeni, ker bi avtomatizem njegovega delovanja onemogočil udejanjanje njihovih interesov. Spodkopavanje temeljev denarja pa je nevarno in v teh časih pogosto razmišljam o pronicljivem Leninovem uvidu, da če želiš uničiti državo, pokvari denar. In bojim se, da so v tem trenutku pokvaritelji denarja polno zaposleni.