"V nekaterih kritikah nam očitajo, da se spogledujemo s socializmom, a to ne drži. Mi smo dali osebna jamstva za zadeve, ki jih v kapitalizmu naši "tajkuni" niso dali, ampak so vsi po vrsti garantirali s praznimi žepi in pa z delnicami na kredit," je odločen direktor podjetja M Tom iz Mokronoga Damjan Burger.

Prvotni delavski odkup je izvedlo 11 nekdanjih delavcev propadlega podjetja Tom, ki so tvegali lastna sredstva in ga znova zagnali pod novim imenom. Po obdobju začetne negotovosti se je pokazalo, da je bila pogumna odločitev prava, saj je podjetje zaživelo in raste. Direktor podjetja je dejal, da povprečno zaposlijo dva nova delavca na leto in jih je zdaj v podjetju že 18.

Trenutno zaznavajo od 10- do 15-odstotno rast na letni ravni, tako so od vsega 100 izdelanih kosov pohištva leta 2011, ko so začeli, prišli na načrtovanih približno 600 do 650 kosov za letošnje leto. Burger poudarja, da podjetje počasi organsko raste na trgu, največ kupcev je domačih in s Hrvaškega, saj številni kupci, zvesti staremu podjetju Tom, še vedno pridejo iz Zagreba, Varaždina, Bjelovarja, Splita itd.

"Životarjenje iz rok v usta"
O tem, kako bi rešili podjetje, so začeli razmišljati takoj, ko so skupaj s stečajno upraviteljico analizirali stanje naročil in pobranih avansov. "Ljudje so klicali in spraševali, kaj bo z njihovim denarjem, oziroma želeli so izdelke. V dogovoru s stečajno upraviteljico smo hitro organizirali ekipo, ki je ta naročila "oddelala". Klicarili smo nekdanje zaposlene in preverili, kdo bi bil pripravljen priskočiti na pomoč, moram reči, da je bila izjemno pozitivna izkušnja. Stopili smo skupaj in ubranili dobro ime podjetja," je pojasnil Burger in dodal, da šele v slabih časih spoznaš tiste prave dobre ljudi, ki so vedno pripravljeni nesebično pomagati

Tako se je začelo postavljanje novega M Toma na ruševinah starega, glavni problem, ki so ga imeli, pa je bil po besedah Burgerja finančni. "Bili smo brez denarja, brez vsakršnih finančnih virov, ljudje so delali brez plač. Nastal je patpoložaj, saj uprava podjetja ni želela dati v stečaj. Delavci smo kot upniki zaradi neprejemanja plač stečaj sprožili sami, 3000 evrov za pokritje sodnega stroška pa nas je 150 delavcev zbralo s prispevki po 20 evrov," je opisal začetek stečajnega postopka.
Začetek je bil izjemno težak, saj so jih pestile rdeče številke in negotovost, po Burgerjevih besedah so "životarili iz rok v usta" kar dve leti, preden je novoustanovljeno podjetje splezalo na zeleno vejo.

Individualni pristop in lastna prodaja
Trgu so se prilagodili tako, da so se popolnoma umaknili iz trgovin in se osredotočili na lastno prodajo in promocijo, Burger pa poudarja tudi individualni pristop do vsake stranke posebej. Vse stavijo na lasten proizvodni program, ki je inovativen, stavijo pa tudi na visoko kakovost, saj drugače ni mogoče pridobiti zaupanja zahtevnejših kupcev. Vsi izdelki so od "A do Ž" produkt lastnega znanja pohištvenih mojstrov iz Mokronoga, je poudaril Burger in nadaljeval, da uporabljajo večinoma slovenske surovine. Usnje in tekstil je iz uvoza, saj teh dveh industrij v Sloveniji ni več.

V novem M Tomu je bistveno drugačna tržna komunikacija, ki omogoča individualistični pristop do kupca. "Razvili smo lasten informacijski program, ki omogoča tridimenzionalne izrise, tako lahko na daljavo podaš 75 odstotkov vseh informacij. Potem je samo še stvar kupca, da se odloči za nakup, se oglasi pri nas v tovarni, in izbere materiale ter barvo po želji. Vsi, ki pridejo do nas, so že na tri četrt odločeni za nakup," dodaja Burger, a opozarja, da na daljavo z argumenti spodbudiš zanimanje, še vedno pa hočejo ljudje preizkusiti fotelj "v živo".
Nakup proizvodne hale in načrti za naprej
Proizvodne prostore starega podjetja so sprva imeli v najemu od stečajne upraviteljice, potem pa od t. i. slabe banke, ki je eventualno dala prostore na dražbo. S pomočjo posojila, za katerega 11 ustanoviteljev jamči z lastnim premoženjem, so "na srečo" oddali najboljšo ponudbo, s tem pa so si zagotovili možnosti za nadaljnjo širitev in razvoj. Burger pojasnjuje, da je infrastruktura v slabem stanju in da so potrebna številna vlaganja.

Načrti v bližnji prihodnosti zajemajo osvojitev tujih trgov z inovativnim izdelkom, ki ga bo mogoče tržiti na daleč. Po direktorjevih besedah ne bo šlo za klasično oblazinjeno pohištvo, ampak za specifičen izdelek, združljiv s sodobnimi elektronskimi napravami, brez katerih v 21. stoletju ne gre.

Poleg tega načrtujejo preusmeritev na področje opremljanja velikih ladij, nekaj naročil te vrste so že imeli, pred kratkim so tako poslali pošiljko pohištva za opremljanje tankerja v Trogirju.
"Absolutno previsoki davki na plače"
"Po cenah in pogojih, ki so bili na trgu, najmanj izgube delaš, če v službi samo piješ in ješ, delaš pa nič. In to je pokopalo vso pohištveno industrijo, pokopalo pa jo je zato, ker smo se vsi samo naslanjali na Mercator, Lesnino in druge trgovce, da bodo prodajali," je slikovito opisal stanje Burger.
Med razlogi za nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva je Burger omenil katastrofalno razmerje med bruto in neto plačo: "Predragi smo v vseh segmentih. Absolutno previsoki davki na plače, za isti bruto bi morala biti neto plača bistveno višja. Tako ostane pri ljudeh več denarja, poveča se poraba, ki potem ta izpad prinese nazaj, standard ljudi in konkurenčnost gospodarstva pa sta višja. Ta filozofija bi morala zveneti v ušesih tistih, ki odločajo. Še v socializmu niso bili tako 'trdi'," je opozoril Burger in dodal, da gre za čisto preprost ukrep, ki bi imel učinek že po dveh do treh letih.

Slovenske zakreditirane zgodbe
Na vprašanje, zakaj je sploh "stari" Tom propadel, je dejal, da je šlo za klasično slovensko kapitalsko zgodbo prevzemanja podjetij na posojilo, da bi se našle nekakšne sinergije. Ideja širitve in prevzemov sama po sebi ni slaba, opozarja, a problem je način, kako se to izvede. "Financirati je treba z zdravim kapitalom, podjetje pa mora ob tem organsko rasti na trgu. Nakupi na posojilo brez "outputa" na trgu, ki lahko posojila servisira, vodijo v slovenske zgodbe tako gradbincev kot pohištvenikov itd.," je o do vratu zakreditiranih podjetjih na slamnatih temeljih dejal Burger.
Primerjal je z nemškimi podjetji: "Veliko smo hodili po tujini, glej te Nemce, kaj imajo! Ampak to so stoletne firme na zdravih temeljih, kjer so trije ali štirje rodovi trdo delali in gradili, to ni nastalo v dveh letih s pomočjo posojil. Ko pri njih udari kriza, se posledično veliko lažje prilagodijo." Po Burgerjevih besedah je za posojilno napihovanje in pregrevanje gospodarstva kriv nespametni pohlep, gospodarstvo pa se je slej kot prej moralo skrčiti na realno stanje.