V newyorški finančni četrti je zavladala panika. Na Wall Street, na okenca bank in okoli sedežev vlagateljskih družb so se začele zgrinjati trume v skrbeh za svoj denar. Hotele so ga nazaj. "Mladenič si je s tresočimi rokami naphal žepe dvajset- in stodolarskih bankovcev. V le dveh urah in pol se je po marmornatih stopnicah navzdol - v oblekah in rokah ljudi - izlilo skoraj milijon in pol dolarjev," je o enem takih dni poročal New York Times. "Nekateri so s seboj prinesli vreče in kovčke, češ, vsak, še zadnji dolar, ki jim ga porinejo v roke, lahko odnesejo domov." Gnečo vlagateljev je prišel svečano nagovorit prvi mož ustanove in jih miril: "Brez skrbi, denarja nikakor ne bo zmanjkalo!" Ni veliko zaleglo. "Na vsakega, ki je odšel, se je v stavbo zgrnilo deset novih in zahtevalo denar. Policija je poslala svoje možé, da so ohranili red in mir."

Že čez nekaj ur je nekoč spoštovani Knicerboxer Co. moral priznati: trezorje smo osušili. Denarja ni več. Panika se je razširila.
"Za celo ulico dolžine okoli stavbe banke se je zbrala razjarjena množica. Odzvanjalo je vreščanje, širili so se kriki jeze, moledovanja, bridkosti in obupa." Takšne navedbe so bile v ameriških časopisih po letu 1900 zelo pogoste.

Velika panika
Ko je v veliki paniki leta 1907 padel Knickerboxer, so mu kot domine sledile številne druge banke in vlagateljske družbe. Borzni indeksi so se prepolovili, brezposelnost je narasla za pet odstotnih točk, banke po vseh državah ZDA so drastično omejile svoje kreditiranje. Kriza je odzvanjala tudi čez mejo. V sosednji Mehiki je bila to še zadnja iskra, ki je sprožila revolucijo in državljansko vojno.
Leta 1907 se je porušil najdragocenejši temelj bank in denarja - zaupanje, da je denar na računu varen. Državniki in bančniki so pozneje skozi čas krizo podrobno preučili. Po svetu so sprejeli potrebne ukrepe, da je lahko moderni komitent prepričan, da bo lahko svoje cekine dobil nazaj ... če le tako hoče. No, skoraj prepričan.

Precedens, ki je naredil veliko razpoko
Zadnja leta smo ravno v Evropski uniji priča precedensom pri ravnanju z bančnim sistemom, precedensom, ki so v zaupanje naredili vidno razpoko. Pa ne samo to. V bančno atmosfero delček sape iz leta 1907 ni zavel samo z vprašljivim reševanjem ciprskega vprašanja, temveč se je širše - po bankah evropske sedemindvajseterice - ponovila stara hiba moralnega hazarda, ki je sprožila veliko paniko. Pa še marsikaj drugega.
Rezultat sta skoraj dva bilijona evrov, ki so jih evropske države v preteklih letih vložile neposredno v reševanje bančne industrije. Banke so se v percepciji večjega dela javnosti iz sistemskega faktorja, ki skrbi za kreditiranje, posledično pa rast gospodarstva in blaginje, spremenile v nasprotje - v coklo, ki žre "ljudski denar".

V pripravi velika reforma bančništva
Del stroke pravi, da je zatajila preohlapna, liberalizirana ureditev. Drugi spet menijo, da je ureditev dobra, le nadzor in izvajanje da je šepalo. Evropski voditelji so se zbrali in zagrizli v kislo jabolko - v pripravi je velika reforma bančnega sistema, ki sliši na ime evropska bančna unija. Da bi bolje razumeli, katere težave rešujejo in kaj za naše denarnice pomenijo rešitve, ki so v pripravi, se je najprej treba na kratko poglobiti v same temelje in zgodovino bančništva.
Banka kot silos žita
Prve, primitivne banke se pojavijo že s prvo, obsežnejšo menjavo dobrin v pradavnini. Po starih merilih bi lahko kot banko oklicali kar tisto okroglo stavbo poleg bližnjega, večjega pekarskega obrata. Silos pšeničnega zrnja. V njih so že tisočletja pred našim štetjem hranili dragoceno žito, z njim trgovali in ga posojali. Naslednji pomemben korak je bil začetek uporabe menjalnega sredstva. To je bilo dobrina samo po sebi, a dovolj kompaktno in vredno, da je bilo uporabno za enostavno menjavo in shranjevanje. Prišel je denar v obliki žlahtnih kovin (zlato, srebro, baker) in novcev, ki so jih skovali iz njih.

V igro vstopi zlatar
S tako dragocenostjo ni bilo lahko ravnati. Ropi, kraje, varovanje, strah pred izgubo. Ljudje, predvsem porajajoči meščanski in trgovski sloji, so se vse bolj zanašali na hrambo v zakladnicah. To so bili navadno zaprti prostori pri samih zlatarjih. Meščan je zlatarju v hrambo izročil denimo dva kilograma zlata, v zameno pa prejel posebno potrdilo.
Sistem delnih rezerv
Zlatarju se je utrnilo: ko stranka enkrat položi svoje zlato v njegove roke, ga navadno tudi pusti tam za dalj časa. Tuje zlato je zato začel posojati v svojem imenu. Doma je ohranjal le minimalen delež in služil z obrestmi. Rodil se je sistem delnih rezerv, ki je temelj sodobnega bančništva. Deluje zato, ker se le redko zgodi, da vsi komitenti naenkrat zahtevajo svoj denar nazaj. Včasih pa se.

Rodi se papirnati denar
Iznajdljiv in pameten ni bil le zlatar. Tudi meščanom in trgovcem se je utrnilo, da jim za trgovanje ni potrebno vedno poseči po zalogah zlata. Pri izmenjavi so lahko ponudili tisti kos papirja, potrdilo, ki ga jim je izročil zlatar. Imel je vrednost, saj je nosil obljubo izplačila, če bi bil predočen zlatarju. Rodil se je papirnati denar, osnovan na zlatu. Zlatarju so nato začeli namesto samega zlata posojati potrdila o dolgu in krog se je zavrtel.
Zaupanje - plaha ptica
Ves sodobni bančni sistem - tako kot zlatarjev - temelji na zaupanju. Na veri, da bo vložen denar tudi povrnjen. Zaupanje pa je nestabilno čustvo, ki se hitro zlomi, ko so na tnalu vsi prihranki.

Navali na banke se še dogajajo
Dokaz? Nizozemska banka DSB. Deloma po lastni krivdi, saj je z zapletenimi sistemi hipotek in življenjskih zavarovanj opetnajstila svoje komitente. Po javni osramotitvi in sodnih kaznih je zašla v težave in na sam rob. Potreben je bil le še zadnji potisk, ki ga je izvedel Pieter Lakeman, vodja združenja nezadovoljnih komitentov. "Sotrpine" je pozval, naj dvignejo prihranke, saj je izgubil zaupanje vanjo. Očitno je imel precejšen vpliv, saj se je z banke v nekaj dneh steklo kar 600 milijonov evrov. "Mi sploh nismo bankrotirali. Uničili so nas," je javno "renčal" prvi mož ustanove, ki je končala na smetišču zgodovine.

Potegavščina zamajala banko
Za banke se lahko stvari zapletejo tudi, če poslujejo po dobrih praksah in so na splošno kapitalsko zdrave. Uslužbenci švedske banke Swedbank so bili nekega decembrskega jutra precej presenečeni, ko so se pred njihovimi okenci začele zbirati neobičajno dolge vrste nekoliko nezadovoljnih ljudi. Večina je zahtevala denar. 'Ves' svoj denar. Nič manj niso "trpeli" njihovi bankomati. Najhujše je bilo po Swedbankinih izpostavah v sosednji Latviji, kjer so komitenti - od posameznikov do podjetij in občin - izpraznili okoli 30 milijonov evrov. Vse to zaradi nekaj tvitov. Nekdo je namreč po Twitterju začel širiti govorice, da je Swedbank v težavah. Swedbank je sicer ena najbolje kapitalsko podprtih bank v Evropi in je težavo hitro uredila.

Knickerboxer je leta 1907, ko pravila o kapitalizaciji še niso bila (dobro) razvita, nujno potreboval pomoč. Potreboval je 'posojilodajalca v skrajni sili', da bi lahko vsaj začasno izplačal vse, ki so se nagrmadili pred okenci. Ni ga dobil. Newyorška elita se je odločila, da mu ni pomoči in hkrati - ob težki lekciji - začela snovati serijo sprememb, ki so začrtale novo pot zgodovine.
Skupna lastnost Križaniča in JP Morgana
Glavni bankirji, vodje velikih vlagateljskih družb in celo ameriški finančni minister so tistega oktobra sklonjenih glav, dan za dnem obiskovali "botra" bančništva, slavnega Johna Pierponta Morgana. Slednji jih je zaklenil v svojo sobo in skril ključ, dokler niso dosegli dogovora. Prvi ukrep: državna zakladnica in še dokaj zdravi bančniki so v osušene ustanove položili desetine milijonov dolarjev depozitov. Medklic: nekaj podobnega je slovenska država naredila v prvih letih zdajšnje krize. Takratni finančni minister Franci Križanič si je v imenu države v tujini izposodil denar in v slovenske banke položil blizu dveh milijard evrov.
Banke in newyorška borza so kljub temu šli skozi še nekaj dni, ko je šlo zelo na tesno. Naposled je zaupanje rešilo banke. Skupno akcijo z Morganom na čelu so z izjavami podprli še nekateri drugi veliki bankirji, denimo John D. Rockefeller in evropski magnat Lord Rothschild, čemur so prisluhnili tudi navadni ljudje. Naval se je počasi polegel.
Morgan je odigral primitivno vlogo centralne banke. Ustanove, ki je ZDA takrat še niso poznale. Nekaj let pozneje so na podlagi boleče izkušnje ustanovile Federal Reserve (FED), eno najvplivnejših ustanov sveta.
Kaj sploh je centralna banka?
Če banke delujejo po sistemu delnih rezerv, to pomeni, da imajo v vsakem trenutku na voljo le določen odstotek vsega denarja, ki so ga komitenti položili vanje, veliko, veliko več pa ga posodijo. Kot stari zlatar. Zato v okviru nekega denarnega območja banke ustanovijo centralno banko in vanjo naložijo nekaj sredstev. Če se zgodi naval na eno izmed bank, sistem centralne banke poskrbi za prenos zadostne količine gotovine in za kratkoročna likvidnostna posojila, da se "napadena" banka ohrani pri življenju. V Sloveniji je to vlogo nekoč opravljala Banka Slovenije (BS), od vstopa v evroobmočje pa so njene vloge precej bolj omejene. Z evropsko bančno reformo bodo še bolj.
Nad Banko Slovenije namreč stoji Evropska centralna banka. Poleg FED-a tudi ta ustanova s sedežem v Frankfurtu spada med najpomembnejše finančne ustanove sveta. Ko je v četrtek Mario Draghi naznanil znižanje ključne obrestne mere ECB-ja (obresti, po katerih ECB posoja denar drugim bankam evroobmočja), so bile v Frankfurt uprte vse oči finančnega sveta.
ECB ustvarja denar iz niča
Kot osrednja banka evropske monetarne unije (držav, ki kot svojo denarno valuto uporabljajo evro) ima ekskluzivno pravico, da tiska denar. V današnji praksi centralna banka ustvarja denar iz niča. Minili so namreč časi, ko je papir nosil zlatarjevo obljubo, da bo ob vrnitvi lista izplačal zlate palice. Minili so tudi časi, ko so centralne banke lahko natisnile le toliko denarja, kot je imela država dejanskih, fizičnih zlatih rezerv. Zadnje ostanke sistema so z Zemlje pometli v 70. letih prejšnjega stoletja. Izjema je bila le Švica, ki je izkoriščala dejstvo ogromnih količin zlata v njeni posesti. Švicarski frank je tako vse do leta 2000 v 40 odstotkih temeljil na zlatu.
Denar na zaupanje
Novci, s katerimi danes plačujemo, se tako imenujejo 'fiat' denar. To je denar, ki temelji izključno na zaupanju vseh nas uporabnikov, da je nekaj vreden. In seveda na trdi roki države, ki zapoveduje, da se ga (skoraj) izključno uporablja povsod, kamor seže njena jurisdikcija.
"Bomo pa natiskali"
Slovenija je ravno te dni prodala za 3,3 milijarde dolarjev obveznic, kar pomeni, da se je zadolžila za 2,5 milijarde evrov. Te med drugim nujno potrebuje za odplačilo že obstoječih dolgov tujini. Če ne bi dobila svežega denarja iz posojil, bi bankrotirala. Če pa bi Slovenija danes še imela lastno valuto, tolar, in centralno banko (BS) s polnimi močmi, bi lahko nujno potreben denar enostavno - natisnila. Tisk (ustvarjanje) denarja je ekskluzivna pravica centralne banke. Kot je za primer ZDA nekoč pojasnil nekdanji guverner FED-a, Alan Greenspan: "Združene države lahko odplačajo popolnoma vse dolgove, ker lahko v ta namen kadar koli natisnemo še več denarja. Možnost bankrota je potemtakem nična."
Za likvidnost (zadostno količino denarja v obtoku) skrbi tako, da od okoli 1.500 osrednjih bank evroobmočja začasno odkupi vrednostne papirje z zavezo, da jih bodo te kmalu (do treh mesecev roka) odkupile nazaj z obrestmi. FED na drugi strani luže neposredno odkupuje ameriške obveznice.
Glavna in osrednja naloga ECB-ja pa je skrb za stabilnost cen. Skrbi, da inflacija (padanje vrednosti denarja) v evroobmočju ne preseže dveh odstotkov na leto in hkrati preprečuje nasproten pojav - deflacijo. To je osrednja skrb ECB-ja, medtem ko ameriški FED obenem skrbi še za maksimalno zaposlenost - s pomočjo monetarne politike.
Veliki pohlep leta 1907
Leta 1907 ni bilo FED-a, da bi s protiukrepi ublažil takrat drastično porast brezposelnosti. Nad bankami in drugimi finančnimi ustanovami ni bilo nobenega pravega regulatorja, nadzornika, ki bi jim gledal pod prste. Če bi regulator trga takrat dobro opravil svoj posel, velike panike morda sploh ne bi bilo. Vse se je namreč začelo s - pohlepom. V začetku oktobra so se sestali zloglasni bankir Wall Streeta, Charles Morse, ki je obvladoval številne banke, zavarovalnice in sklade; ter magnata industrije bakra, Augustus in Otto Heinze. Želeli so praktični monopol nad trgovino z bakrom (monopol je danes zakonsko prepovedan).
14. oktobra sta brata začela z vsemi močmi odkupovati vse delnice podjetja United Copper, kar jih je prišlo pod roko. Cena je z 39 dolarjev na delnico v dveh dneh zrasla na 60 dolarjev. A ker sta v potezo vstopila z nekaj tveganimi, napačnimi predpostavkami, jima je denarja zmanjkalo. Novice o neuspelem poskusu so se razširile kot ogenj, je poročal New York Times. Dan zatem je cena padla na 10 dolarjev za delnico. Morse, z vsem svojim imperijem, in brata Heinze so bili uničeni. Nagnali so jih iz vseh uprav in lastništev podjetij, a prepozno. Vlagatelji so se že zbali za prihranke. Čez nekaj dni je padel Knickerboxer, drugo je zgodovina.
Dandanes takšnega posega regulatorji nikakor ne bi dovolili.
Kaj so počeli regulatorji ...
A kljub vsemu regulatornemu aparatu Evropske unije je ta padla v veliko krizo, ki traja že peto leto. Kot je znano, je v reševanje bank bilo v zadnjih letih vloženih že več kot dva bilijona evrov (2.000 milijard). Krč pa še vedno traja. Ciprska kriza, 100-milijardno reševanje španskih bank, ne nazadnje težave pred našim domačim pragom. Slovenski bančni sistem v krču.
Evropski voditelji so morali nekaj storiti. Odločili so se, da bo treba uvesti Evropsko bančno unijo.
"Hudič je v podrobnostih"
Kot je na nedavni okrogli mizi na to temo, ki jo je organiziralo Združenje bank Slovenije, dejal France Arhar: "Hudič je v podrobnostih." Arhar ima številne pomisleke. Prvi je hitrost uvajanja. Projekt uvedbe evra je zahteval deset let zelo temeljitih priprav, medtem ko je odločitev za bančno unijo (BU) padla lani, prvi koraki implementacije pa so planirani že za letos.

"Evropsko gospodarstvo vitalno odvisno od bank"
Ob tem je Arhar predstavil nekaj pomembnih statistik, izhajajoč iz podatkov Evropske bančne federacije. Bilančna vsota celotnega evropskega bančnega sektorja je leta 2011 znašala 46 bilijonov evrov. Vsota slovenskega sektorja je 46 milijard - torej je le ena tisočinka, je razkril. Evropsko gospodarstvo je hkrati vitalno odvisno od bank, saj tam pokrije kar tri četrtine vseh potreb po financiranju (za primerjavo: ameriško gospodarstvo v bankah dobi četrtino, prek finančnega trga pa preostale tri četrtine). Arhar je še razkril, da ima od 28 globalno pomembnih sistemskih bank le devet sedež v Evropski uniji.
Ločitev investicij in komercialne dejavnosti?
Za Arharja je eno poglavitnih vprašanj, ali - in v kolikšni meri - bo bančna reforma ločila klasično, komercialno bančništvo (depoziti in posojanje) ter investicijsko bančništvo, ki je precej bolj tvegano. ZDA so namreč leta 1999 precej razrahljale ločnico in po mnenju številnih ekonomistov je to precej pripomoglo k izbruhu njihove krize. Po Arharjevih besedah nekatere raziskave, ki so jih naročili v Evropski komisiji nakazujejo, da se obeta globlja razdelitev dejavnosti.

Mali strah hitro preraste v velikega
Arhar je opozoril, da je finančni trg vse bolj povezan in da evropske banke (evroobmočja in Evropske unije) delujejo tudi zunaj teh območij, kjer baselski standardi ne veljajo. "Sistemsko tveganje ne pozna meja. Unijska banka, ki deluje v tretjem krogu, lahko tudi sama povzroči sistemsko tveganje na tistem ozemlju, kjer deluje," je opozoril.
Težava ostajajo tudi kapitalske zahteve. V 19. stoletju je bila za varnega finančnega posrednika potrebna četrtina kapitala, danes za sistemsko pomembne banke velja, da ga potrebujejo devet odstotkov. Tudi zato je denimo morala Slovenija vlagati stotine milijonov v NLB. Arhar se vprašal, kdo bo pri vse bolj padajočih donosih bank (s predkriznega 12-odstotnega donosa na bančni kapital je ta padel na tri) sploh še pripravljen vlagati v lastništvo bank.
Prvi steber BU-ja: Enoten nadzor
BU bo temeljil na treh glavnih stebrih. Prvi bo povečan nadzor nad bankami. Vsemi bankami, ki jih je 6.180. Do zdaj je ECB nadziral le tiste najpomembnejše banke, zdaj pa bo svoj nadzor razširil (s pomočjo lokalnih ustanov) nad čisto vse. To je tudi neke vrste izraz nezaupanja lokalnih regulatorjev, saj (očitno) niso opravili svoje vloge. Enega takšnih mnenj je pred leti javno izrazil Damjan Žugelj, sicer direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev. Slovenska centralna banka, torej Banka Slovenije (BS), je zatajila, je izjavil na pričanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo. Ko je BS v časih pred krizo opazoval širok razmah lastniških prevzemov, ki so temeljili skoraj izključno na finančnih vzvodih (kupci so kupnino zbrali s posojili, jo nameravali vračati iz denarnega toka prevzetega podjetja ter kot jamstvo predložili kupljene delnice), bi lahko pri bankah uporabila mehanizem kapitalske ustreznosti. Banke, ki so kreditirale menedžerje, bi lahko BS poklical na zagovor in zahteval dvig kapitalske ustreznosti.
Kako nadzorovati vso to maso
Arhar je opozoril, da nadzorovanje 6.180 bank z enega mesta ne bo ravno enostavna naloga. "Basel III postaja tako kompleksen in zapleten, da se lahko sprevrže v svoje nasprotje. Če preveč stvari institucionalizirate in normirate, nisem prepričan, da bo s tem tudi prišla večja stabilnost. Ponekod bi kazalo stvari poenostaviti," je izjavil guverner BS-ja.

Bo prišlo do križanja pooblastil?
Težava lahko nastane, ker že imamo regulatorja bančnega trga - Evropsko bančno agencijo (EBA). Ker BU prenaša pristojnosti nadzora v roke ECB-ja, lahko pride do križanja pooblastil, je opozoril Arhar. Še več: do dvojih stroškov za reguliranje, kar utegne obremeniti že tako težaven sektor. Odgovorila mu je kar Slovenka pri ECB-ju, Petra Senkovič: "Da, šlo bo za dvojno obdavčitev." A vsaki za svoje naloge, je dodala. Prihajajo tudi konkretne sankcije za kršilce, v znesku kar desetine skupnega letnega prometa pravne osebe v preteklem letu, je dodala. Pritožbe na odločitve obeh regulatorjev bodo romale na evropsko sodišče v Strasbourgu.
Drugi steber BU-ja: Varovanje vlog
Drugi glavni steber bo enoten sistem varovanja vlog do 100.000 evrov. "Tukaj se bo treba držati predpisov. Če se bo začelo rušiti zaupanje v lastne predpise, potem je to težava," je komentiral guverner Banke Slovenije, Marko Kranjec. In težava je že tu. Kot je pojasnil strokovnjak za mednarodne finance Mojmir Mrak: "Ko si to naredil na Cipru, si začasno prekinil enega ključnih postulatov EU-ja." Evropska komisija je namreč na Cipru v bailout paketu želela poseči ravno v vloge do 100.000 evrov. "Zadeve so hudičevo resne," je dodal, saj se s tem ruši temelj vsega - zaupanje, da bodo vloge poplačane.
Kranjec je še opozoril na nerešeno težavo čezmejnega varstva hranilnih vlog. Svet se globalizira s prihranki vred. Takšna težava je denimo nastal pri Islandiji. Ko so propadle reykjaviške banke, so nekatere države EU-ja svojim državljanom, ki so tam hranili denar, nemudoma povrnile prihranke; ter jih nato zahtevale od Islandije. Ta jih ni želela poplačati (vsaj ne pod zahtevanimi pogoji). "Vsi poskusi zagotavljanja čezmejnega varstva in varnosti vlog več ali manj niso bili sklenjeni, ker ni dogovora med gostujočo državo banke in domače," je komentiral Kranjec.
Tretji glavni steber: Sklad reševanja bank
EU bo bančno unijo naslonil še na tretji steber, in sicer sklad, ki bo lahko neposredno reševal banke, ki so v težavah. Do zdaj so banke vedno reševali posredno. Obstaja namreč Evropski stabilnostni mehanizem (ESM), v katerega so države vplačale določeno količino denarja, sam pa je s poroštvi držav vzel dodatna posojila. Ta rešuje države in šele države same lahko potem rešujejo banke. Denimo, Slovenija se trenutno zadolžuje tudi zato, da bo lahko rešila težave slabih terjatev bank. Po novem bi jih lahko (v teoriji) evropski sklad reševal direktno.
Ta možnost bo po Mrakovem mnenju težko izvedljiva, a ključna - da lahko davkoplačevalci ene države neposredno intervenirajo v drugi državi. Evroobmočje ima eno veliko ključno napako - nima namreč sistemskega in dolgoročnega mehanizma reševanja. Bančna unija je, tako Mrak, le prvi korak do fiskalne unije. Morda bodo sledile skupne obveznice ali celo skupen proračun evroobmočja.
"Bančni uniji mora uspeti"
"Tudi ta projekt je za zdaj na dobri poti in kadar je kriza, je čas še pomembnejši, da se čim prej uveljavi v praksi," je izjavil Arhar. "Jaz upam, da bo bančni uniji uspelo. Enostavno mora ji," je sklenil Arhar.
Da bodo prizori panike iz leta 1907 in velike krize 2008-2013 le še preteklost.