Droga in Kolinska sta se združili leta 2005, pet let pozneje je podjetje prevzela hrvaška Atlantic Grupa, njen največji delničar in večinski lastnik je Emil Tedeschi, tretjina skupine je v lasti pokojninskih skladov. Atlantic Droga Kolinska ima pod okriljem številne (slovenske) tradicionalne blagovne znamke, zaposluje 500 ljudi, približno 200 jih dela še v distribuciji.

Enzo Smrekar v podkastu odgovarja na vprašanja o prehranski in energetski draginji, inflaciji, izvozu, dodani vrednosti, zaposlenih, trajnosti, vodenju in avtentičnosti, o nekaj idejah iz koalicijske pogodbe in o športu (je tudi predsednik Smučarske zveze). O sebi pove, da je jutranji človek, zadostuje mu od štiri do pet ur spanja, ob sedmih je na delovnem mestu, vendar nima rutinskega urnika. Ves čas je v življenjskem ritmu in miselnem toku, ki prepleta intenzivno poklicno in aktivno zasebno življenje.

Med najbolj skrb vzbujajočimi trendi, tudi v prehrambni panogi, je višanje cen. V Sloveniji je na letni ravni 8,1-odstotna inflacija. Vzroki so znani: zastojem v dobavah izdelkov se je pridružila še vojna v Ukrajini. Kava kot surovina je letos v primerjavi z lani dražja za 90 %, rastlinsko olje za kar 200 %. Če bi v tem trenutku Atlantic Grupa podražitve energentov, hrane, prevoza in dela prenesla v končne cene svojih izdelkov, bi te dvignila za 40 %, kar bi bil izjemen pritisk na inflacijo in kupno moč. Zato se živilska industrija skupaj s trgovci samoomejuje, velik del podražitev prenese nase na račun lastne dodane vrednosti in dobičkonosnosti.

Kakšne so napovedi glede prehranske draginje do konca leta in v prihodnjem letu?

Cene se ne umirjajo, večji izziv je zagotoviti surovine, pove Smrekar. Z zmanjšanjem količin ruskih in ukrajinskih žit ter izdelkov so tudi nekatere druge države izvoznice začele blokirati izvoz in ustvarjati domače rezerve. Kar nekaj industrij še nima zaključenih pogodb in virov za zadnje letošnje četrtletje. Ni znano, ali bo dovolj aluminija, plastike, stekla. Glavna skrb je zagotoviti materiale za izdelavo. Razmere na trgu verjetno izkoriščajo tudi špekulanti. "Napovedi za prihodnje leto ne gredo v znižanje. Mislim, da bo naslednje leto izjemno težavno. Konec koncev pa se moramo zavedati, da kakovostna, zdrava, organsko pridelana hrana v prihodnje ne bo poceni. In tu se moramo v Sloveniji bistveno več ukvarjati s samooskrbo. Vidimo, da se lahko odvisnost od zunanjega sveta hitro zaplete. Verjemite, ko se začnejo prazniti police, je sentiment potrošnikov hitro drugačen. V tem trenutku imate v Nemčiji pri nekaterih kategorijah izdelkov, kot je olje, že napise: Prosimo, kupite le eno steklenico. Za zdaj je na ravni "prosim" … ko se začnejo prazniti police, pa nastane resen problem."

Atlantic Droga Kolinska več kot 90 % surovin uvozi, med drugim iz Italije, Nemčije, Avstrije, tudi s svetovnih trgov (pri kavi, tuni, aluminiju). Za iste kategorije ima več dobaviteljev, da uravnava tveganja. Stroški pa naraščajo: "Če nas je prej transport enega tovornjaka v Rusijo stal okrog 1500 evrov, nas danes stane od 8 tisoč do 9 tisoč evrov."

Kako glavni direktor primerja razmere z izzivi prejšnjih obdobij? "V poslovnem svetu sem 35 let. Takšne popolne nevihte še ni bilo. Vedno lahko pride obdobje finančne krize, kakršna je bila v obdobju 2008/10. Takrat je bila kriza denarja, ne surovin. Seveda se je to poznalo na krizi potrošnje, vendar so se cene vseh surovin celo spuščale in smo s tem nadomestili izpad potrošnje. To, kar se zdaj dogaja, je res unikum tudi v svetovnem merilu. Na eni strani je veliko denarja po nikakršnih obrestih, na drugi strani pa zdravstvena kriza – s tem, kar se zdaj dogaja, se je kriza dotaknila praktično vseh segmentov, vseh spremenljivk: surovin, materialov, dela … vse spremenljivke so v rasti, takšnega položaja nikoli ni bilo. To ni razlog za paniko. Sporočilo našim zaposlenim je: vaša delovna mesta so varna. Delamo, kar smo si zastavili. Ne zmanjšujemo naložb v zaposlene in blagovne znamke. Je pa dnevno treba spreminjati taktiko in iskati rešitve. Na rednih tedenskih sestankih spremljamo vse raziskave, ki jih imamo po različnih kategorijah, po trgih in tudi tu ni enoznačnega odgovora. Neverjetno zanimivo je, da smo se, če gledamo regijo (Srbijo, BIH ipd.), najbolj varčno odzvali ravno v Sloveniji."

Kako to opažajo v Atlanticu Drogi Kolinski? Število nakupov ostaja enako, vrednost nakupov pa je manjša, število izdelkov v nakupnih košaricah se vztrajno zmanjšuje. Ljudje pazijo na vsak evro, kar gre običajno v korist cenejšim izdelkom. Na drugi strani pa potrošniki v kriznih razmerah iščejo "normalnost", čustveno vez z uveljavljenimi blagovnimi znamkami. Trg se bo razdelil na poceni in kakovostne izdelke. "Ampak podobno se bo zgodilo z družbo. To je običajno trenutek, ko je srednji sloj še bolj pod udarom. Tako je tudi s srednjecenovnim slojem izdelkov."

Smrekar meni, da bo jesenski val podražitev zaradi ogrevanja in zamikov v dvigih cen res prvi velik šok

Premier Golob je ob napovedi regulacije marž naftnih trgovcev napovedal ukrepe na prehrambnem področju, ob tem pa dejal, da bo vlada delala pozitivno reklamo za tiste, ki bodo imeli v osnovni košarici dobrin najnižje marže. Kaj na to nenavadno pozornost, ki jo vlada namenja podjetjem, pravi Enzo Smrekar? Najprej spomni, da ima država pri naftnih derivatih več možnosti regulacije kot pri drugih dejavnostih, ki so predmet svobodnega trga. "Zgolj pavšalno ocenjevati višino marž na osnovi dobičkov v slovenskem gospodarstvu je tudi nehvaležno. Če vemo, da več kot 80 % slovenskega BDP-ja sestavlja izvoz, bi lahko nekdo zaključil, da se večina dodane vrednosti ustvari na drugih trgih, in ne na visokih maržah majhnega slovenskega trga in še manjše kupne moči. Vsi v gospodarstvu se še kako zavedamo odnosa med ceno in kupno močjo. Mislim, da je edini racionalen pristop k temu pogovor z vsemi deležniki v verigi, na katerih kategorijah izdelkov, na katerih ključnih izdelkih, ki tvorijo najbolj osnovno košarico izdelkov, lahko najdemo skupno rešitev." Vladi sicer ne zavida, ker se bo v teh razmerah kar nekaj časa iskala "kvadratura kroga".

Atlantic Droga Kolinska v Sloveniji kupuje zeleno energijo, ima nekaj sončnih elektrarn in razmišlja o povečanju teh kapacitet. Potreba po vzdržnem gospodarstvu zaradi globalnega segrevanja po Smrekarjevih besedah ni modna muha, ampak zaznamuje vse in zahteva spremembe tudi na osebni ravni vsakega posameznika pri mobilnosti, prehranjevanju ipd. Kar logično napeljuje na vprašanje, kaj podjetje, ki prodaja izdelke tudi v zelo majhnih embalažah in v pakiranjih za enega ali enkratno uporabo, počne na področju embalaže. Raziskave kažejo, da vse več enočlanskih družin ali takih, ki ne morejo uskladiti skupnih obrokov vseh članov naenkrat, išče prehrambne izdelke, pakirane na porcijo.

Ponudniki zgolj sledijo trendu in povpraševanju. "V Atlantic Grupi na vseh embalažah prehajamo na trajnostne embalaže, na reciklabilne in narejene iz recikliranih materialov. Pa vendar je tudi to lahko greenwashing, če za tem ni dobro vzpostavljenega sistema zbiranja, ločevanja in konec koncev predelave odpadkov. Zelo dober primer, ki smo ga vzpostavili v Sloveniji na našo pobudo, je embalaža donata, kjer smo šli s stekla na reciklirano PET-embalažo, dobili številna vprašanja in pritožbe, da smo naredili nekaj neekološkega, kar je nesmisel. Namreč, steklena embalaža, ki jo pobiraš na terenu, vračaš v proizvodnjo, pereš (za to se porabi ogromno čistilnih sredstev, vode in vsega drugega, potem je treba to spet peljati na prodajno mesto) je izjemno energetsko potratna. Tu smo v sodelovanju s službami in podjetji v Sloveniji, ki se ukvarjajo z recikliranjem, vzpostavili zanko zbiranja in krožnega gospodarstva, da se zelena embalaža posebej ločuje in procesira. Potrebno je veliko naporov in vključitev veliko deležnikov, da bomo uspešni." Čeprav Atlantic Grupa že od leta 2013 poroča o svojem trajnostnem poslovanju po GRI standardih, pa sta lani Argeta, letos pa tudi Donat, začela izdelovati in objavljati svoje lastno vsakoletno trajnostno poročilo.

Zaposleni v podjetju prejemajo plače, ki so 40 odstotkov nad povprečjem panoge. Tudi v proizvodnji? "Ravno tam!" Dosegajo visoko stopnjo zavzetosti zaposlenih in osvajajo nagrade za najboljšega zaposlovalca. Še vedno nudijo tudi polletni sabatikal za pol plače. Kako si to privoščijo in kako dosegajo 110 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega? "V Atlantic Grupi le desetino izdelkov prodamo v Sloveniji. Smo eden večjih izvoznikov. Dosegamo dobre in visoke cene na mednarodnih trgih. Ker je tam tudi kupna moč temu primerna … Skratka, za doseganje te dodane vrednosti ni preprostega recepta. Neprestano poslušamo potrošnika, razvijamo, prilagajamo in izboljšujemo izdelke, njihovo recepturo, okus, prehransko vrednost. Skrbimo, da so "top of the class". Letvico kakovosti nenehno dvigujemo."

Enzo Smrekar je certificiran coach z dvema mednarodnima diplomama in mentor mladim menedžerjjem. Na kaj prisega pri vodenju? Na avtentičnost. Ne mara igranja vlog. "Ljudje smo lačni avtentičnosti," pravi. O slogu vodenja pa: "Zaposleni so najpomembnejši in oni delajo razliko. To ni floskula. Vsi vemo, kaj pomeni pravi človek. Ljudje naredijo razliko. Če je to tako, jih je treba najti, opolnomočiti in jim zaupati. Danes so že srednje velika, sploh pa velika podjetja zelo kompleksna. Imamo celo vrsto specializiranih oddelkov, služb … Verjeti ali misliti, da bo človek na vrhu podjetja v vsem najboljši, je milo rečeno narcisoidno in nerealno. Moraš se zavedati, da si kvečjemu tisti, ki lahko nekaj od tega razume ali pa mora dovolj dobro razumeti, da ve, o čem se pogovarjamo. Vsekakor pa moraš imeti bistveno boljše in močnejše sodelavce na posameznih specialnih področjih. Če je tako, jih moraš spoštovati in jim zaupati. Način vodenja je lahko partnerski – v dobrem in slabem. Način coaching ni tisti, ki delegira, ukazuje ali zapoveduje, ampak je tisti, ki sprašuje, izvablja najboljše odgovore, rešitve, povzame in reče: dobro, zmenili smo se, naredimo to, imate polno pooblastilo. Če kaj potrebujete, se oglasite in gremo naprej."

Več v podkastu Srce bije za posel.