Dolgo so slikarji, pisatelji in pesniki, pa glasbeniki, zaposleni v medijih, tudi programerji iger, arhitekti, grafični ter modni in industrijski oblikovalci v očeh ekonomistov in gospodarstvenikov veljali za neresen sektor. Vselej preveč umetniški za razvojne in zagonske projekte, kaj šele investicije. Umetnost in podjetništvo kot zgodovinski oksimoron.

Nato pa je pred petimi leti padla ideja o ustanovitvi prvega nacionalnega razvojno-podjetniškega spodbujevalnika za kreativce in kulturnike. Center za kreativnost (CzK) je bil vzpostavljen znotraj Muzeja za arhitekturo (Mao), skupaj z razpisi ministrstva za kulturo pa je oziroma deluje kot podporno okolje za razvoj kreativnega sektorja v Sloveniji.

Prvič od osamosvojitve države so izvedli statistično analizo sektorja in ugotovili, da je bil ta vseskozi podcenjen. V ekonomski resničnosti očitno le ni tako "umetniški", saj ustvarja celo višjo bruto dodano vrednosti od povprečja v slovenskem gospodarstvu.

"Dodana vrednost CzK-ja je, da ta podjetniška znanja posredujemo na način, ki je blizu ustvarjalcem," pojasni Anja Zorko, vodja CzK-ja, ki danes velja tudi za primer dobre prakse v tujini. V petih letih delovanja je bilo v programe CzK-ja vključenih skoraj 500 podjetij in več kot tisoč ustvarjalcev, vzpostavljenih pa je bilo več kot 50 novih sodelovanj med ustvarjalci in podjetji iz drugih gospodarskih panog ter financiranih 62 novih zaposlitev v kreativnih podjetjih.

CzK je leta 2021 prejel nacionalno nagrado v kategoriji Promocija podjetniškega duha, ki jo podeljuje Evropska komisija v okviru European Enterprise Promotion Awards in se tako v konkurenci 450 prijaviteljev uvrstil med tri najboljše v tej kategoriji. "Zelo smo bili počaščeni, ko je k nam prišla ekipa finskega muzeja, ko je ta začel povezovati arhitekturni muzej in muzej za oblikovanje v novo institucijo," pove. Poleg muzeja London Design Museum ter Muzeja Victoria in Albert so kot primer dobre prakse pogledali ravno CKk oziroma v Mao.

Z nedavno končano razstavo v Galeriji Cukrarna v Ljubljani Ustvarjeno v Sloveniji pa so javnosti pokazali svoje dosedanje delo, nekatere programe in ustvarjalce. Več v pogovoru z Anjo Zorko.

Kako trenutno kaže CzK-ju? Boste naslednje leto še lahko izpeljali program ali je razstava Ustvarjeno v Sloveniji vaša poslovilna?

Pravzaprav je to predstavitvena razstava.

Vem, da je predstavitvena, ampak (…)
Razstava prikazuje, kaj se lahko v kulturnem in kreativnem sektorju stori, če ga država tudi finančno podpira. Vesela sem, da je novo vodstvo na ministrstvu za kulturo prepoznalo CzK kot pomemben projekt in napovedalo, da se bo nadaljeval tudi v naslednji perspektivi.

Vprašam drugače – boste naslednje leto izvajali program v neokrnjeni obliki?
Trenutno za naslednje leto še ne vemo. Program se namreč navezuje na kohezijska sredstva in petletno pogodbo z ministrstvom za kulturo, ki se kot vsi evropski projekti izteče. Vprašanje pa je, kdaj bo na državni ravni vzpostavljena naslednja kohezijska perspektiva, da se bodo lahko uspešni projekti nadaljevali. In projekt CzK se zagotovo nadaljuje, že pripravljamo nove programe, saj sta CzK in MAO vpeta v določene evropske projekte, s katerimi bomo lahko naslednje leto vsaj delno zapolnili finančno vrzel.

Pravite, da ste v teh petih letih izvedli več kot 500 programov in k sodelovanju privabili več kot 248.000 ustvarjalcev, podjetij in organizacij. Ta številka se mi zdi zelo visoka – kako realna je?
Vse te številke se na vsakem dogodku spremljajo, saj smo jih dolžni poročati ministrstvu za kulturo in oddajati v sistem za poročanje. Številka je visoka, ker se ne navezuje le na aktivne vključitve ustvarjalcev in podjetij, ampak tudi na obiskovalce. Glede na to, da je CzK v petih letih predstavljal svoje projekte na več kot 60 lokacijah po svetu, je ta številka zelo realna.

Trd oreh na področju kulture ste strli s prvo statistično analizo o stanju kulturnega in kreativnega sektorja med letoma 2008 in 2017. To je bil verjetno že dober začetek, da pometeš pred svojim pragom in vidiš, kje si; v podjetništvu štejejo številke.
Da. To je bila tudi osnova za vse nadaljnje raziskave s področja arhitekture, oblikovanja, muzejev, glasbe in kreativnega sektorja, ki jih ravno končujemo.

Kako ste se lotili analize in kaj je pokazala?
Ko smo snovali program CzK, so nas različna ministrstva nenehno spraševala, kako velik je ta sektor, kakšna je njegova dodana vrednost za gospodarstvo, kakšni so ekonomski učinki (…)

(...) Ker se na tem segmentu vedno ustvarja vtis, da je vse malo "umetniško".
Da, da je preveč umetniško, da bi marsikatero ministrstvo to prepoznalo kot podjetniško priložnost in kot nekaj, kar je vredno podpirati tudi zaradi ekonomskih, ne le družbenih učinkov. Saj načeloma do takrat tovrstnih podatkov, sistematičnih analiz, ni bilo. Ti pa so pomembni, da sploh vemo, kaj se v kreativnem sektorju dogaja in kakšne so priložnosti. S temi podatki smo postali močnejši sogovornik v pogovoru z drugimi ministrstvi.

In ugotovili ste, da je leta 2017 kulturni in kreativni sektor v Sloveniji skupno ustvaril 3,5 odstotka celotne bruto dodane vrednosti na zaposlenega, kar je višje od povprečja v slovenskem gospodarstvu.
Da.

Prav tako imamo več samozaposlenih v tem sektorju, kot je bilo predvideno, 56 odstotkov, družb z omejeno odgovornostjo je bilo 23 odstotkov.
Bili smo presenečeni, ko smo videli strukturo sektorja. Bila je ključna pri utemeljevanju, da je tudi kulturni in kreativni sektor sam po sebi pomemben del gospodarstva. Da ga ne predstavljajo samo javni zavodi, društva in samozaposleni v kulturi (…)

In to očitno sploh ni res.
Izkazalo se je, da je več kot 56 odstotkov ustvarjalcev, kreativnih podjetij, samozaposlenih in družb z omejeno odgovornostjo ter da le manjši delež predstavljajo javni zavodi, društva. Podobna slika se je pokazala tudi pri uporabnikih naših programov, ki še dodatno potrjuje raziskave in resnično strukturo tega sektorja, ki se nahaja na presečiščih med kulturo in kreativnost.

Sorodna novica Slovenska retro-futuristična oblikovalska krajina na pariškem sejmu

Na plakatu za razstavo Ustvarjeno v Sloveniji je izpostavljeno svetilo Pendulum Mateja Štefanaca, ki je pogosto razstavljal na evropskih sejmih ravno prek CzK-ja. Letos mu je uspel velik preboj: njegov izdelek je bil izbran med deset najboljših izdelkov na milanskem tednu oblikovanja v Zoni Tortoni. Še eno nagrado je prejel na zagrebškem tednu oblikovanja. Kako ste konkretno pomagali oblikovalcem, kot je on?
Ravno Matej je lep primer, ki še zdaleč ni edini, kako smo si skozi razpise in programe CzK-ja prizadevali vzpostaviti celosten sistem, ki povezuje in pomaga ustvarjalcem. Od finančnih podpor za zagon idej do prodora na trg in mednarodne predstavitve, da je ta krog ustvarjalnega dela lahko sklenjen. Ker je bilo njegovo svetilo še v fazi idejnega razvoja, se je prijavil na razpis ministrstva za kulturo in prejel 15.000 evrov subvencije. V nadaljevanju je bil izbran tudi v naš program za predstavitev na milanskem sejmu oblikovanja. Zdaj gre svetilo v proizvodnjo in decembra bo proizvedena prva serija. S temi minimalnimi sredstvi in promocijo smo mu pomagali, da bo lahko vstopil na trg.

Podjetja, ki hodijo v tujino na sejme, poudarjajo, da se jih moraš udeleževati najmanj dve, če ne tri leta zapored.
To je zelo lepo slišati, saj mnogi menijo, da bo le en nastop na sejmu dovolj.

Sorodna novica Sejem Maison & Object: mize in svetila v kombinacijah, kot jih še ni bilo

Cene najema razstavnega prostora se gibljejo do 3000 evrov, lahko tudi več kot 5000 evrov. Na sejmu Maison et Object v Parizu leta 2019 se je zgodila nenavadna situacija. Tam je razstavljal tako CzK, pet metrov naprej pa še Spirit Slovenija, in to z zelo podobnimi razstavljavci. Kaj se je zgodilo?

Težava je nastopila, ker mora vsak od nas izpolnjevati svoje cilje, hkrati pa zaradi neke rigidnosti sistema ne pridemo do skupnega nastopa oziroma razstave. V Sloveniji na splošno manjka tovrstnih strateških povezovanj ključnih nacionalnih projektov in organizacij.

Predstavitve CzK-ja se razlikujejo od Spirita v tem, da predstavljamo le kurirane izbore in predstavitve, ki niso omejene le na podjetja. Naši pozivi so odprti za vse, predvsem za mlade ustvarjalce, ki svojo pot šele začenjajo, za samozaposlene v kulturi, podjetja, zavode ali celo društva. Spirit Slovenija pa objavi javno povabilo podjetjem za udeležbo na sejemskem nastopu in podjetja se predstavijo na skupnem prostoru.

Škoda je predvsem v smislu, da oboji zastopate slovenske ustvarjalce in podjetja, poleg tega pa se financirate z davkoplačevalskim denarjem. Če bi te moči združili, bi bil tudi razstavni prostor lahko boljši.
Absolutno. Ravno prejšnji teden smo se s Spiritom srečali in se pogovarjali o tem, kako bolj povezati ravno te vidike in projekte. Upamo, da nam bo z naslednjo perspektivo to tudi uspelo.

Sorodna novica Uroš Belantič: "Mi moramo prepoznati v oblačilih ne le videz, ampak tudi njihovo sledljivost"

Če se odmakneva od industrijskih oblikovalcev k modnemu oblikovalcu Urošu Belantiču in njegovi znamki Just A Corps. To je nišno podjetje, ki oblikuje bodije za profesionalne plesalce. Z nepovratnimi sredstvi znotraj vašega programa, potem ko je prejel 40.000 evrov, je podjetje postavil na noge. Danes ima 12 zaposlenih in meri predvsem na azijski trg.
On je eden zanimivejših primerov. Ko smo snovali razpise in program, smo imeli v mislih ravno tovrstne ustvarjalce. Čeprav se je pogosto omenjalo omejevanje razpisov na podporo zagonskim podjetjem, smo v Mao argumentirali, da je za razvoj tega sektorja ključno, da podpiramo ravno blagovne znamke, podjetja in ustvarjalce, ki že delujejo in obstajajo na trgu, a za razvoj potrebujejo samo dodatne programske in finančne vzpodbude.

Uroš je imel v tej fazi že ustvarjeno blagovno znamko in podjetje. Drugače od Mateja, ki je s finančno podporo v fazi A1 šele razvijal in testiral prototip, se je Uroš s svojim podjetjem prijavil v sklop programa A2, ki podpira razvoj obstoječega kreativnega podjetja za razvoj novih izdelkov, storitev ali prodor na nove trge. Ta dva sklopa dopolnjuje program A3 kreativni povezovalnik, na katerega se lahko prijavijo podjetja iz tradicionalnih gospodarskih panog, ki vzpostavljajo sodelovanja z ustvarjalci.

Katera so to – povejte kakšen konkreten primer?
Primer je podjetje Kronoterm, ki se je prijavilo na razpis v sklopu A3 in skupaj z ustvarjalci iz studia Gigodesign oblikovalo toplotno črpalko Adapt, ki je tehnološko dovršena, energetsko zmogljiva, a tudi vizualno lepa in odstopa od običajnih toplotnih črpalk. Obenem so prejeli tudi znak odličnosti Made in Slovenia.

Po več kot 20 letih delovanja pa sta imeli v programu CzK-ja svoji prvi samostojni razstavi v domovini Nika Zupanc in Lara Bohinc. To je kar nekoliko nelaskav podatek, prav tako bi bili razstavi takšnega kova lahko malo bolj izpostavljeni.

Da, res je, se strinjam. A razumeti morate, da smo želeli v prvem petletnem obdobju pregledati, kaj se pravzaprav v sektorju sploh dogaja, zato smo se projekta in programov lotili zelo na široko. Ravno Nika, njena zadnja razstava v Sloveniji je bila leta 2009 v Tobačni tovarni, je v pogovoru ob Prenosu veščin dejala, da je do zdaj nihče ni povabil, da bi razstavljala v Sloveniji. Mi smo bili zelo veseli, da sta tako Nika kot Lara sprejeli povabilo. Se je pa Nikina razstava res odvijala v času covida-19, ko so bili obiski razstavišč zelo omejeni.

In, zakaj ni bilo interesa?
Manjkala je institucija, kot je CzK, ki predstavlja in se ukvarja s sodobnim oblikovanjem.

Kako prikladen PR-vložek.
Karikiram (smeh), a v Sloveniji manjkajo institucije, ki se ukvarjajo s sodobno produkcijo.

Je kakšna specifika podjetništva pri kreativcih in ustvarjalcih?
Da, zagotovo je. Ko smo vzpostavljali program CzK-ja, so nam rekli, pa je različnih podjetniških programov po vsej Sloveniji veliko ... In res jih je, saj je star-up ekosistem pri nas zelo močen, država ga podpira že več kot desetletje. A na kulturnem ali kreativnem področju tovrstne sistematične podpore ni bilo.

Na dogodku pop-up večerja Design Dinnig, ki je potekala v Mariboru, so arhitekti in oblikovalci ustvarili krožnike iz alg, sklede iz blata in čisto novi koncept jedilnega pribora iz lesa. So bile to ideje, ki so jih imeli ustvarjalci že v sebi in jih je CzK le podjetniško osmislili?
To ste zelo lepo formulirali, na eni strani smo z javnimi pozivi povabili ustvarjalce, da predlagajo svoje projekte in izdelke za koprodukcije, ki so jih izbrale strokovne komisije. A ne glede na temo se je pokazalo, da so izdelki in projekti, ki jih predlagajo ustvarjalci, zelo usmerjeni v ročno proizvodnjo, v trajnostne in lokalne materiale.

Foto: Izdelki ustvarjeni za projekt Design Dining: slovenski oblikovalski pogrinjek

Sorodna novica Naj izbor Lepote bivanja 2021: od zložljivih smuči in "vilic" za špagete do prenove Hotela Bohinj

Mislim, nekateri izdelki so bili resnično vrhunski in škoda je, da zaradi visoke cene prototipa ne bodo šli nikoli v izdelavo.
Ampak, saj ravno zato smo v CzK-ju razvili dva povezana ukrepa: prvi so razpisi ministrstva za kulturo, drugi pa podporni programi platforme CzK, ki poteka znotraj Mao. Kot rečeno, ustvarjalci se lahko z idejami, ki jih razvijajo tudi prek naših programov in koprodukcij nato za razvoj izdelkov prijavijo na subvencije ministrstva in te ideje, prototipe razvijajo naprej za trg.

Zveneča je tudi mlada galerija Piere Ravnikar R Gallery, ki želi po dostopnejših cenah približati umetniška dela javnosti. Bi po vašem mnenju takšni projekti sploh prestali krč epidemije, bi preživeli?
Verjetno zelo težko. Ravno njena galerija se nam je zdela zelo zanimiva, saj je pokrivala eno takšnih nišnih področij dela mladih ustvarjalcev. Kot neodvisna kuratorka na začetku svoje poslovne poti še ni imela močne javne podpore. Zdelo se nam je, da se okoli nje generira dinamična skupnost ustvarjalcev, ki je zelo pomembna za razvoj tega sektorja, zato se nam je zdelo, da jo je potrebno finančno, organizacijsko in promocijsko podpreti in ji omogočiti, da
bo lahko z našo pomočjo to skupnost ustvarjalcev promovirala še naprej.

No, je bil pa v vaši shemi tudi Fotopub Dušana Smodeja.
Da, tudi Fotopub se nam je zdel zanimiv, ko smo začeli sodelovati.

Zakaj?
Ker je pomembno, da pri tem, kar delaš, nenehno spremljaš, kaj se dogaja na terenu. Da poznaš tudi mlajše generacije, ki jih je treba poslušati in spremljati, kaj se dogaja v njihovem okolju, kaj jih zanima, s kakšnimi težavami se spopadajo.

Sorodna novica Izzvali smo Roberta Lešnika: mercedesa skiciral v manj kot minuti

Pa ste bili zadovoljni s tem, kar je dal Fotopub od sebe. Slišala sem, da ste imeli težave s sodelovanjem?
Moram reči, da nad tem sodelovanjem nismo bili navdušeni, zato smo ga tudi končali. Priredili smo najnujnejše dogodke in šli vsak svojo pot.

Je pa pridobitev pozornosti mlajšega občinstva postal vseslovenski sindrom, tudi nacionalni medij si že daljše obdobje prizadeva pritegniti ravno mlajšo generacijo. Se vam zdi, da se je zadnjih deset ali celo 15 let delalo dovolj na tem področju?
Verjetno se je na tem področju delalo premalo, zato pa se nam zdi tako pomembno, da poslušamo in predstavljamo prakse mlajših ustvarjalcev. Da ne poslušamo ali predstavljamo le določene generacije in ne ustvarjamo sistema, ki predstavlja tako ali drugače uveljavljene ustvarjalce. Naša naloga je, da iščemo in vzpodbujamo prav tiste, ki še niso uveljavljeni.

No, dogodek, ki mi bo ostal v spominu, pa je bila gostitev Roberta Lešnika na Prenosu veščin v Mao. Na dvorišču se je trlo mladih, ki so se želeli fotografirati s tem priznanim industrijskim oblikovalcem, sicer vodjo zunanjega oblikovanja pri Mercedes-Benzu. Kaj je na njem tako privlačnega?

Rekla bi, da je bilo tako zato, ker je eden vrhunskih slovenskih oblikovalcev, ki dela za vrhunske avtomobilske blagovne znamke. Ko se je ta dogodek začel, je bilo v dvorani prav ganljivo videti 200 ljudi, med njimi tudi mlade in družine, ki so poslušali njegovo predavanje. Šli so do njega, se z njim fotografirali in si ogledovali avtomobile, ki jih je oblikoval. Avtomobilska industrija je zagotovo blizu tudi nekemu širšemu občinstvu, ki drugače arhitekture in oblikovanja ne spremlja tako pozorno. Ta primer je zato zanimiv tudi z vidika popularizacije oblikovanja in drugih ustvarjalnih področij.