Gre za enega od primerov, ki je na sodišču zato, ker je švicarska centralna banka na začetku leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto pri 1,20 franka za en evro, kar je močno prizadelo posojilojemalce v švicarskih frankih. Ker sistemske ureditve problematike, za katero si prizadeva Združenje Frank, ni, posamezne primere tožb bank rešujejo sodišča.

Gre za primer, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, in ugotovilo, da je pogodba nična. Po navedbah spletnega Dela gre za primer posojilojemalca proti Sparkasseju.

Kot je za Delo povedal odvetnik posojilojemalca Robert Preininger, je takšno odločitev pričakoval, saj višje sodišče ni upoštevalo meril, ki jih je postavilo vrhovno sodišče letos maja, ko je prvič razveljavilo ničnost pogodbe. Izrazil je še pričakovanje, da bo višje sodišče ugodilo njegovi pritožbi, vendar sodbe ne bo spremenilo, ampak jo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Kot so glede tega primera navedli v ZBS-ju, kjer se ves čas zavzemajo za individualno reševanje teh sporov, je vrhovno sodišče v sodbi izpostavilo, da posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe ali pogodbenega določila, če to določilo ni nepošteno, ampak zgolj nejasno. Jasni in razumljivi pogodbeni pogoji po mnenju sodišča ne morejo biti predmet ocene (ne)poštenosti.

Pri presoji kreditnih pogodb v švicarskih frankih morajo sodišča upoštevati, da slovenska potrošniška zakonodaja pojasnilne dolžnosti ni podrobneje urejala in ni predpisovala specifičnih zahtev oz. načina pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zahtev oz. načina prav tako ne ureja Sodišče EU-ju v zadevi Andriciuc oz. primeru romunskih posojilojemalcev in ni urejala Banka Slovenije v svojih dopisih.

Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je torej predmet presoje sodišča v vsaki posamezni zadevi posebej ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin te zadeve. Pri tem morebitna odsotnost predloženih simulacij v nobenem primeru ne sme biti odločilna, so povzeli v ZBS-ju.

Po njihovih navedbah je sodišče še poudarilo, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb, ima lahko enak učinek pretirana skrb. Ravnotežje med njima izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo.

Vrhovno sodišče je tudi potrdilo, da Banka Slovenije v svojih publikacijah ni mogla napovedati apreciacije švicarskega franka, zlasti v letih 2011 in 2015. Zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe menjalnega tečaja niso mogoče. V sami naravi tveganja sta nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na izvedbo tveganja.

Za strokovnjake je vpliv določenih dejavnikov do določene mere predvidljiv, noben strokovnjak pa ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015, ki je imel odločilen vpliv na vrednost švicarskega franka, so še dodali v ZBS-ju.