Največ težav povzročajo številni napadi na infrastrukturo in zastarela naftna industrija, zato naj bi bilo število načrpanih sodčkov nafte še nekaj časa daleč od tistega pred napadom na Kuvajt iz leta 1990, ko je Irak načrpal tri milijone sodčkov dnevno.

Po besedah ministra bo proizvodnja narasla na šest milijonov sodčkov do leta 2010, takojšnje povečanje črpanja pa naj bi zagotovil novi varnostni načrt za sever Iraka in še večja proizvodnja ter izvoz na jugu države, kjer trenutno načrpajo celoten iraški izvoz nafte, ki znaša od 1,2 do 1,5 milijona sodčkov dnevno, kar je toliko kot v zadnjem letu režima Sadama Huseina.

Obnova daleč od pričakovanj
ZDA in velike naftne družbe so že postale bolj pesimistične, ameriški predsednik pa je tri dni pred volitvami in več kot dve leti in pol po napadu na Irak priznal, da zaslužek od nafte, s katerim naj bi hitro financirali povojno obnovo, ni tak, kot so ga pričakovali pred napadom.

Kljub temu da ima Irak tretje največje naftne rezerve na svetu, dnevna proizvodnja ostaja manj kot dva milijona sodčkov in najbolj črnogledi napovedujejo, da bi se lahko še zmanjšala, saj so nekateri stroji še sovjetske izdelave in uporabljajo zastarale metode črpanja.

Za obnovo infrastrukture so takoj po marcu 2003 Američani namenili več kot 20 milijard dolarjev in več kot polovica tega denarja je bila že plačana za opravljeno delo, Iračani pa se morajo še vedno spopadati s pomanjkanjem energije. Po mnenju ameriških predstavnikov v Iraku bi lahko proizvodnjo elektrike naslednje leto povečali na 6.000 megavatov dnevno, kar pa bi morali po prvotnih ocenah doseči že sredi leta 2004.

Varovanje pobere vse več denarja
Veliko denarja, namenjenega za obnovo, so morali Američani po napadu nameniti tudi povečanim stroškom za varnost in popravilom infrastrukture po sabotažah, predvsem na naftnih poljih severno od Bagdada, kjer nasilje sunitskih skrajnežev in pripadnikov nekdanjega režima ne pojenja.

Mnogi projekti za oskrbo z vodo in energijo so morali lani zastati, ker so ZDA sredstva raje namenila za urjenje iraških vojakov in policistov, saj si želijo na njih prenesti vse več varnostnih nalog in tako omogočiti postopen umik ameriških vojakov.

Na šiitskem jugu je napadov manj in so razmere stabilne, vendar večje črpanje onemogočajo pravni spori, dolgotrajna popravila in pred kratkim tudi slabo vreme. Na relativno mirnem severu države pa so Kurdi že začeli sklepati posle s tujimi naftnimi podjetji, kar je vznemirilo sunite, ki zahtevajo skupno gospodarjenje nad naftnimi viri.

Za ustanovitev državne naftne družbe je najpomembnejši pristanek Kurdov, ki zase v prihodnosti zahtevajo visoko stopnjo avtonomije tudi pri prihodkih od nafte. Osnutek zakona o oblikovanju take družbe pa naj bi po napovedih ministra za nafto sprejeli že prihodnji mesec.

Dogovori s tujimi naftnimi družbami bodo sicer v pristojnosti novoizvoljenega iraškega parlamenta, ki bo imel poln štiriletni mandat, iraški politiki pa upajo, da bo prav čas po volitvah prinesel znatno povečanje tujih naložb. Največje tuje naftne družbe, kot sta Shell in Exxon Mobil, so pripravljene vlagati v iraško naftno industrijo, vendar pa se to še ne bo zgodilo tako kmalu, saj bodo nedvomno počakale do umiritve razmer.

Razdelitev zaslužka od nafte med etničnimi skupinami, kot tudi status etnično mešanega mesta Kirkuk na širšem območju Kurdistana, kjer ležijo bogata naftna območja, še vedno ostaja vroče vprašanje, s katerim se bo med drugimi morala v prihodnjih štirih letih spopasti prihodnja iraška vlada.