Mojmir Mrak je profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti. Specializira se za mednarodne finance in ekonomske politike v Evropski uniji. Je tudi član strokovne skupine, ki svetuje vladi pri pripravi gospodarskih ukrepov za blaženje posledic epidemije novega koronavirusa. Tudi tam se posveča predvsem evropskemu zornemu kotu, zato smo ga ob tej priložnosti poprosili za njegov pogled na prihajajočo krizo z vidika evropske, pa tudi svetovne skupnosti.

Pred točno letom dni smo se pogovarjali o prihajajoči krizi. No, zdaj jo imamo tik pred vrati. Sprožilec je nepričakovan, epidemija. Zdravstvenih neznank je veliko, posledično so napovedi o gospodarskih posledicah negotove. Vsaj eno stvar pa vemo: v nasprotju s prejšnjimi je tokratni šok simetričen. Kaj to pomeni za naravo prihajajočih dogodkov in za nas?
Res je, obe prejšnji krizi Evropske unije in evrskeg območja sta bili nekako bolj asimetrični, kar pomeni, da so bile različne države zelo različno prizadete. To velja tako za finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2010, kakor tudi za migrantsko krizo, ki je imela vrh nekje leta 2015. V obeh primerih so bili stroški teh kriz zelo neenakomerno porazdeljeni med države članice. Spomnimo se, da so breme finančne krize, ki se je izražalo z globokim padcem gospodarske rasti in počasnim okrevanjem, nosile predvsem države na jugu Evrope, čeprav razlogi za krizo nikakor niso bili samo njihove napake v vodenju ekonomske politike v letih pred krizo. Tudi negativni učinki migrantske krize so bistveno bolj prizadeli države, ki so bile neposredno na poti migrantov. Vsi vemo, da solidarnost v obliki sheme o prerazporejanju migrantov nikoli ni zaživela.

Sorodna novica Mrak: Kriza je neizogibna, toda evro je danes robustnejši

Tokratna kriza je drugačna. Gre za krizo, ki je prizadela vse in je vsaj glede svojega izvora mnogo bolj simetrična kot prejšnji dve. Bo pa ta kriza – kljub simetričnosti izvora – imela zelo različne posledice za sposobnost držav za odzivanje na krizo. Države, ki so bile že predtem močneje zadolžene in so imele omejen fiskalni prostor, kot na primer Italija in Španija, bodo imele neprimerno slabše izhodišče za učinkovit izhod iz krize kot države, ki so imele manjši javni dolg in bodo lahko z obsežnimi finančnimi svežnji pomagale svojemu gospodarstvu prebroditi čas, ko se je praktično ustavilo. Skratka, imamo tipičen primer krize, ki upravičuje višjo stopnjo solidarnosti pri njenem reševanju v primerjavi s prejšnjimi. Če te solidarnosti ne bo, se bo zelo jasno postavilo vprašanje smiselnosti obstoja same Evropske unije. To sta v zadnjih dneh jasno povedala predsednika vlad Italije in Portugalske.

Torej lahko rečemo, da osamljeno spopadanje držav s krizo ne bodo zadostovalo in da bo potreben svetovno usmerjan odziv?
Na to krizo bo nujen bolj solidaren odziv, in to ne samo na ravni Evropske unije oziroma evrskega območja, temveč tudi na svetovni ravni. Že danes je mogoče z gotovostjo trditi, da bo povečevanje javnofinančnih izdatkov številnih držav v razvoju, povezano z nižanjem cen primarnih proizvodov in zmanjševanjem njihovih deviznih rezerv, vodilo v povečevanje obsega javnega dolga teh držav in v težji dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih. Zelo realno je pričakovati povečan pritisk na zadolževanje pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF), nujni pa bodo tudi večji ali manjši odpisi dolgov. Za države v razvoju ima ta kriza kar nekaj podobnosti s tisto v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

ECB je napovedal dodaten, 750-milijardni sveženj kvantitativnega sproščanja. Kako ocenjujete to potezo: je dovolj ali bi morala centralna banka storiti več? Kako so se odzvale druge evropske ustanove?
Po mojem mnenju je tokratne odločitve Evropske centralne banke (ECB) mogoče oceniti kot hitre in dovolj odločne. Žal pa je to samo eden od treh elementov za učinkovito spopadanje držav članic s koronakrizo na ravni Evropske unije. Drugi element, ki ga je tudi mogoče oceniti kot relativno solidnega, so odločitve Evropske komisije, ki je razmeroma hitro sprejela tisto, kar je v njeni pristojnosti. Komisija je tako dokaj hitro sprejela začasno odpravo veljavnosti ostrih omejitev na področjih fiskalnih pravil in državnih pomoči, odzvala pa se je tudi z določenimi prerazporeditvami sredstev v proračunu Evropske unije, predvsem v postavkah kohezijske politike in skupne kmetijske politike.

Zelo medlo pa se je Evropska unija odzvala na fiskalnem področju. Res je sicer, da je fiskalna politika v pristojnosti držav članic, in res je tudi, da so se države članice odzvale na krizo z bolj ali manj veliki fiskalnimi svežnji pomoči svojemu prebivalstvu in gospodarstvu, a o resnem fiskalnem odgovoru na ravni EU-ja žal ni mogoče govoriti. Res je ECOFIN pred dnevi dosegel soglasje o okoli 500 milijard evrov vrednem svežnju, a to je, makroekonomsko gledano, zelo malo. Poleg tega sveženj vsebuje instrumente, ki bolj ali manj temeljijo na dodatnem zadolževanju držav, za nekatere odobrene instrumente pa obstaja velika verjetnost, da ne bodo izkoriščeni. Tu mislim predvsem na ESM.

Vedno več se govori o t. i. helikopterskem denarju. Koliko pride to v poštev za evrsko območje in Slovenijo?
Res je, po svetu je vse več govora o tem, da naj bi centralne banke posredovale na tako imenovanem primarnem trgu, kar pomeni, da bi te banke neposredno financirale svoje države ali pa celo njihove državljane. Najbolj običajna oblika posredovanja na primarnem trgu bi bila, da centralna banka kupi dolžniške instrumente države, ta pa potem dobljena sredstva uporabi za financiranje proračunskih prioritet. Takšen tip financiranja je bil pogost v izrednih razmerah, kot so na primer vojne. Korake v tej smeri financiranja države na primarnem trgu je pred dnevi napovedala centralna banka Velike Britanije. Seveda pa bi centralna banka lahko zagotavljala likvidnost tudi neposredno posameznikom, kar je osnovna logika koncepta helikopterskega denarja. S tem seveda ostaja veliko neznank in odprtih vprašanj, a ta koncept je danes bistveno bolj prisoten v razpravah, kot je to bilo še pred nekaj leti. Kar se posredovanja ECB-ja na primarnem trgu tiče, ustanovna pogodba EU-ja to onemogoča. V 123. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije je monetarno financiranje držav članic namreč izrecno prepovedano.

Naj bodo dovoljšnji ali ne, ukrepi monetarne politike so vsekakor zelo obsežni. Lahko zamajejo centralno banko?
Res je, ukrepi centralnih bank po svetu so bili v obdobju po zadnji krizi zelo obsežni. Najprej so se banke na krizo odzivale s zniževanjem obrestnih mer kot s tradicionalnim instrumentom. Ko pa to ni bilo več mogoče, so vse po vrsti uporabile različne netradicionalne instrumente, ki jih poznamo pod skupnim imenom kvantitativno sproščanje. Posledica tega je, da so se bilance centralnih bank močno povečale v primerjavi z obdobjem pred krizo, ki se je začela leta 2009, rast njihovih bilanc pa je realno pričakovati tudi v prihodnje. Seveda ima dolgoročno to lahko tudi negativne posledice, tako zaradi samega povečanja obsega aktive centralne banke kakor tudi zaradi potencialnih inflacijskih pritiskov, vendar pa se je tem izzivom mogoče tudi izogniti. To je seveda lažje v suvereni državi, kjer imamo centralno banko ene države, kot v evrskem območju, kjer imamo eno centralno banko in večje število držav, vsako s svojo fiskalno politiko in svojim javnim dolgom.

Že leta opozarjate, da bi za stabilno evrsko območje potrebovali skupno zadolževanje. Zdaj je na mizi v obliki koronaobveznic. Pravi ukrep ob pravem času? Kakšne nevarnosti po drugi strani prinaša?
Predlog o koronaobveznicah konceptualno ni nov. O vsebinsko podobnem instrumentu smo govorili že v času evrske finančne krize, le da se je takrat govorilo o evrskih obveznicah, in v času migrantske krize, ko se je govorilo o migrantskih obveznicah. Gre preprosto za obveznico, za katero bi skupno jamčile države bodisi Evropske unije ali evrskega območja. To seveda pomeni, da dolgovi, ki bi nastali iz izdaje tovrstnih obveznic, ne bi predstavljali javnega dolga posamezne države, temveč Evropske unije oziroma evrskega območja kot celote. Gre torej za dolžniški instrument, ki vsebuje višjo stopnjo solidarnosti med državami članicami. Za tovrstni instrument so se tradicionalno zavzemale države, ki so močneje obremenjene z javnim dolgom in so praviloma iz južnega dela EU-ja. V sotvarju zdajšnje koronakrize, ki je po svojih značilnostih bistveno drugačna od prejšnjih dveh, pa so se jim pridružile tudi nekatere druge države in različnih delov Evropske unije, na primer Belgija in Luksemburg s severa, Irska z zahoda in Slovenija z juga. Te države so očitno presodile, da je za reševanje te krize upravičena višja stopnja solidarnosti kot kadar koli pred tem. Nepripravljenost reševanja tako eksistenčne krize, kot je ta, z večjo stopnjo solidarnosti, postavlja namreč vprašanje same smiselnosti Evropske unije.

Nasprotuje mu med drugim Nemčija, ki opominja, da imamo stabilnostni mehanizem. Pa bi ESM zadostoval za to stanje?
Splošno gledano, se Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Finska zavzemajo za to, da bi se sedanja kriza reševala z obstoječimi instrumenti, kot so Evropski mehanizem za stabilnost (ESM), Evropska investicijska banka (EIB) in proračun Evropske unije. Temeljna težava vseh teh instrumentov z izjemo proračuna EU-ja je v tem, da pomenijo dolžniško financiranje in torej povzročajo povečanje javnega dolga držav uporabnic. Skratka, uporaba instrumentov ESM-ja in EIB-ja ni alternativa koronaobveznicam ne v smislu vsebine in ne v smislu obsega, temveč le njihovo dopolnilo.

Sorodna novica Vprašanje zadolževanja znova razdelilo Unijo na Jug in Sever

Kakšna prihodnost čaka koronaobveznice? Je morda za vogalom kak kompromis?
Kar nekaj držav nasprotuje njihovi uvedbi, pri čemer pa velja poudariti naslednje. Zaradi nesprejemljivosti samega termina koronaobveznica v teh državah je danes že bolj ali manj jasno, da instrumenta s tem imenom ne bomo imeli. To pa nikakor ne pomeni, da ne bomo imeli instrumenta, ki bo sicer imel neko drugo ime, bo pa po vsebinski plati blizu tistemu, kar se imenuje koronaobveznica. Sklepi sestanku ECOFIN-a prejšnji teden tako med drugim govorijo o tako imenovanem Recovery Fund-u kot instrumentu, ki naj bi bil začasen, usmerjen na spopadanja s sedanjo krizo in z jasno solidarnostno noto. Predlog je zelo blizu tistemu, kar so pred časom predlagali Francozi in temelji na precedensu iz sedemdesetih let, ko je v kontekstu naftne krize Evropska komisija izdala obveznice s skupnim jamstvom držav članic.

Zanimivo je ugotoviti, da ECOFIN v svojih sklepih eksplicitno poziva Evropski svet, naj mu da nadaljnja navodila v zvezi s tem instrumentom. Ta poziv jasno govori o tem, da je za oblikovanje solidarnostnega dolžniškega instrumenta potrebna politična odločitev na najvišji politični ravni. Po mojem mnenju je bilo nerealno pričakovati, da bodo takšno odločitev sprejeli ministri za finance in da je popolnoma prav, da odločitev o tem sprejmejo predsedniki držav in vlad. Seveda pa bodo s tem prevzeli tudi odgovornost za odločitev, kakršna koli ta že bo.

Epidemija in njen šok nista udarila samo po EU-ju, žrtev je skoraj ves svet. Ob tem je treba vedeti, da smo že pred nastopom epidemije opažali krhanje svetovne povezanosti, ki bi morda bila koristna ob spopadanju tako z zdravstveno kot gospodarsko noto krize. Na politični ravni se rahljajo predvidljivi svetovni mehanizmi, multilateralizem nadomeščajo posamezni posli oz. deali. Zdaj smo dobili še epidemijo, ki je zaprla meje in številnim državam dala lekcijo, da se morajo zanašati predvsem same nase. Še več, epidemija je lekcija o ranljivosti svetovnih dobavnih verig. Se bo svetovna povezanost razkrajala še hitreje? Če da, kakšne so morebitne posledice za področje, ki ga strokovno pokrivate?
Res je. Zadnji dve desetletji je svet dejansko prehajal iz sistema svetovnega ekonomskega upravljanja, ki je bil vzpostavljen po drugi svetovni vojni in je temeljil na dogovorjenih pravilih ter močni vlogi mednarodnih gospodarskih organizacij; v sistem, katerega osnovna značilnost so odnosi moči in pogosto popolnoma nepregledni dvostranski dogovori. Spreminjanje svetovnega gospodarskega upravljanja je dobilo dodaten zagon s prihodom Donalda Trumpa na položaj predsednika gospodarsko najmočnejše države sveta, čeprav se je začelo že mnogo prej predvsem kot posledica spreminjanja sveta, v katerem so ZDA igrale vlogo nekakšnega svetovnega voditelja in policaja, v multipolarni svet z večjim številom pomembnih igralcev. Tu zlasti mislim na Kitajsko, pa seveda tudi na Rusijo in Indijo ter verjetno še kakšno.

Kaj bo sedanja kriza koronavirusa pomenila za svetovno gospodarstvo v prihodnje, je sicer nemogoče napovedovati v tem trenutku. Je pa že zdaj jasno, da bodo spremembe dolgoročne in strukturne. Sedanja kriza bo nedvomno vplivala na spremembo globalizacije, kakršno smo poznali v preteklosti. Poleg tega bodo države nedvomno želele v prihodnje imeti večjo stopnjo samozadostnosti glede nekaterih strateško pomembnih proizvodov. Izkušnje s pomanjkanjem zdravniške opreme v zadnjih mesecih in težave z njihovo nabavo so več kot jasne. Na gospodarskem področju je realno pričakovati, da se bodo dobavne verige oblikovale pod vplivom nekaterih pomembnih spoznanj, do katerih prihajamo v teh mesecih. Nekatere gospodarske panoge bodo morale iskati popolnoma nove poslovne modele; in pa države. Te bodo iz krize izšle z različno obremenjenostjo z javnim dolgom, kar bo zelo verjetno imelo za posledico poglabljanje razlik med njimi. Države bodo namreč v obdobju po krizi imele različne štartne možnosti za zagon gospodarstva in družbe kot celote.

Video: Mrak v Odmevih prejšnji teden