Nemško gospodarstvo je največje v Evropi in predstavlja skoraj tretjino BDP-ja evroobmočja, po stagnaciji, ki se je začela pred šestimi leti, pa je levosredinska vlada predlagala vrsto reform na trgu delovne sile, socialne varnosti, zdravstvenega varstva in pri davčni zakonodaji.

Prvi pozitivni znaki reform
Program reform, bolj znan pod imenom agenda 2010, ki ga je vlada predstavila leta 2003, je takrat doživel vrsto kritik in nasprotovanj, vendar pa so se letos že pokazali prvi pozitivni izidi in po mnenju britanskega časnika The Economist so zato zaslužne prav reforme nemškega gospodarstva, ki zdaj deluje bolj zdravo, kot pa npr. italijansko ali francosko, katera se še vedno soočata s številnimi težavami in nizko gospodarsko rastjo.

Tako se je močno okrepilo poslovanje velikih nemških podjetij, ki so v zadnjem času že izkazala povišan dobiček in doživela rast delnic na borzi, potem ko so se pod pritiski vlade prestrukturirala in znatno znižala stroške.

Visoki stroški poslovanja
Velika slabost nemških podjetij so namreč visoki stroški delovne sile, saj je bila Nemčija dolgo časa najdražja evropska država za poslovanje podjetij in številna med njimi so svojo proizvodnjo začela seliti v države srednje Evrope ali v Azijo, kjer so stroški dela tudi do 80 odstotkov nižji, saj drugače niso mogla konkurirati na svetovnem trgu.

V zadnjih letih se je to spremenilo in nemško gospodarstvo je postalo konkurenčnejše od francoskega, italijanskega, nizozemskega in celo britanskega, to pa je v veliki meri pripomoglo tudi, da je Nemčija znova postala največja izvoznica na svetu.

Nezaposlenost glavni problem
Počasi se je začela zmanjševati tudi nezaposlenost, ki je eden izmed največjih problemov za nemške delavce, saj je brez dela pet milijonov ljudi oz. 11,6 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, ta številka pa je še večja v vzhodnem delu Nemčije, ki se še vedno trudi ujeti korak z zahodnim, razvitejšim delom. Prav zato je program Agende 2010 vključeval tudi dogovor med vlado in podjetji, da bi ta ustvarila več delovnih mest, kar pa se ni uresničilo.

Najbolj radikalen ukrep pod imenom Hartz IV je bil namenjen prestrukturiranju izplačil za brezposelne in sistema socialne varnosti, s čimer so prejemki za brezposelne postali bolj nadzorovani, začelo pa se je tudi kaznovati vse tiste brezposelne, ki niso hoteli sprejeti ponujenega dela.

S tem ukrepom, ki je vlado letos stal osem milijard evrov, pa niso dosegli zaželenega učinka in zaposlene je postalo še bolj strah pred posledicami izgube dela, kar je močno okrepilo pozicije podjetij pri pogajanjih o plačah in na drugi strani oslabilo položaj sicer vplivnih sindikatov.

Delavci popuščajo v strahu
Vse večja namera številnih nemških podjetij, da svojo proizvodnjo preselijo v države z nižjimi stroški dela in poslovanja, je še okrepila strah delavcev pred izgubo dela.

Tako so morali nemški delavci v zadnjih nekaj letih pristati na decentralizirano usklajevanje plač, daljši delovnik in celo znižanje plač, vendar pa je to pozitivno vplivalo na znižanje stroškov dela v primerjavi z drugimi državami in nemško gospodarstvo je s tem postalo konkurenčnejše.

Strah pred izgubo dela negativno vpliva predvsem na zaupanje potrošnikov, ki zaradi tega raje varčujejo, kot pa zapravljajo in prav nezaupanje potrošnikov je bilo v zadnjih letih vzrok za zmanjšanje domače potrošnje, ki je postala najšibkejši člen nemškega gospodarstva in vplivala na manjšo gospodarsko rast.

Napredek pri gospodarskih reformah v Nemčiji ni izrednega pomena samo za sosednje in druge države v Evropi, ampak tudi za gospodarstvo celega sveta, saj je nemško gospodarstvo četrto največje na svetu, zato so oči ekonomistov uprte v dni po volitvah, ko bo znana zmnagovita stranka in bo lažje predvideti, kaj se bo zgodilo z nepriljubljenimi reformami.