Drama energetske draginje je tudi v Talumu, ki aluminij proizvaja v Kidričevem od leta 1954, podjetje s približno 1500 zaposlenimi se pohvali z drugo najučinkovitejšo elektrolizo na svetu glede na porabo električne energije. Še beseda o proizvodnem postopku: aluminij je povsod po svetu proizveden na enak način, pridobiva se iz glinice v elektroliznih celicah, za to je potrebno veliko električne energije. Njena cena pa je letos v Evropi podivjala. Medtem ko na drugih celinah sledijo povečanim potrebam po aluminiju in povečujejo proizvodnjo aluminija (v zadnjem letu za tri milijone ton), pa Evropa namesto poprejšnjih štiri milijone ton proizvede 2,5 milijona ton. V svetu se letno proizvede 68 milijonov ton. Evropski izpad proizvodnje so nadoknadile zlasti Kitajska (ki skupno proizvede več kot polovico svetovne proizvodnje, tj. 37 mio. ton) in ZDA.

V Talumu imajo 160 elektroliznih peči, z več recikliranja in manj potrebe po primarni proizvodnji so v zadnjem desetletju prešli na proizvodnjo v 80 pečeh. Energetska kriza jih je nato prisilila v dodatno ugašanje, danes deluje 20 peči, prihodnje leto jih bo le še 15. Predsednik uprave pripoveduje: "Krizni scenarij, ki smo ga ubrali, ne more dolgo trajati, ker so porušeni vsi tehnično-tehnološki parametri, tudi kakovost aluminija zaradi porušenih parametrov ni več takšna, kot bi sicer bila. Tudi energetska učinkovitost, po kateri smo bili znani in nas je krasila, se ruši in to je nevzdržno." Pravi, da bo treba prihodnje leto sprejeti odločitev, ali še nadaljevati. Vse bo odvisno od cen energentov, njihove regulacije in sprejetih mehanizmov za podporo in zaščito industrije – ne samo aluminijske, ampak celotne industrije za proizvodnjo materialov.

Da so že prej opustili proizvodnjo v približno polovici elektroliznih celic, je bila strateška odločitev, sprejeta 2012. Od takrat se Talum posveča tudi aluminijski reciklaži oziroma krožnemu gospodarjenju, s katerim so bistveno zmanjšali porabo energijo in izpuste ogljikovega dioksida. V zadnjih mesecih pa proizvodnjo zmanjšujejo krizno, proizvajajo zgolj toliko aluminija, koliko še imajo dolgoročno izvedenih zakupov elektrike. "Če je bila naša poraba energije nekoč še od osem do devet odstotkov skupne porabe v Sloveniji, bo jutri znašala približno en odstotek," pravi Drobnič. To je Talumu uspelo z načrtnim prestrukturiranjem do leta 2020, s spremembo strukture programov, procesov vlaganja v nove tehnologije, z novimi izdelki in kupci.

Vprašanje je, ali bodo v Kidričevem res povsem ustavili primarno proizvodnjo v elektrolizi in se ukvarjali le še z reciklažo aluminija, ki je kakovostno drugačen. To bi po Drobničevih besedah pomenilo veliko izgubo v evropskem prostoru, ker ta s tem izgublja surovinsko oskrbo. "Izgubljamo oskrbovalne verige. Pomen teh je izjemen. Če se nam bo to zgodilo, bomo imeli v evropskem prostoru za to krizo, ki jo zaznamuje energetska draginja, zagotovo še krizo oskrbovalnih verig na področju vseh materialov," opozarja Drobnič. Zato meni, da bi morali na ravni Unije nujno, hitro, odločno in ambiciozno ter enotno poseči v regulatorne mehanizme na področju energentov, tako električne energije kot plina. Unija se sicer zaveda in v svojih dokumentih omenja pomen materialov in reindustrializacije ter bližine oskrbovalnih verig. Državam članicam prek mehanizmov dovoljenih pomoči omogoča, da velikim podjetjem nudijo subvencije. Vendar pa po drugi strani dopušča in z neustrezno energetsko politiko spodbuja ugašanje domače industrije v času energetske draginje. V Evropo pa medtem iz Kitajske in od drugod prihaja aluminij, proizveden z mnogo višjim ogljičnim odtisom.

"Treba je biti neposreden in iskren, da marsikje zaostajamo za drugimi državam"

Drobnič pravi, da v Evropi in znotraj nje v Sloveniji, kjer premoremo ogromno tehnološkega znanja in nišnega delovanja, potrebujemo le primerljive in konkurenčne pogoje za proizvodnjo materialov, tudi aluminija. Borzne cene aluminija trenutno ne pokrijejo stroškov njegove proizvodnje, če ta poteka ob ceni elektrike 80 evrov/MWh in več. Odločevalci pa nas pripravljajo, da bodo prihodnje cene elektrike višje, nekje od 170 do 250 evrov/MWh.

Pomoč je sicer na dlani. "Tudi v Evropski uniji imamo mehanizme, ki ščitijo energetsko intenzivno proizvodnjo materialov: s kritjem posrednih stroškov izpustov in z vključevanjem pasovnih odjemalcev električne energije v prilagajanje elektro-energetskega sistema, kjer smo kot velik odjemalec obenem stabilizator … Vse to Evropa že počne. In z uveljavitvijo teh mehanizmov bi prišli na tiste okvirje pri ceni električne energije, pri kateri je pokrita lastna cena. Poleg tega je treba v vrednostni verigi lastno proizvoden aluminij pretvarjati v izdelke z višjo dodano vrednostjo. In tega smo se načrtno lotili. Leta 2012 smo imeli manj kot 20 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, danes ta vrednost znaša skoraj 60 tisoč. Po tej poti je treba iti naprej," je prepričan Drobnič.

Energetsko intenzivni industriji v Sloveniji se verjetno obetajo regulatorni mehanizmi pri cenah energentov in v smeri zaščite te industrije. Drobnič, ki je obenem predsednik Združenja kovinskih materialov in nekovin na GZS-ju in predsednik podjetja SRIP MATPRO, si v prihodnje v slovenski shemi pomoči ne želi omejitev, kot je bila zadnja, ko so bila do subvencij upravičena le tista podjetja, ki cen svojih proizvodov niso dvignila za več kot desetino. EU in država naj industrijo postavita na prvo mesto: "Treba je biti neposreden in iskren, da marsikje zaostajamo za drugimi državami. Potrebujemo pa nič drugega kot primerljivost in konkurenčnost z drugimi, kar je za izvozno naravnano gospodarstvo in močno industralizirano državo nujno. Vse drugo bomo Slovenci z znanjem, spretnostmi in izkušnjami oddelali sami. Po moji osebni presoji imamo kot narod velik potencial. Želim si, da bi imel gospodarski resor v vladi, če ne najpomembnejšo, pa poleg ministrstva za finance drugo najpomembnejšo težo."

"Zadnji čas, da zaustavimo paradoks, ki smo mu trenutno priča"

Ali Drobnič v srednjeevropskem prostoru morda čuti prihod recesije? "V drugi polovici leta smo v panogi na določenih področjih že imeli zmanjšan obseg naročil." Prihodnje leto po njegovem mnenju lahko pride do zmanjšane industrijske aktivnosti, ta se je po podatkih Umarja že dogajala v septembru. Ali ima občutek, da si Evropa sploh želi energetsko intenzivne industrije ali ne? Pravi, da Evropa to industrijo izgublja. "In večkrat sem v zadnjem obdobju izpostavil, da je zadnja priložnost in čas za streznitev, da paradoks, ki smo mu trenutno priča, zaustavimo. Za zeleno transformacijo bomo nujno potrebovali materiale, aluminij je v Evropskem zelenem dogovoru opredeljen kot eden ključnih, mi pa zdaj zaradi nekonkurenčnih pogojev v Evropi ukinjamo in izgubljamo njegovo proizvodnjo ter ga nadomeščamo z okoljsko slabšim iz drugih delov sveta. Neumnost brez primere."

Bi energetsko intenziven proces, kot je proizvodnja kovin, lahko napajali s soncem ali vetrom? Proizvodnja aluminija je tipični pasovni porabnik električne energije, potrebuje torej konstantni pasovni vir energije. Sonce, brez ustreznih hranilnikov, to ni. S podobnim izzivom se v panogi spopadajo vsi, v arabskem svetu so najdlje, pripoveduje predsednik Talumove uprave, vendar tam lahko gradijo obsežna polja sončnih celic z velikimi finančnimi vložki in seveda baterijskimi hranilniki. V elektrolizi v Kidričevem sonce in veter ne prideta v poštev. Pač pa v Talumu skrbijo za energetsko samooskrbo pri svojih drugih porabnikih elektrike. Drugo leto bodo postavili za 4 MW sončnih panelov, v zagotavljanje oskrbe pa bodo vključili tudi baterijske hranilnike, ki so v industrijski coni že nameščeni.

Več o proizvodnji aluminija, cenovnih razmerjih, o morebitnih državnih pomočeh, zaposlenih, novi kolektivni pogodbi, pozitivnem stališču do Geoplinove pogodbe z Alžirci, prehodu Taluma izpod ELES-a pod nadzor Slovenskega državnega holdinga in več o osebnih plateh Marka Drobniča, ki vzdržuje telesno in psihično pripravljenost, ljubeče pa spregovori tudi o svojih starših in družini, lahko slišite v podkastu Srce bije za posel.