Ob prihodu na letališče Jožeta Pučnika, kamor se je vrnil s tridnevnega poslovnega potovanja v Beogradu, direktor sevniške Skupine Lisca Goran Kodelja ni bil videti preveč zadovoljen. "Tale dež ni dober za prodajo kopalk," je dejal.

Lisca je kljub lanskemu štiriodstotnemu padcu prodaje leto končala s 740.000 evri čistega dobička. Kodelja je javno že večkrat poudaril, da je podjetje spodnjega perila zadnji vlak ujelo leta 2005, ko je del proizvodnje preselilo na Kitajsko.

In kako je videti tovarna, ki proizvaja za Lisco?
To je kar nekaj tovarn, ki so razmeroma velike in hkrati proizvajajo tudi za druge znane blagovne znamke. To so sodobne, moderno opremljene tovarne, kjer so najmodernejši stroji, zato tudi dosegajo visoko produktivnost. In če se navežem na vaše vprašanje, ali je v tovarnah, s katerimi mi sodelujemo, kakršen koli problem povezan z delovnimi razmerami, bi rekel, da ne. Da, imajo zelo dobre delove razmere, seveda pa veste, tekstilna proizvodnja je že sama po sebi zahtevna in to ni proizvodnja, ki bi bila ne vem kako raznolika, še posebej, če se ljudje, in to Kitajska je, specializirajo za posamezne proizvodne operacije, zaradi česar so tudi produktivnejši.

Ste si te tovarne kdaj ogledali na lastne oči? Sicer imate verjetno tam 'svojega človeka', ki nadzoruje proizvodnjo?
Drži, brez tega ne gre. Tam se bil tudi sam, a predvsem imamo ekipo, ki se s tem ukvarja. Naše poslovne partnerje obiskujemo redno, brez tega ne gre. Gre za to, da moraš biti tam, kljub zaupanju, ki ga z leti vzpostaviš, fizično prisoten.

Zakaj?
Ker so naše zahteve v smislu kakovosti izdelave, dobavnih rokov in pravilne izbire vseh pomožnih materialov zelo visoke. Saj veste, kako je – daleč od oči, daleč od srca in včasih se lahko zgodi, da naredijo kaj po svoje.

V nevladni organizaciji Clean Clothes Campaign poudarjajo, da velike trgovske verige rade delajo spremembe v zadnjem trenutku, da odlašajo s plačili, kar so med drugim razlogi, da je proizvajalcu na Kitajskem težko zagotavljati varnostne razmere pri delu?
To je lahko težava, če si v zadnjem trenutku začneš izmišljevati – tega ne želijo razumeti …

… no, naredijo pa.
Naredijo, a z zamudo. Mi si pa zamude pri plasiranju novih proizvodov na tržišče ne smemo privoščiti, ker prodajamo v 20 državah po Evropi in na Bližnjem vzhodu. In tam veljajo dogovori. Če ne pripelješ robe, ko si dogovorjen, rečejo: "Hvala lepa, čakamo naslednjo serijo, a te ni treba voziti!" Tega pa mi ne prakticiramo. To je lahko velik problem in poteka tako, kot ste rekli. Če si naročnik proizvodnega procesa izmišljuje, se lahko zaplete.

Vas sploh kdaj zanima varnosti pri delu?
Mi smo z ljudmi ves čas v stiku in dobivamo povratne informacije, da je vse v redu, brez večjih težav.

Na začetku pogovora vas nisem preslišala, ko ste dejali, da postaja predraga tudi Kitajska. Ste kdaj razmišljali o selitvi proizvodnje v Bangladeš ali v Kambodžo?
Razmišljali seveda smo. A tega ne bomo počeli. Lisca ni velika korporacija in lahko stvari hitro prestavi. Kot drugo, to so države, ki so bolj rizične glede spoštovanja poslovnih dogovorov. Kot tretje, težave lahko nastanejo, ker ne veš, kako poteka proizvodnja, ali so spoštovani neki standardi, neka etična proizvodnja. Jaz v teh državah stvari ne poznam, a berem v časopisu, da dostikrat niso. Mi o tem ne razmišljamo, razmišljamo pa o nečem drugem - prej ali slej se bo vsa proizvodnja Lisce očitno spet izvajala v jugovzhodnem delu Evrope, ker ni več razlike v ceni dela, kot je bila nekoč. Če je danes povprečna plača za šiviljo na Kitajskem blizu 300 dolarjev, to pravim jaz, oni pravijo, da je več. A po moji oceni je med 250 in 300 dolarji …

300 dolarjev mesečne plače za Kitajsko šiviljo se sliši kot visoka plača.
Saj tudi je, a morate vedeti, da v Pekingu neka prodajalka v trgovini zasluži čez 350 dolarjev.

V Bangladešu pa 35 dolarjev na mesec.
Bangladeš je druga zgodba. Jaz tam sicer še nisem bil, ampak vem, da sta Bangladeš in Kitajska dva različna svetova. Ljudje ne vedo, dokler ne gredo na Kitajsko, da je v zadnjih desetih letih dosegla tak drastičen napredek, da ko prideš v njihova velika mesta, misliš, da si v neki ameriški metropoli. In to je ta razlika. Mi bomo povečevali proizvodnjo v Srbiji, kjer imamo lasten proizvodni obrat. In strošek dela v Srbiji je relativno nizek.

Velika podjetja iščejo najcenejšo delovno silo, vi pa obrat selite v Srbijo. Kako to?
Tam imamo tovarno, v kateri je zaposlenih več kot 200 šivilj. Srbija je blizu, vsi razumemo jezik, poznamo miselnost ljudi, zelo pomembna je logistika - usedeš se v avto in čez šest, sedem ur si v naši tovarni. To je zelo pomembno. Nekatere druge družbe že povečujejo proizvodne kapaciteto na teh bližnjih trgih, kjer je cena relativno nizka. To se bo dogajalo še nekaj časa.

Globalizacija pušča svoj pečat, pravite.
V Sloveniji in Evropi spoznavamo, da globalizacija kaže svoj grdi obraz in ga bo kazala še na grši način. Ko danes govorimo, da je kriza in kdaj bomo šli iz krize – veste, to je kompleksno vprašanje, saj kriza ni le posledica tega, da so se v Sloveniji nekatere stvari napačno dogajale. Da, veliko je bilo napačnih, in te gledamo na televiziji. A kriza je posledica tega, da v Evropi zmanjkuje delovnih mest, in sicer zato, ker globalizacija deluje na vseh trgih in prihaja do konvergence v svetovnem merilu. Plače na Daljnem vzhodu se povečujejo, delovnih mest je tam vse več, nekje drugje jih bo vedno manj. To je ničelna igra. Nekdo izgubi, nekdo dobi. In trenutno izgubljamo Evropejci. Globalizacija, tako kot je nastavljena, je nastavljena v interesu velikih korporacij in ne v interesu evropskih držav, ki bodo po moji presoji za to globalizacijo plačale veliko ceno. Bo pa še nekaj časa trajalo, preden se bodo plače v nekaterih bližnjih jugovzhodnih in balkanskih državah približale plačam v Sloveniji. In vse do takrat bo tam zanimivo imeti lastne poslovne obrate.

In ste mi že odgovorili na vprašanje, ali Slovenci še naprej ostajamo predraga delovna sila?
To je relativno v tem smislu, ker mi vemo, da je minimalna plača na ravni 570 neto, ko greš v trgovino, ko vidiš cene, stroški komunalnih storitev …, težko rečeš, da je to plača, s katero bi bili ljudje zadovoljni ...

… imajo pa v Srbiji 330 evrov plače in so življenjski stroški primerljivi z našimi.
V Srbiji so plače 330 evrov bruto, kar je neto bistveno manj! O tem bi lahko moralizirali, a ekonomija ima lastno logiko, kapital se seli tja, kjer je proizvodnja cenejša, in če temu ne slediš, izpadeš iz igre.