Med njimi je Silva Mlinarič, ki je bila pred slabimi devetimi leti ena izmed 2.600 delavcev, ki so po stečaju murskosoboške Mure ostali brez dela. Pred mednarodnim praznikom dela smo jo obiskali na Polenšaku.

Stisko in občutek nemoči, ko se je porušil eden najmočnejših gospodarskih stebrov v regiji, je težko opisati z besedami, pravi Silva Mlinarič. A ji je uspelo zaživeti znova. "Težko se je bilo pobrati. Najbolj zaradi tega, ker izgubiš finančno neodvisnost, kar nam je zelo dosti pomenilo. Mura nam je pač nudila delovno mesto, ki nam je omogočalo preživetje. In zelo težko je bilo ob spoznanju, da dohodka ne bo več. (Mimogrede, Silva še vedno čaka na slabo polovico odpravnine, op. a.) In da si na neki način prepuščen milosti ali nemilosti sociale ali partnerja. Jaz sem imela srečo, da sem imela razumevajočega partnerja, ki mi je stal ob strani in me podpiral, da sem dokončala tudi izobraževanje, ki me je veselilo. Tudi zato sem se najbrž laže pobrala," pravi Silva Mlinarič.

"Marsikdo si ne upa povedati, kaj ga tare"
Posvetila se je najbližjim, predvsem pa sebi in svojemu zdravju, ki ji ga je Mura precej načela. In ne samo njej, pač pa številnim. To je pred kratkim pokazala tudi obsežna raziskava Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa o tem, kako je prestrukturiranje Mure vplivalo na zdravje zaposlenih. "Zaradi zdravstvenih težav imam malo možnosti za zaposlitev, ker ne opravim zdravniškega pregleda," tako Silva - ki zase pravi, da je večni optimist in na neki način tudi glas šibkejših. Tako je javno opozorila na nekatere predlagane spremembe zdravstvenega zavarovanja pod okriljem zdravstvene reforme, ki so se ji zdele nepravične do nekaterih najranljivejših skupin. "Te k sreči niso bile sprejete. Mogoče je le prevladal razum. Nenehno ugotavljamo, da v naši državi vsi varčujejo predvsem pri najšibkejših in jih s tem pahnejo v še večje brezno stisk. To svojevrstno izživljanje nad nemočnimi se mi ne zdi fer. Marsikdo si ne upa povedati, kaj ga tare, ker se boji posledic. Ne upa delodajalcu reči, kaj ga teži … Namreč, ko se izpostaviš, dobro veš, da hitro dobiš delovno knjižico in si takoj na zavodu za zaposlovanje. Zlasti pri zaposlenih na nižjih položajih dejansko obstaja velika bojazen pred tem, da bi opozorili na težave. Raje trpijo, zbolijo in na račun tega trpi vsa družina. Vse to na račun tega, da si nekdo misli, da si v tej državi res lahko vse privošči. Takšno izkoriščanje, kot ga imamo danes v najšibkejši skupini, se zadnjih dvajset let samo stopnjuje, in to se mi ne zdi prav," pravi Silva Mlinarič.

Prvi maj praznik ali bolj kot ne sinonim za počitnice?
Ko med pogovorom beseda nanese na prvi maj, Silva pravi, da ta izgublja pomen, in dodaja: "Izzvenel je v prazno. Prvi maj se je nekoč slavil zato, da smo počastili spomin na prednike, ki so se borili za pravice, ki jih imamo danes. Mi pa smo tako apatični, da smo te pravice prepustili z vedenjem, da to ni dobro, ampak samo da obdržiš službo. In to ni prav. Naši predniki se najbrž obračajo v grobu, ko gledajo, kako smo brezvoljni, da enostavno dovolimo, da nas tako izkoriščajo, ne? In namesto tega, da bi nekateri naši delodajalci dostojno plačali domačega zaposlenega, jih raje uvozijo iz tujine in jih izkoriščajo še bolj kot naše, ne? Dejansko se dogaja, da so z mizernim plačilom delo izenačili s socialno pomočjo. In potem se čudimo, da marsikdo nima volje do zaposlitve. Ampak ne zato, ker bi bile socialne pomoči tako visoke, kot marsikdo rad reče, pač pa zato, ker so plače enostavno prenizke. In še nekaj me moti v zvezi s prvim majem - marsikdo ga doživlja predvsem kot čas, namenjen počitnicam, kar seveda samo po sebi ni nič narobe, a se mi zdi, da se izgublja vsebina in sporočilnost, zakaj ga sploh imamo," sklene Silva Mlinarič.