Največ nasprotovanja sporazumu prihaja iz Nemčije, Avstrije in Slovenije. Pogajanja naj bi bila končana do januarja 2017.

Na pogajalski mizi so vsa vprašanja, od tehničnih standardov, poenotenja varnostnih testiranj za vozila, od storitev, zaščite intelektualnih pravic, energetike, surovin, javnih naročil, carin, medsebojnega priznanja poklicnih kvalifikacij do generičnih zdravil in kmetijskih proizvodov, ki so v Evropi posebno občutljiva tema. V Bruslju se je končal že 12. krog pogajanj o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu TTIP. Pogajalci na obeh straneh so sredi tedna prisluhnili argumentom upoštevne javnosti, večinoma stanovskim in nevladnim organizacijam, tudi zastopnikom živilskih in potrošniških združenj.

Evropa je v trgovini s kmetijskimi izdelki močnejša od ZDA. Lani so evropski proizvajalci v Ameriko izvozili za 25 milijard dolarjev, ameriški pa v Evropo za 13 milijard. V primerjavi z letom 2014 se je evropski trgovinski presežek z Združenimi državami v kmetijskem in prehrambnem deležu povečal za 15 odstotkov.

Evropa v primerjavi z ZDA prek Atlantika izvozi desetkrat več mleka, na uvoženo mleko iz ZDA pa je uvedla trikrat višje carine, pravi Maike Moellers iz združenja ameriških mlečnih proizvajalcev USDEC, ki kliče k izenačitvi trgovalnih pogojev. Poleg tega opozarja, da Evropska unija neupravičeno ščiti geografsko poreklo pri izdelkih, ki imajo povsem generična imena in jih izdelujejo drugod po svetu, kot sta parmezan ali feta. Podobno meni Alice O'Donovan iz evropskega mlečnega združenja Eucolait, ki podpira odpravo carinskih in necarinskih omejitev v trgovanju z mlečnimi izdelki.

Druga proizvajalska združenja iz Evrope so bolj kritična in prestrašena. Anna Boulova iz Frucoma predstavlja stališče, naj EU odpre trg za uvoz ameriških oreščkov kot surovine, ne pa tudi za končni produkt, saj od predelave in pakiranja oreščkov, zlasti mandljev in pistacije, živi 8.000 Evropejcev. Claire Grosbois iz STARCH EUROPE se boji, da bodo ameriški proizvajalci, ki delajo v regulatorno spodbudnejšem okolju, plačujejo manj za porabo energije in kupujejo cenejše, gensko spremenjene surovine, preplavili evropski trg s poceni izdelki iz krompirja, pšenice in koruze, zlasti koruznega sirupa, zato poziva k ohranitvi uvoznih carin. Nicholas Ferenczi iz AGPB-ja dodaja, da so ameriški proizvajalci ob padcu tržnih cen pšenice deležni večjih subvencij v primerjavi z evropskimi konkurenti. Veliko strahu izražajo manjši kmetje, zlasti tisti, ki živali ne pitajo z gensko spremenjeno krmo. Bodo izrinjeni s trga? Katharina Reuter iz Ecopreneur.eu se pri nasprotovanju TTIP-u opira tudi na podatek, da Američani v sadju in zelenjavi dopuščajo do 500-krat več ostankov pesticidov kot Evropejci. Meni, da bo vsak kompromis na tem področju pomenil nižanje evropskih standardov.

Evropska komisija vedno znova ponavlja, da nižanja standardov ne bo, evropski potrošnik bo zaščiten enako kot do zdaj. Z ameriške strani slišimo, da bodo tam, kjer obstajajo različna pravila, s sporazumom poskušali ustvariti novo regulacijo, denimo pri uporabi voznega pasu, ki ga Američani ne poznajo, tu pa je njegova uporaba obvezna. Ameriška stran tudi priznava, da v procesu pogajanj javnosti noče razkriti vseh kart, ker bi to ogrozilo pogajanja, ki povsod in vedno potekajo za zaprtimi vrati. Na očitke o netransparentnosti odgovarjajo tudi z vprašanjem, ali so nevladne organizacije, ki nasprotujejo TTIP-u, same dovolj transparentne, saj ne razkrijejo vedno, koga zastopajo in kako se financirajo. Obe strani, ZDA in EU, menita, da bo za razpravo o sprejemljivosti TTIP-a dovolj časa po koncu pogajanj, ko bo na voljo celotno besedilo sporazuma. Potrjevalo ga bo 35 parlamentov v Evropi, sedem izmed teh jih je samo v Belgiji. Medtem pa so osnutki besedila na voljo določenim vladnim predstavnikom in poslancem v posameznih članicah, na ministrstvu za gospodarstvo pravijo, da bo bralna soba za slovenske poslance in krog državnih uradnikov odprta v kratkem.

Besedilo TTIP-a naj bi bilo končano do januarja 2017, ko se izteče mandat ameriškemu predsedniku Obami. Hosuk Lee Makiyama iz Evropskega centra za mednarodno politično ekonomijo, to je bruseljsko miselno središče, TTIP vidi kot nujen korak k omilitvi posledic, ki bodo nastopile ob sprostitvi trgovine drugod po svetu. ZDA so s pacifiškimi državami pravkar končale pogajanja o TPP-ju, sporazumu, ki bo na odrinjeno Evropo vplival negativno. Zato mora EU po njegovem mnenju skleniti sporazum z Američani, s Kitajci ga očitno ne bo. V nasprotnem primeru bo stara celina vedno bolj odrinjena na rob. Dodaja, da bo TTIP najbolj koristil velikim izvoznikom, denimo nemškim, skupaj z njimi pa posredno tudi slovenskim, ki so vezani na nemški trg. Študija, ki so jo pred letom dni predstavili ekonomist Jože P. Damijan in kolegi, je pokazala na rahlo negativne učinke sporazuma TTIP na slovensko gospodarstvo, a po objavi končnega besedila prostotrgovinskega sporazuma bodo na gospodarskem ministrstvu pripravili oziroma naročili novo analizo.

A najverjetneje se bodo pogajanja zavlekla tudi v prihodnje leto. Od 24 poglavij sta se strani do zdaj pogajali le o trinajstih, pri enajstih pa ameriška stran še ni podala nobenih predlogov. Vsa težka vprašanja ostajajo za konec. Evropski pogajalci mirijo domačo javnost, da pri hrani ne bo zmanjšanja standardov, obenem pa ameriški pogajalci sporočajo, naj EU prilagodi pravila na fitosanitarnem področju in da se bo treba pogovarjati tudi o gensko spremenjenih organizmih in biotehnologiji v prehrani. Dan Mullaney, glavni ameriški pogajalec, poudarja, da je pri prehranski varnosti treba upoštevati znanstvene izsledke. To stališče razburja del evropske javnosti. Na deklarativni ravni ZDA ne nasprotujejo geografskemu poreklu (Švedska ima dva takšna izdelka, Francija več kot 400), saj imajo tudi sami svoj zapleten sistem porekla, vendar pa pričakujejo odprtje evropskega trga, tudi za ameriške proizvode z imeni, ki jih ščiti EU.

Evropski pogajalci vedo, da bo Amerika požela večje koristi od TTIP-a, ko bodo enkrat odstranjene ali zmanjšane carine (EU je na pogajalsko mizo dal 97 odstotkov svojih uvoznih carin) ali ko bodo v Evropo prišli ameriški kmetijski izdelki, zato koristi išče zlasti v odpravi podvojenih testiranj in pregledov blaga, v odprtju zdaj neprodušno zaprtega ameriškega pomorskega ali letalskega sektorja in v priložnostih evropskih podjetij, da se potegujejo na ameriških javnih razpisih. Zakonodaja Buy America Act to marsikje preprečuje. V zadnjem času je nekaj evropskim podjetjem, zlasti gradbenim in farmacevtskim (češki Inekom, danski Bavarian Nordic, francoski Keolis ali nemški Siemens) uspelo pridobiti posel na ameriških javnih razpisih, a manjša podjetja te priložnosti nimajo in to velja za obe strani Atlantika. Obe strani bosta svoja stališča glede odprtja javnih naročil predstavili prihodnji teden.

Do poletja bosta stekla še dva kroga pogajanj, do takrat naj bi strani tudi vsaj delno uskladili predlog o mehanizmu za reševanje sporov med vlagatelji in državami, ki je na noge spravil protestnike po številnih članicah EU-ja. Podoben mehanizem ima Evropa z Vietnamom ali Južno Korejo.