Olimpijske igre odpirajo vprašanje, ali največji športni dogodek v svetu državi gostiteljici sploh prinaša finančne in druge koristi. Igre v Atenah 2004, ki so stale kar 7 odstotkov grškega proračuna oziroma namesto predvidenih treh kar 16 milijard dolarjev, so helensko republiko pomagale pahniti v bankrot.

Novo zgrajena športna infrastruktura večinoma ostaja neizkoriščena, dober primer je Peking, ki je olimpijske igre pripravil za 45 milijard. Zimske igre v Sočiju so stale več kot 50 milijard, bližajoče se v Riu de Janeiru pa bodo izstavile račun za 20 do 25 milijard dolarjev, verjetno brez večjih pozitivnih učinkov na Brazilijo.

Edino mesto, ki je po olimpijskih igrah končalo v zelenih številkah, je Los Angeles. Leta 1984 je lahko ponudilo obstoječo infrastrukturo in športne objekte. V primerjavi s prejšnjimi igrami pa tudi začeli naraščati prihodki od pravic televizijskega prenosa.

Le stroški in dolgovi
Vse naslednja prizorišča iger so se spopadala s stroški in dolgovi. Peking je leta 2008 od skupno 45 milijard dolarjev polovico dal za gradnjo železnic, cest in letališč, četrtino pa za čiščenje okolja. 460-milijonski stadion Ptičje gnezdo terja vsako leto 10 milijonov dolarjev za vzdrževanje, od iger do lanskega poletja ga niso uporabljali.

Atenski objekti so po 12 letih zgradbe duhov. Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) ugotavlja, da so londonske olimpijske igre 2012 koristile oživitvi vzhodnega dela mesta in izboljšanju mestne prometne mreže, ne pa tudi britanskemu proračunu.

Kako igre vplivajo na turizem? Študije, razen pri Barceloni leta 1992, ne omenjajo pozitivnih učinkov. Tudi učinkov na zaposlovanje naj ne bi bilo. EBRD ugotavlja, da delo dobijo v glavnem že zaposleni.

Olimpijske igre v Londonu so ustvarile 48.000 začasnih zaposlitev, od tega se je na novo zaposlila le desetina ljudi. Pri izvozu in gospodarski dejavnosti nekatere študije navajajo povečanje dejavnosti, večina pa ne.

Olimpijske igre so v glavnem velik strošek, pomenijo zlasti prestiž in razkazovanje moči države. Zato si jih po predvidevanjih privoščijo le še avtoritarnejše, manj demokratične države, v katerih vlade ne odgovarjajo volivcem. Mednarodni olimpijski komite ima več predlogov, kako stroške organizacije v prihodnje omejiti.