Predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac je v intervjuju v Odmevih dejal, da je uprava ponudbo Phillipa Alexandra Sluiterja, ki je tudi sedemodstotni lastnik družbe, zavrnila, ker je bila ta nelegitimna in ni bila v skladu s prospektom za dokapitalilzacijo. Hkrati je Sluiter postavljal pogoje, ki za upravo niso bili sprejemljivi, je še pojasnil Bobinac.

Je Gorenje v težavah?
V nič kaj posebnih, jaz lahko celo rečem, da poslujemo dobro, solidno, povečujemo tržne deleže, rastemo, smo dobičkonosni, in to bodo pokazali tudi rezultati.

Človek bi pričakoval, da se bo investitorjev trlo, pa jih ni. Čemu ne zaupajo, proizvodnemu programu Gorenja ali morebiti upravi?
Najprej bi malce relativiziral tole sliko. Dokapitalizacija Gorenja je uspela. V prvem delu, takrat ko je Mednarodna finančna korporacija vložila 25 milijonov evrov v Gorenje, se odločila, da vstopi v Gorenje in takrat pokazala veliko zaupanje v strategijo in to vodstvo, da bomo to tudi implementirali. To je bila prva faza.

Druga faza pa je bila, ko nam je tako rekoč pod enakimi pogoji, kot Mednarodni finančni korporaciji, ki je zelo ugleden mednarodni investitor - mi smo ponosni, da nam je prva faza uspela, saj praktično nobeno od slovenskih podjetij ali podjetij v regiji v tem letu, še vedno v recesivnem letu, uspelo pridobiti finančnih investitorjev. Zato smo v drugem krogu, v drugi fazo dokapitalizacije povabili vse obstoječe delničarje, ki pa se jih ni trlo.

Naredili smo tudi ogromno predstavitev na raznih srečanjih z investitorji, a žal zanimanja ni bilo veliko. To po mojem mnenju kaže predvsem na nezaupanje v slovenski kapitalski trg.

Lahko prva faza dokapitalizacije da pričakovane rezultate, če prve faze ni?
Absolutno. Teh 25 milijonov evrov dodatnega kapitala le tu, mi imamo v lastniški strukturi Mednarodno finančno korporacijo, in to ostaja. Samo drugih 25 milijonov evrov ne bomo dobili.

Potem ko teh 25 milijonov ni, pride Phillip Alexander Sluiter, ponudi 20 milijonov in vi jih odklonite. In Sluiter pravi: Bobinac si ne želi pregledati pregleda poslovanja Gorenja.
To ne drži. Mi imamo nadzorni svet, imamo revizorje, imamo revizijsko komisijo. Za mnoge izmed dogodkov, ki so mogoče bili predmet tudi kakšnih govoric, smo najeli zunanje revizorje in vse je bilo čisto in pošteno. Kar se pa Sluiterja tiče, je bila ta ponudba nelegitimna in absolutno prepozna in niti slučajno v skladu s prospektom. Prospekt pa je tisti pravilnik, ki ga je potrdila skupščina kot najvišji organ, bil pa je pripravljen pri organih družbe, torej tudi nadzornega sveta, Agencije za trg vrdnostnih papirjev in tudi sam Sluiter je glasoval za ta prospekt. Seveda se v prvi in drugi fazi ni oglasil, ko je imel kot večji delničar absolutno vse možnosti, da sodeluje. Oglasil se je nekaj minut pred 12, nekaj ur pred iztekom te dokapitalizacije, oglasil se je praktično prepozno. In na podlagi pravnega mnenja, ki ga je družba pridobila, tudi v soglasju z nadzornim svetom, smo se odločili, da tega povabila ne moremo sprejeti.

Vaša finančnica menda ni bila na vaši strani ob tem presojanju?
Tega ne bi komentiral, saj smo imeli v upravi zanimivo diskusijo. Uprava je enovit organ, ki dela v dobro družbe in mora delati v dobro vseh delničarjev. Delničarjev ima Gorenje kar 20.000, Sluiter je eden od njim, in ne želim razpravljati o tem, kakšna je bila diskusija na upravi in kako se je glasovanje odvijalo.

Vsekakor je uprava kot organ odločila, tudi na podlagi pravnega mnenja in delno mnenja predsednika nadzornega sveta, da Gorenja na ta način ni mogoče dokapitalizirati.

Gospoda Atelška (dolgoletnega direktor Gorenja, ki je letos končal desetletno nadzorovanje v Gorenju), sem razumel, kot da vi počasi postajate Gorenje, da drugega razmišljanja kot vašega tam ni in da ste užaljeni, če kdo razmišlja drugače in vidi druge perspektive.
Mislim, da Atelšek ne govori o posameznih osebah. Predvsem pa ne drži to, kar je rekel. To Gorenje se zelo spreminja. V zadnjih časih, letih, smo naredili nekaj ključnih korakov k internacionalizaciji, in danes Gorenje niti slučajno ni več to, kar je bilo pred tremi, štirimi, petimi leti. Naj omenim samo nekatere: Moro Moravio, Atag, Aska smo prevzeli, postavili tovarno v Srbiji, danes proizvajamo 70 odstotkov v Sloveniji, 30 odstotkov drugje, uvajamo dizanjske, inovativne linije izdelkov, ki v strukturi prometa predstavljajo deset odstotkov, v strukturi dobička pa kar 25 odstotkov. In to vse delamo z ekipo ljudi, sodelavcev, kjer niti slučajno ne more odločati en sam.

Jaz sem ponosen na to ekipo sodelavcev, ki je v kriznih časih, v kriznem letu naredila preobrat iz sedmih milijonov operativne izgube v prvem polletju, v 20 milijonov evrov dobička v prvem polletju, kar pomeni, da je dosegla in presegla cilje.

Ampak ekipa, ki tako pošteno dela, lahko dela tudi napake. Sluiter vam jih nekaj očita, vaše poslovanje z Merkurjem, z Etijem, kjer ste vi nadzornik, pa še s švicarskim podjetjem, lastnikom dveh in pol odstotkov Gorenja. Je tu kakšna napaka, nedorečenost, skrivnost?
Ne, ni skrivnosti in se sproti diskutirajo na sejah revizijske komisije, zunanjih revizij in nadzornega sveta. Napak v poslovanju pa je lahko kar nekaj, tega se ne izogibamo. Hkrati je treba povedati, da je bil Sluiter kar dve leti del te vodilne ekipe, da smo skupaj udejanjali neko strategijo, jo postavljali in v tem strateškem delu je prav čudno, kako nam očita neke napake.

Je že takrat razmišljal nekoliko drugače in je zaradi tega odšel iz uprave?
Ne, iz uprave je odšel zato, ker je bil od 21 sej uprave v šestih mesecih prisoten samo trikrat.

Je bila napaka prevzem njegovega podjetja?
Ne, podjetje je dobro, še vedno zelo dobro posluje njegov naslednik, gospod Hofenk, ki v zadnjih dveh letih tudi odločno vodi to podjetje. Mislim, da je bil to pomemben korak pozicioniranja Gorenja v višje cenovne razrede.

Ampak treba je povedati še, da je poslovni model, ki ga ima to podjetje in na katerega je Sluiter ves čas stavil, izrazito povezan samo z eno državo - močen lokalni zmagovalec. Nikoli to podjetje ni uspelo v izvozu, Gorenje pa je mednarodna korporacija, izredno močna na šestdesetih različnih trgih in Gorenje ima tudi svojo proizvodnjo.

Poslovni model s čim manj proizvodnje, z begom možganov na Nizozemsko pa za nas ni spremenljiv. To mislim, da je ključni konceptualni problem, ki je nastopil med nami. V teh trenutkih pa lahko ocenjujem, da gre predvsem za neko osebno užaljenost, ker po tem, da je enkrat že bil v upravi - jaz osebno sem ga povabil - in je odstopil na lastno željo, potem je nekaj časa z Brankom Apatom vodil diviziijo gospodinjskih aparatov in se potem ponovno spet umaknil, zato ker se enostavno nisem strinjal s tem, da bi zamenjal ekipo, ki je v teh kriznih časih naredila fantastičen preobrat.

Med vama se je torej iskrilo?
Ne, mislim, da se iskri med večjim delom ekipe. In takrat sem se moral odločati o tem, ali bom moral zamenjati večji del ekipe, da bo samo po Sluiter ali pa, da stavim na tiste konje, na katere lahko stavim.

Veliko odgovornost ste si nakopali s tem. Nekoč v prihodnosti vas bodo lahko povprašali po uresničevanju tega vašega koncepta.
Absolutno je videti koncern z 10.000 ljudmi, z mnogimi filialami po svetu, tovarnami, zaposlenimi, velika odgovornost. Ampak delovanje uprave mora in tudi nadzornega sveta, mora biti in tudi je v korist vseh delničarjev. Sluiter je eden izmed delničarjev in strategija te urpave se lahko ves čas dopolnjuje, se lahko verificira tudi na sejah nadzornega sveta, kjer imamo vrhunske strokovnjake. Odgovornost je predvsem za dobro Gorenja. In trdim, da bi bila bistveno večja napaka, če bi njegovo nelegalno ponudbo in bistveno prepozno sprejeli.

Gorenje ne potrebuje prevzemnika, pravite, hkrati pa se pogovarjate z mehiško multinacionalko. Kakšne sinergije iščete?
Gorenje še vedno vztraja na samostojni poti. Zgodba z mehiškim Mabejem pomeni izrazito uravnotežen strateški pogled naprej, kjer si lahko obe enakovredni podjetij izmenjujeta dobri praksi, skupaj nabavljata repromaterial in surovine, si izmenjujeta izdelke. Mehiški Mabe je abvsolutno kralj Latinske Amerike s tržnim deležem od 20 do 60 odstotkov in ostal bo tam, Gorenje pa ostaja v Evropi. Tu gre za izrazito enakovredno partnerstvo, kjer je bil Mabbe tik pred tem, da z nekim minimalnim finančnim vložkom na neki način potrdi interes za vstop v kapital Gorenja.

Gorenje še vedno ne potrebuje strateškega partnerja, bojim pa se, da je Sluiterjeva prevzemna ponudba blizu in da je bila namenjena prav temu.

Kje boste dobili manjkajočih 25 milijonov. Lahko "zvozite" brez njih?
Absolutno. Nobene poslovne dejavnosti zaradi tega ne bomo ustavili, Gorenje še vedno posluje trdno.

Ampak slabše, kot bi lahko?
To drži, dobili jih bomo predvsem s tem, da poslujemo dobičkonosno, vse letošnje cilje bomo tudi dosegli, da bomo ustvarjali prosti denarni tok, nekatere dejavnosti dezinvestiranja pa bomo pospešili.