Davčna in carinska uprava sta v več kot tri leta trajajočem nadzoru, začel se je leta 2009, opravila okoli 1.000 inšpekcijskih nadzorov, kažejo za zdaj še neuradni podatki. Pri trgovini na debelo z lesom inšpektorji sumijo, da je bilo skoraj 20 odstotkov delavcev zaposlenih na črno.
Še bolj presenetljive pa so številke, ki so jih inšpektorji ugotovili pri nadzoru samostojnih podjetnikov in kmetov. Pri vsakem nadzoru so tako ugotovili v povprečju za več kot 22.000 evrov neplačanih davčnih obveznosti, je v TV Dnevniku poročala novinarka Duška Lah. Pri kmetih je ta številka presegla 51.000 evrov! Peter Jenko z republiške davčne uprave je v TV Dnevniku pojasnil, da so odkrili le del davčnih nepravilnosti. O dejanskem znesku neplačaih davkov ni želel ugibati, a po njegovi oceni gre za večkratnike ugotovljenega zneska.
Seznam nepravilnosti dolg
Ugotovljena nezakonita dejanja so se nanašala zlasti na neknjižene prodaje lesa, neverodostojne odhodke, odhodke med povezanimi osebami, davčne vrtiljake, neupravičene stroške reprezentance, plačevanje zasebnih dolgov fizičnih oseb ter neplačevanje prispevkov zaposlenim.
Slabi časi se zato pišejo morebitnim kršilcem, saj nameravata carinska in davčna uprava močno okrepiti nadzor nad lesno dejavnostjo in trgovino ter se povezati tudi s kolegi iz tujine ter gozdarsko inšpekcijo.
Ogromen neizkoriščen potencial
Les je sicer ena redkih surovin, če ne kar edina, ki je je v Sloveniji v izobilju. Ozemlje naše države je namreč v 60 odstotkih prekrito z gozdovi, kar nas v Evropi uvršča le še za Švedsko in Finsko (75 oz. 70 odstotkov), imamo pa tudi največji letni prirastek gozdnih površin. Prav zaradi tega so se v zadnjem času pojavili pozivi, naj država les po finskem vzoru razglasi za strateško surovino.
Lesna industrija je bila v preteklosti na slovenskem ozemlju že pomembna, saj je zaposlovala več kot 40.000 ljudi, v zadnjih letih pa je ta številka upadla na okoli 10.000. Vse to ob dejstvu, da trenutno izkoriščamo, posekamo, le okoli polovico tega, kar bi glede na obnovitvene zmožnosti slovenskih gozdov lahko.
Tu se torej skriva precej neizkoriščenega denarnega potenciala, saj se v Sloveniji proizvajajo predvsem izdelki z nizko dodano vrednostjo, medtem ko večino lesa izvozimo v tujino, zlasti Avstrijo, in nato znova precej dražje uvozimo v obliki dragega pohištva in drugih končnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo.