Sežansko gradbeno podjetje je delovalo vse od povojnih let, ko je bilo ustanovljeno z namenom izgradnje porušene domovine. Med njegovimi poznejšimi prepoznavnejšimi projekti so bile med drugim stolpnice v ljubljanskih Dravljah in Fužinah. V zadnjih letih pa so se v Kraškem zidarju tako kot v mnogo drugih slovenskih gradbenih podjetjih posvečali številnim stanovanjskim projektom tako na Primorskem kot v prestolnici.
Prav pretirana stanovanjska gradnja je bila eden glavnih krivcev za stečaje gradbenih podjetij, med katerimi so se do zdaj znašli še SCT, Vegrad, Primorje MTB, Konstruktor VGR, Gradbeno podjetje Bežigrad, Gradis Celje, CPM, GPG, Stavbar Gradnje in Gradbinec GIP. Seznamu stečajnikov pa se bo pridružilo še kakšno nekdaj zveneče ime med gradbenimi podjetji, saj so trenutno v fazi prisilne poravnave Energoplan, Gradis skupina G, druži ju tudi podjetje Grep, ki gradi športno-trgovski kompleks v Stožicah, ter CMC Celje.
Gospodarska kriza je najbolj prizadela tista gradbena podjetja, ki so se najbolj posvečala tržni stanovanjski gradnji. Gradbena podjetja, ki se ukvarjajo s cestno in drugo infrastrukturo, imajo vsaj za zdaj malo manj likvidnostnih težav. Preveliko zadolževanje za stanovanjske in poslovne gradnje pa zagotovo ni edini vzrok za propad podjetij, ki so prispevala enega glavnih deležev h gospodarski rasti oziroma dvigu bruto družbenega proizvoda (BDP) Slovenije sredi prejšnjega desetletja.
Odgovornost na vodilnih
Velik del odgovornosti nosi tudi vodstveni kader, ki se je s t. i. tajkunskimi prevzemi dokopal do večinskega ali pretežnega dela njihovih gospodarskih družb in jih nato finančno izčrpal za odplačevanje silnih posojil, s katerimi so jim banke ravnodušno omogočile lastniške prevzeme.
Banke naj bi imele do gradbenih podjetij vsega skupaj za več kot tri milijarde evrov terjatev, skupaj z garancijami pa celo več kot pet milijard. Zaradi stečajev v gradbenem sektorju bodo lahko ostale praznih rok za več sto milijonov. Vendar se bodo banke reševale oziroma sanirale z dokapitalizacijo, tudi na račun davkoplačevalskega denarja. Gradbena podjetja pač ne. Kar nekaj jih je pred stečajem, denimo v primeru SCT-ja in Primorja, najavljalo, da jim prihajajo na pomoč tuji partnerji s svežim kapitalom. Vendar so se te zgodbe uvrščale le v žanr fikcije.

Reševanje z avtocestnim križem
Slovenska gradbena industrija se je znašla v težavah ob osamosvojitvi Slovenije, še posebej večja gradbena podjetja. Tako kot velik del slovenskega gospodarstva je utrpela izgubo trgov na območju nekdanje Jugoslavije, pa tudi drugod po vzhodni Evropi. SCT je v času nekdanje Jugoslavije gradil po celotni nekdanji skupni državi, pa tudi v državah nekdanjega vzhodnega bloka, v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Na pomoč je kmalu priskočila država in začela se je izgradnja slovenskega avtocestnega križa. Večino poslov so dobila slovenska podjetja. Gradnja novega avtocestnega omrežja pa je v primerjavi z nekaterimi drugimi državami, ki so prav tako gradile avtoceste, potekala zelo počasi.
Slovenska gradbena podjetja so v boju proti tuji konkurenci, ki je dobila zgolj nekaj projektov (predora Trojane in Rebernice), na javnih razpisih zmagovala z najnižjimi ponudbami. Projekti pa so bili na koncu nekajkrat dražji zaradi neštetih aneksov k pogodbam, ki jih je naročnik - Družba za avtoceste Slovenije (Dars) - dobrohotno odobraval.
Tovrstna naklonjenost je izvirala tudi iz dejstva, da so se številni uslužbenci Darsa pred tem kalili pri kakšnem večjem slovenskem gradbenem podjetju, predvsem v SCT-ju. Zato so se pojavile številne ocene, da je bil slovenski avtocestni križ močno preplačan, morda tudi za nekaj milijard evrov.

Čista lopata
Ob tem ne gre pozabiti tudi kartelnega dogovarjanja med največjimi gradbenimi podjetji, ki jim je država dajala potuho, saj pristojni državni organi kljub številnim opozorilom in obtožbam niso ukrepali. Vse dokler se ni zgodila afera Čista lopata.
Direktorje treh največjih slovenskih gradbenih podjetij Hildo Tovšak (Vegrad), Dušana Črnigoja (Primorje) in Ivana Zidarja (SCT) so februarja 2008 aretirali zaradi gospodarskega kriminala in drugih kaznivih dejanj pri izgradnji Centra za kontrolo zračnega prometa na Brniku. Vsi trije so bili konec letošnjega marca na prvi stopnji obsojeni na zaporne kazni.
Ob tem se je razkrilo, da je bil med velikimi in malimi gradbenimi podjetji ob prisotnosti predstavnikov Darsa sklenjen t. i. zemonski sporazum, na katerem so že leta 1998 določili, kako se bo delil posel izgradnje avtocest različnim gradbenim podjetjem.
Nekdanji predsednik uprave Darsa Jože Brodnik je sicer pred parlamentarno preiskovalno komisijo pojasnil, da zemonski sporazum ni bil ravno kartelni dogovor, temveč le ugotavljanje zmogljivosti in znanja slovenskih gradbenih podjetij, s čimer naj bi preprečevali monopol SCT-ja. Predstavniki Darsa in izvajalcev naj bi se nato vsak mesec sestajali in delili posel med velika in mala podjetja.
Polom stanovanjske gradnje
Medtem ko se je v Sloveniji gradila nova avtocestna infrastruktura, je na drugi strani precej stagnirala stanovanjska gradnja. Novih stanovanj je bilo v devetdesetih letih in v začetku tisočletja bore malo, povpraševanje pa je bilo relativno veliko, kar je dvignilo cene tako novim kot starim stanovanjem.
Z gospodarsko konjunkturo je sredi prejšnjega desetletja povsod po Sloveniji zavladala prava evforija stanovanjske gradnje. Številna velika in mala gradbena podjetja so se nebrzdano zadolževala za svoje stanovanjske in poslovne gradnje, pri tem pa so jim bile s posojili zelo naklonjene banke. Medtem ko je gradbeni sektor v številnih državah po svetu že zajemala kriza, se je v Sloveniji še naprej navdušeno gradilo, toda veliko manj prodalo.

Prihod svetovne gospodarske in finančne krize v Slovenijo je ohladil številne potencialne kupce in veliko novogradenj je ostalo neprodanih ali neoddanih. Toda namesto padca cen novogradenj je propadla velika večina slovenskih gradbenih kot tudi z njimi povezanih podjetij.
Večja podjetja so hitreje padla
Večja kot so bila gradbena podjetja, hitreje so padla. V drugi polovici 2010 se je v prisilni poravnavi znašel Vegrad, pojavile pa so se prve govorice o stečaju SCT-ja. Gradbena podjetja so na pomoč klicala državo oziroma tedanjo vlado. Toda Slovenija je tedaj že močno zabredla v recesijo in zato ni bilo ne posluha, kaj šele sredstev za njihovo reševanje.
Nekdanja gospodarska ministrica Darja Radić je razložila, da namerava država gradbenim podjetjem sicer pomagati predvsem z zagonom nekaterih investicij v Sloveniji, podjetja pa bodo morala v prihodnosti posle iskati tudi na tujih trgih. Ob tem je opozorila, da ni naloga države, da pomaga posameznim podjetjem v zasebni lasti.
Pahorjeva vlada se je sicer trudila, da bi pridobila gradbene projekte v tujini. Toda pri tem ni imela srečne roke. Ena glavnih tarč je bila z nafto bogata Libija, toda tam se je tedaj začela revolucija, ki je odnesla dolgoletnega samodržca Moamerja Gadafija. Do vratu zadolžena gradbena podjetja pa so začela padati kot po tekočem traku. Za seboj so pustili več stomilijonske dolgove tako do bank kot do svojih podizvajalcev ter številne nedokončane projekte.
Široko odprta vrata za tuje gradbince
Propad največjih gradbenih podjetij je na široko odprl vrata velikim tujim, ki so v preteklosti le stežka pridobivali posle v Sloveniji. Tako pa se jim obeta sodelovanje v nekaterih večjih infrastrukturnih projektih, ki se obetajo v Sloveniji, kot so tretja razvojna os, veriga elektrarn na srednji Savi, tretji pomol Luke Koper, železniška infrastruktura in gradnja plinovoda Južni tok. Ob tem se že pojavljajo namigi, da so nekateri vodje propadlih slovenskih gradbenih podjetij že ponudili svoje svetovalne storitve glede poslov v Sloveniji tujim multinacionalkam.

Gregor Cerar