Profesor Mrak, zakaj je evro nestabilen?
Monetarna unija je najbolj zahtevna oblika regionalnega ekonomskega povezovanja držav. Da lahko dolgoročno stabilno deluje, mora biti izpolnjenih nekaj osnovnih pogojev, ki so bili v teoriji razviti že dolgo pred uvedbo evra. To je teorija optimalnega valutnega območja, delo ameriških ekonomistov iz 60. let prejšnjega stoletja. Evroobmočje nekaterim od teh predpogojev zelo dobro sledi, nekaterim pa ne.

Kateri so ti pogoji?
Prvi je prost pretok delovne sile. Marsikdo bo rekel, pa saj ga v Evropi imamo. Ali res? Formalnopravno da, dejansko pa zaradi institucionalnih in zgodovinskih specifičnosti ne. Imamo 40 različnih držav in kopico različnih jezikov. V praksi prostega pretoka delovne sile nimamo. Naslednja dva pogoja Evropa dokaj solidno izpolnjuje. Regije oziroma države naj bi bile medsebojno tesno povezane v gospodarskem smislu. In res, tri četrtine blagovne menjave, pa tudi pretežen del investicij, poteka med evropskimi državami. Poleg tega so njihova gospodarstva dokaj raznolika, kar govori o primernosti za monetarno povezovanje.
Obstaja še četrti, ključni pogoj za monetarno unijo, ki ni izpolnjen. Na isti ravni kot valutno območje mora obstajati tudi fiskalna moč. Brez tega dolgoročne stabilnosti monetarne unije enostavno ni mogoče zagotoviti, kar je kriza jasno pokazala. Kot vemo, na ravni evropske monetarne unije - če hočete, tudi Evropske unije kot celote - fiskalne moči nimamo. Proračun EU-ja je majhen, saj znaša vsega odstotek bruto domačega proizvoda (BDP) unije, medtem ko so nacionalni proračuni običajno nekje na ravni petine BDP-ja. Evropska monetarna unija torej nekaterih učbeniških pravil igre za stabilno monetarno unije žal ne izpolnjuje.
Kako se je to lahko zgodilo? Ko so jo ustanavljali, bi jih odgovorni državniki pač morali poznati.
Evropske monetarne unije se ne da ločiti od celotnega procesa evropskih integracij po drugi svetovni vojni. In ta proces je bil v osnovi političen. Ni se začel zaradi gospodarskih razlogov, temveč predvsem kot instrument za preprečevanja vojn. Vemo, da sta v prvi polovici 20. stoletja Evropo opustošili kar dve veliki vojni.
Pa tudi vmes in poprej skorajda ni najti leta, ko ne bi nekje na evropskem kontinentu divjala vojna. Bile so stalnica.
Prav ta politična nestabilnost Evrope skozi novejšo zgodovino se mi zdi izjemno pomembna za ocenjevanje ekonomskih procesov z današnje perspektive. Kot rečeno, je celoten projekt evropskih integracij temeljil na politični osnovi, v kateri sta že od samega začetka ključno vlogo igrali Nemčija in Francija. Ker sta bila relativno enakovredna partnerja, govorimo o nekakšnem francosko-nemškem vozu kot motorju evropskih integracij. Politični logiki, ki je nastala ob tesni povezanosti teh dveh držav, so pogosto sledile tudi ekonomske odločitve. Velikokrat se je razmišljalo in tudi delovalo na naslednji način: naredimo korak naprej, čeprav je morda tvegan, pozneje pa bomo stvari že prilagodili, če bo treba.
Do evropske monetarne unije in uvedbe evra sta pripeljala dva politična elementa. Prvi je propad brettonwoodskega mednarodnega denarnega sistema in kasnejši neuspešni poskusi monetarnega združevanja v Evropi. Gre tako za t. i. neuspeh valutne kače v sedemdesetih letih kakor tudi za neuspeh evropskega monetarnega sistema v osemdesetih in začetku devetdestih let. Drugi bolj neposreden, političen povod za prehod na monetarno unijo, pa je združitev Nemčije leta 1990. Zlasti Francijo kot drugi steber evropskih integracijskih procesov je skrbelo, da bi soseda postala politično premočna. Zato je bil odgovor Pariza naslednji: strinjamo se z združitvijo Nemčije, a pod pogojem, da jo z monetarno unijo tesneje vpnemo v evropski integracijski proces. Zadnje je zelo pomembno z današnjega vidika.
Kaj je bilo narobe z dogovorom iz Maastrichta?
Ko so se leta 1992 pogajali v Maastrichtu o osnovnih rešitvah monetarne unije v Evropi, so točno vedeli, kateri so osnovni pogoji za njeno dobro delovanje. Dobro so se zavedali, da je za tak projekt potrebno skupno fiskalno jedro. A očitno politično ni bilo mogoče sprejeti rešitve, ki bi vključevala skupni proračun in posledično možnost fiskalnih transferjev med davkoplačevalci različnih držav.

Ker ta prva in najboljša rešitev ni bila mogoča, so kot nadomestek sprejeli fiskalna pravila. Operacionalizirana so bila v dokumentu, ki smo ga poznali pod imenom Pakt o stabilnosti in rasti. Osnovna logika fiskalne rešitve iz Maastrichta je v tem, da mora vsaka od držav članic vzdrževati fiskalni red v svoji hiši, pri čemer je ta bil opredeljen tako, da proračunski primanjkljaj ne sme presegati tri odstotke BDP-ja, javni dolg pa ne več kot 60 odstotkov. Ta ureditev je kar dobro funkcionirala, dokler so države dosegale solidno gospodarsko rast in dokler nekatere od največjih držav niso zašle v težave.
Z današnjega vidika je zanimivo, da je Pakt stabilnosti in rasti, ki je bil uveden leta 1997 na zahtevo Nemčije, dejansko uničila ta ista država, ko je leta 2003 skupaj s Francijo zašla gospodarske težave.
V maastrichtski pogodbi je zapisana je še ena sistemska napaka: t. i. 'non-bailout' klavzula. V skladu z njo države članice evroobmočja ne morejo pomagati drugi državi tega območja, če bi zašla v težave. Ta klavzula je posledica dogovora o načinu vzdrževanja fiskalnega reda v državah članicah. Sledi namreč logiki, da če se bodo vse države držale že omenjenih fiskalnih kriterijev, potem nihče ne bo prišel v težave. In če nihče ne prišel v težave, potem tudi nobene države ne bo treba reševati. Torej, mehanizem za reševanje ni potreben. Zanimivo z današnjega zornega kota je, da se zdaj Nemčija opira prav na to klavzulo, ko argumentira, da tudi iz pravnih razlogov ne more biti odpisovanja dolgov.
Je to torej izvirni greh?
Z današnje perspektive je bil izvirni greh reševanja evropske monetarne unije narejen leta 2010 z reševanjem Grčije, ki je bila takrat - in kot kaže, je še vedno - njen najšibkejši člen. Vprašanje takrat ni bilo, ali reševati ali ne. Prej, koga reševati, ali Grčijo kot dolžnico ali nemške in francoske banke kot v tistem času njene glavne upnice. Dogovor, tudi takrat pod močnim vplivom nemško-francoskega dvojca, je bil, rešujemo Grčijo, in to v sodelovanju z vsemi državami evroobmočja. Tej državi odobrena sredstva pa so bila v pretežni meri namenjena odplačevanju dolgov upnikom - torej bankam. Šlo je za reševanje države po principu 'bailout'.
Danes se je princip reševanja dolžniških držav povsem obrnil. Iz 'bailouta', katerega osnovna logika je reševanje upnikov, smo prešli v princip 'bail-ina', kjer reševanje poteka z manjšim angažmajem denarja iz tujine in z večjo naslonitvijo na finančne potenciale v sami državi dožnici. Ta princip, ki je bil prvič v kontekstu evroobmočja uporabljen na primeru Cipra, postane primeren v trenutku, ko zasebni upniki iz tujine svoje upniške probleme večinoma rešijo. Glavno upniško breme pa prevzamejo upniške države in mednarodne finančne institucije. Prav to je danes značilnost strukture grškega dolga, v katerem danes zasebni upniki sodelujejo z vsega 15 odstotki.
Kdaj je državi dolžnici smiselno odpisati del dolga?
Osnovna logika reševanje dolžniških držav je naslednja. Če se država spoprijema s problemom nelikvidnosti, potem je dodatno financiranje primeren način ukrepanja. Če pa je država nesolventna - in Grčija to nedvomno je - potem pa dodatno zadolževanje problema ne bo rešilo. Sestavni del reševanja v takšnem položaju mora biti delni odpis dolga in vzpostavljanje pogojev, ki bodo državi omogočili vrnitev na vzdržno gospodarsko rast. Pri Grčiji smo v položaju, ko dolg države znaša okoli 180 odstotkov BDP-ja. Vsem je jasno, da Grčija tega ne more plačati. Tudi ministrom, premierjem in predsednikom držav, ki so prejšnji konec tedna sedeli v Bruslju.
Zakaj ga ne odpišejo?
Razlogov je več. Formalnopravno gledano imamo problem z Maastrichtom in prepovedjo bail-outa. Eventualen delni odpis dolga bi dejansko predstavljal pomoč Grčiji in s tem kršenje klavzule. Mnenja sem, da se bo formalnopravna rešitev hitro našla, ko bo dozorela politična pripravljenost za ta korak. Te pa za zdaj še ni, saj sproža vrsto širših ekonomskih in političnih vprašanj, kot je na primer moralni hazard. Zakaj bi Grčiji odpisali del dolgov, ne pa nekomu drugemu? In zakaj prav Grčiji, ki sama v zadnjih letih res ni naredila odločnih korakov za ureditev svoje države?
V čem je širši problem reševanja krize evroobmočja?
Po mojem mnenju je ključni problem v tem, da se za reševanje krize evroobmočja uporablja receptura, ki je morda primerna za tiste države, ki so v krizo zašle predvsem iz fiskalnih razlogov. Je pa ta kriza vsaj toliko javnofinančna kot plačilnobilančna. Za reševanje te pa receptura, ki jo uporabljamo zdaj, ni primerna, oziroma so stroški reševanja krize mnogo večji, kot bi to bilo treba.
V čem je razlika? Za reševanje plačilnobilančne krize je nujno prilagajanje tako držav s primanjkljaji kot držav s presežki, zlasti Nemčije. In prav tega zadnjega zdajšnji koncept reševanja krize ne vsebuje v zadostni meri. Prevladuje pristop fiskalne konsolidacije, gospodarska rast pa je temu cilju dejansko podrejena. Tak kontekst je tudi rezultat podrtega gospodarskega ravnovesja med Nemčijo in Francijo. Prav to ravnotežje, ki je bilo ključno za vzpostavitev evropske monetarne unije, nekje od leta 2010 ne obstaja več. Francosko kolo nemško-francoskega voza je napol prazno, kar v praksi pomeni, da je v konceptu reševanja krize prevladal nemški pristop. In to je problem.
V instrumentih tako še vedno prevladuje drastično fiskalno prilagajanje - tudi v tretjem grškem reševalnem paketu. V njem je še vedno zelo malo elementov, ki bi Grčiji omogočili gospodarsko rast. Brez rasti pa ne vidim možnosti, da bo Grčija čez tri leta, ko naj bi bilo programa konec, sposobna dolgove vračati in se vrniti na mednarodne finančne trge. Tudi če bo sploh izvedla tisto, kar je v programu zapisano.
Potrebni bi torej bili odpisi Grčiji?
Da, odpisi bodo brez dvoma potrebni, a ne kar vnaprej, temveč v neki dinamiki, ki naj bi nagrajevala izvajanje dogovorjenega programa. Tudi Nemčija, ki je bila do zdaj izrazito proti odpisovanju dolgov, zdaj, ko je načelen dogovor sprejet, odpira vrata tej možnosti. Vsaj tako sem razumel zadnje izjave gospe Angele Merkel. To je korekten pristop in veljalo bi ga bilo smiselno vključiti v končno verzijo grškega paketa: odpisovanje kreditov da, tudi če se bo to imenovalo restrukturiranje, ampak ne vnaprej, temveč dinamično ob izvavanju ukrepov.
Najbrž je vmes problem velikega nezaupanja.
Res je. Če ni zaupanja, upniki dolgov ne bodo odpisovali vnaprej, ampak bodo to pogojevali z dejanji, ki zaupanje vzpostavljajo.
Vzroki za nakopičenje velikih dolgov v evroobmočju so številni in kompleksni, vključno z njegovo institucionalno nezmožnostjo, da učinkovito odpravlja asimetrične šoke.
Osnovni problem monetarne unije je v tem, kako se učinkovito soočiti z asimetričnimi šoki. Če je simetričen - prizadene vse države ali regije monetarne unije približno enako - potem so lahko ukrepi centralne banke - na primer nižanje obrestne mere - bolj ali manj enako primerni za celotno geografsko območje unije.
Če pa je šok asimetričen, torej tak, ki prizadene le en del monetarne unije, potem pa tudi ukrep centralne banke ne bo enako primeren za vse. Na primer, znižanje obrestne mere bo primerno za tisti del unije, ki je v šoku, za vse druge dele, katerih gospodarstva so v normalnem stanju, pa bo obrestna mera prenizka.
Centralna banka svojo monetarno politiko vodi glede na dogajanja v celotnem območju in logično je, da svoje ukrepe določa skozi prizmo gospodarsko najmočnejših predelov monetarne unije. V primeru evropske monetarne unije so to predvsem t. i. osrednje države članice. Za dobro vsestransko delovanje monetarna unija nujno potrebuje mehanizme, ki bodo omogočili čim manj boleče prilagajanje tistih njenih delov, za katere je obrestna mera v določenem trenutku neustrezna.
Spomnimo se našega položaja v letih pred krizo. Obrestna mera ECB-ja je bila za takratne razmere v Sloveniji prenizka, posledica so bili veliki prilivi dolžniškega kapitala ter pregrevanje gospodarstva z vsemi povezanimi negativnimi posledicami. Kot rečeno, ključni pogoji za učinovito soočanje z asimetričnimi šoki so prost pretok delovne sile, medsebojna gospodarska povezanost, diverzificiranost gospodarske strukture in skupna fiskalna moč, z možnostjo vsaj omejenih transferjev finančnih sredstev.
Vzemimo hipotetični primer: zaradi hude konkurence propade celotna slovenska tekstilna industrija. V primeru idealnega območja bi se šivilje in krojači hitro preselili po Evropi, tja, kjer povpraševanje po njihovem delu še obstaja. Obenem bi prek nekih skupnih skladov davkoplačevalci drugih držav nekaj prispevali za blažitev posledic šoka in za obnovo, če država tega ne bi bila zmožna sama. Drži?
To je sicer nekoliko poenostavljeno, v osnovi pa drži. Iz regije, ki je s krizo prizadeta, bo delovna sila emigrirala, s finančnimi transferji v to regijo pa bi se spodbudilo njeno prestrukturiranje. Gre za kombinacijo pretoka delovne sile in ukrepov na fiskalnem področju. Evropa se zelo rada primerja z Ameriko. Pri tem pa se pozablja, da imajo ZDA proračun v višini 20 odstotkov BDP-ja. To seveda pomeni, da v primeru asimetričnih šokov imajo fiskalni instrument in intervenirajo iz zveznega proračuna. Nasprotno mi v evroobmočju, tudi če bi hoteli, nimamo instrumenta za posredovanje. Evropski proračun je premajhen, saj znaša vsega 1 odstotek BDP-ja, pa še institucionalno ni primeren, saj je to proračun vseh 28 držav članic EU-ja, in ne 19 članic evroobmočja.
Kako majhen stabilizacijski potencial imajo javne finance na ravni EU-ja v primerjavi z ZDA, jasno kaže ukrepanje ob izbruhu krize. Američani so se na začetku krize praktično čez noči odločili, da bodo namenili več kot 700 milijard dolarjev javnofinančnih sredstev za spodbude gospodarstvu. Celoten letni proračun Evropske unije pa znaša okoli 140 milijard evrov. Odgovor na ravni EU-ja je bil posledično zelo formalen in necelovit, saj je bil preprosto enak seštevku javnofinančnih svežnjev posameznih držav članic Evropske unije. To je sicer koristno, ni pa zelo stabilno in ni zanesljivo za Evropsko unijo kot celoto.

Glede na kulturne, jezikovne in ureditvene razlike je vprašanje, ali bo delovna sila v doglednem času postala vseevropsko mobilna. To ni nekaj, na kar bi lahko zares računali pri načrtovanju. Ali to ne po neki notranji logiki stvari pripelje do sklepa, da bi morali biti preostali trije pogoji monetarne unije še toliko bolj okrepljeni?
Se strinjam. Glede na to, da je Evropa gospodarsko že zdaj močno prepletena in tudi gospodarsko diverzificirana, je ključen izziv, kako vzpostaviti skupno fiskalno moč skozi različne instrumente, kot sta na primer proračun evroobmočja ali skupni dolžniški instrumenti. Obstajajo študije, ki so sicer že nekoliko stare, da bi moral evropski proračun za stabilizacijsko vlogo obsegati od petih do sedmih odstotkov BDP-ja. Vprašanje je, ali ta delež danes še velja, gre pa brez dvoma za visoke zneske.
Države evroobmočja so v zadnjih letih vzpostavile kar nekaj mehanizmov za reševanje finančnih kriz, ki krepijo institucionalno infrastrukturo. Eden takšnih je Evropski mehanizem za stabilnost. Pred krizo ga ni bilo in hvalevredno je, da ga danes imamo. Ta je primeren za intervencije oziroma za reševanje manjših držav članic. Njegov finančni potencial znaša nekje okoli 500 milijard evrov, kar pomeni, da je z njim mogoče reševati manjše in srednje velike države vključno s Španijo kot nekakšnim mejnim primerom. Zagotovo bi bil ta mehanizem premajhen za reševanje velikih, kot sta denimo Italija ali Francija.

Kakšne bodo posledice dejstva, da so na zadnjem vrhu Evropske unije uradno govorili tudi izstopu Grčije iz evrskega območja?
To bo Evropsko monetarno unijo na srednji rok lahko veliko stalo, saj se s takšnimi izjavami in celo diskusijami na najvišjem nivoju preizkuša potrpežljivost mednarodnih finančnih trgov. Po mojem mnenju smo žal na ta način še dodatno zasejali nezaupanje v stabilnost evroobmočja. Zanimivo je, da je kanclerka Merklova neposredno po dramatičnem Evropskem svetu čutila potrebo izjaviti, da grexita ni več na mizi. Ni pa seveda nobene garancije, da ne bi na mizo spet prišel. Pandorina skrinjica je bila žal odprta. Zadnji dogodki kažejo, da smo začeli razpravljati o temah, za katere so bili trgi prepričani, da niso relevantne. Izstop države iz evroobmočja ni več tabu in monetarna unija očitno ni tako stabilna skupnost, kot so morda mislili. Danes Grčija, pojutrišnjem neka druga država.
Reševanje grškega problema ima bistveno širše konotacije kot samo reševanje Grčije. Kriza zelo jasno kaže, da evroobmočje, s tem pa tudi Evropska unija kot celota, ni več to, kar je bilo. Neformalno je bilo to jasno že nekaj let, zadnji vrh pa je eksplicitno pokazal transformacijo vloge Nemčije, ki jo ta ima v Evropi; iz evropske Nemčije postajamo vse bolj nemška Evropa. S tem pa Nemčija tudi dejansko prevzema ogromno odgovornost za prihodnost tako evroobmočja kot celotne Evropske unije.
Zelo nevarno bo, če bo ta odgovornost v preveliki meri temeljila na gospodarsko-računovodskih temeljih in na računanju finančnih tokov, povezanih z zdajšnjo krizo. Nekaj tovrstnega računanja se spomnimo iz naših odnosov v nekdanjem SFRJ-ju pred njenim razpadom. Celoten proces evropskih integracij vključno z monetarno unijo je nastal kot ekonomsko-političen podvig. Če ga bomo začeli obravnavati kot izključno ekonomski projekt, zanemarili pa bomo njegov širši družbeni, politični in strateški pomen, bomo zelo hitro prišli do nekontroliranega razvoja dogodkov z zelo negativnimi posledicami.
Če sem pravilno razumel medije, so na zadnjem vrhu predsedniki držav in vlad evroobmočja od finančnih ministrov na mizo dobili dokument, ki je vseboval tudi grexit. V zadnjem trenutku so predsedniki še potegnili ročno zavoro in to možnost umaknili.
Kateri ukrepi bi bili srednjeročno nujni, da bi evro postal stabilna valuta?
Na kratek rok je ključna Evropska centralna banka, ki je svojo vlogo posojilodajalca v skrajni sili začela v zadnjem obdobju opravljati bistveno intenzivneje kot pred tem. V ta sklop sodijo tudi ukrepi kvantitativnega sproščanja, ki ga je začela januarja letos. Z zagotavljanjem dodatne likvidnosti banka želi spodbuditi gospodarsko rast v evroobmočju in tako preprečiti deflacijsko grožnjo, ki smo ji bili priča v zadnjem letu.
Na srednji rok pa bodo nujne določene spremembe v dogovorjenih pravilih igre za preprečevanje in reševanje kriz. Obstoječa pravila, vključno z six-packom, two-packom in fiskalnim paktom, objektivno preferirajo javnofinančno konsolidacijo, cilj gospodarske rasti pa je konsolidaciji podrejen. To je jasna indikacija tega, da so v celotnem procesu oblikovanja institucionalne infrastrukture evroobmočja po izbruhu krize prevladala nemška stališča. V času, ko smo govorili o fiskalnem paktu, je obstajala tudi močna pobuda pod vodstvom Francije, da bi pakt moral vsebovati tudi jasne instrumente za spodbujanje gospodarske rasti. Kot je danes več kot jasno, zagovorniki trega pristopa niso uspeli in tako tega elementa praktično nimamo.
Spremembe pravil igre bi po mojem mnenju morale tudi nakazovati razumevanje dejstva, da je obstoječa kriza tudi kriza plačilnih bilanc. V evroobmočju moramo uvesti mehanizme, ki bodo vplivali ne le na zmanjševanje plačilnobilančnih deficitov, temveč bodo spodbujali tudi zmanjševanje presežkov.
Poglejmo primer Irske. Njene javne finance so bile pred izbruhom krize popolnoma v ravnotežju. Govoriti v primeru te države o fiskalni krizi je preprosto neumnost. Irska je imela plačilnobilančno krizo, in to kot posledico ogromnega neto pritoka kapitala, v glavnem iz bank v osrednem delu evroobmočja. Ko je nastal problem servisiranja dolgov, se je Irska močno zadolžila, da je lahko reševala zasebne upnike. Zakaj niso tedaj del stroškov irske krize nosili upniki oziroma natančneje banke upnice? Očitno je takratni 'bail-out' princip reševanja krize ustrezal takratnim najmočnejšim političnim akterjem v evroobmočju. Od leta 2013 naprej, ko so privatni upniki svoje probleme odpravili in so vse bolj izpostavljeni javniki upniki, pa stvari rešujemo z 'bail-in', kar pomeni najprej doma vse postrgati, nato pa se odpraviti po evropska sredstva. Tipičen primer je bil Ciper in jutri morda še kdo.
Pravila so bila pač ustvarjena na način, ki je nekomu odgovarjal bolj kot nekomu drugemu. Lahko se sicer držimo stališča, da so pač napisana, podpisana in se jih moramo držati. Ampak srednjeročno niso vzdržna in v tem primeru je samo vprašanje časa, kdaj bomo imeli naslednjo Grčijo.
Kaj pa naraščajoča zadolženost?
Javna zadolženost držav evroobmočja je velik problem, saj ogroža dolgoročno stabilno gospodarsko rast. To seveda pomeni, da bodo na dolgi rok države tega območja morale najti način za zmanjšanje svojega javnega dolga. Kako pa se bo to zgodilo? Zadnjih 800 let finančnih kriz kaže na pet osnovnih načinov, s katerimi so zadolžene države zmanjšale svoje visoke javne dolgove. Prva dva sta primarni presežki v daljšem obdobju ter privatizacija. Oba sta koristna, vendar je njun potencial za zmanjšanje dolga relativno majhen. Tretja možnost so dogovorna prestrukturiranja dolga, ki seveda lahko vključujejo tudi element odpisa. Tu sta še velika depreciacija ali devalvacija valute ter inflacija. Slednja dva načina sta pogosto potekala v pogojih velikih političnih kriz in celo vojn.
Če se premaknemo bolj v sodobnost, velja omeniti, da je bila Nemčija po obeh svetovnih vojnah deležna velikih odpisov. S temi odpisi in z Marshalovim programom pomoči se je ta država po drugi svetovni vojni postavila na noge. Da ne bo nesporazuma: tega ne primerjam neposredno z današnjo Grčijo! Ampak dejstvo ostaja, da Grčija brez obnovitve gospodarske rasti problema nikoli ne bo odpravila. Je pa res, da odpis ne bo učinkovit, če v državi ne bo nosilcev ekonomske poltike, ki bodo sposobni popeljati državo v stabilnejšo prihodnost.
Je bila Grčija sama dovolj aktivna?
Grčija je edina v evroobmočju, ki v zadnjih letih ni opravila domačih nalog na področju upravljanja države. Gre torej za velik problem neverodostojnosti in to ni od včeraj. Znan je pregovor "zadolžen kot Grk". Znano je tudi to, da je Grčija postala članica Evropske unije leta 1981, in to ob stališču Evropske komisije, da ta država ne izpolnjuje osnovnih pogojev za članstvo. Države članice so to stališče ignorirale in iz povsem političnih razlogov Grčijo sprejele v Evropsko unijo. V Grčiji je namreč takrat obstajala možnost političnih nemirov in s sprejetjem v Evropsko unijo so članice poskušale to državo zadržati v zahodni hemisferi in v Natu.
Je pa v kontekstu današnjih pogajanj treba omeniti še eno nevarnost. Močno je prisotna teza, da je v kontekstu nekredibilnosti grških politikov, te treba z novim programom stisniti in jim dati lekcijo. To je po mojem mnenju zelo kratkoročna strategija. Izkušnje namreč kažejo, da bodo, če ni na terenu vlade, ki bi bila sposobna in odločena peljati dogovorjene spremembe, učinki groženj zelo kratkoročni. Na srednji rok pa učinkov ne bo. Zato je veliko vprašanje, ali bo ta dogovor, ki je dejansko ponižujoč za Grke, podpisan, in tudi če bo podpisan, ali bo sploh realiziran.
Saj tudi prejšnji niso bili.
Zato pa ne izključujem, da se grexit vrne na mizo.
Torej v sferi plavzibilnosti ostaja tudi možnost, ki jo je predlagal nemški finančni minister. Kvazi razširjena marka ali evroobmočje, kjer bo Nemčija in še nekaj drugih jedrnih držav.
Seveda to ostaja kot alternativa. In ta alternativa visi kot grožnja ne le nad Grčijo, temveč tudi nad evroobmočjem kot celoto. In seveda tudi nad Slovenijo.
Če strnemo: kaj so torej dolgoročne nujnosti?
Spremembe v pravilih igre, ki so bila sprejeta, in jasen fiskalni potencial na ravni evropske monetarne unije. To je lahko okrepljen proračun Evropske unije, bolj verjetno pa poseben proračun evroobmočja. V vsakem primeru mora obstajati neka oblika, ki bo omogočala tudi fiskalne transferje, morda na liniji tistega, kar so predlagali predsedniki Evropske unije, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in ECB-ja v svojem dokumentu leta 2012.

Če nam to ni sprejemljivo, moramo pozabiti na evro kot dolgoročno stabilno valuto.